Jedro

Odločitev sodišča ob razvezi zakonske zveze, da se eden od obeh mladoletnih otrok dodeli v vzgojo in varstvo enemu zakoncu, drug pa drugemu zakoncu, je lahko glede na okoliščine primera vendarle v skladu z interesi otrok in zato materialnopravno pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (delno 2. in 3. točka izreka sodbe ter 1. in 5. odstavek izreka sklepa) potrdita.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank A. Z. in F. Z., sklenjeno dne 28.1.1989 na Otočcu. Mladoletnega sina pravdnih strank T. Z. je dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu F. Z., mladoletno hči S. Z. pa materi A. Z. Toženi stranki F. Z..je naložilo plačevanje preživnine za mladoletno hči S. Z. v znesku 15.000,00 SIT mesečno na roke materi A. Z., tožeči stranki A. Z. pa je naložilo plačevanje preživnine za mladoletnega sina T. Z. tudi po 15.000,00 SIT mesečno na roke očetu F. Z., in sicer obema za čas od 26.2.1999 dalje do prve uskladitve tako določene preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, od tlej pa v valoriziranih zneskih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade Republike Slovenije. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke sta pravdni stranki dolžni plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje. Pri izterjavi preživnne pa se upošteva tiste plačane zneske preživnin, ki jih bosta preživninska zavezanca plačala na podlagi sklepa o začasni odredbi in sicer tako, da bosta dolžna plačati le razliko med določeno preživnino in že plačanimi zneski preživnine. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. Na predlog tožeče stranke A. Z. pa je sodišče prve stopnje izdalo tudi začasno odredbo, s katero se mladoletna hči pravdnih strank S. Z. do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, tožnici A. Z. Na predlog tožene stranke F. Z. je izdalo tudi začasno odredbo, s katero se mladoletni sin pravdnih strank T. Z. do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu, tožencu F. Z. Toženi stranki F. Z. je za čas od 18.3.1999 do pravnomočnega zaključka tega postopka naložilo plačevanje preživnine za mladoletno hči S. Z. v znesku 10.000,00 SIT na roke tožnici, tožeči stranki A. Z. pa je za isto obdobje naložilo plačevanje preživnine za mladoletnega sina T. Z., prav tako v znesku 10.000,00 SIT na roke tožencu. Predlogu tožene stranke F. Z., da se izda začasna odredba tudi za mladoletno hči S. Z., sodišče prve stopnje ni ugodilo in je predlog v tem delu kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo in sklep se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi izraža svoje nestrinjanje s sodbo in začasno odredbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je odločilo, da se mladoletna hči S. Z. dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo materi A. Z. Ponovno poudarja, da mati kot alkoholičarka hčerki ni sposobna nuditi primerne oskrbe. Sodišču prve stopnje očita, da dejstev in okoliščin v zvezi s tožničino zasvojenostjo z alkoholom ni popolnoma ugotovilo, temveč se je nekritično oprlo na dopis o delovni karakteristiki za tožnico in potrdilo tožničine lečeče zdravnice, da se tožnica ni nikdar zdravila zaradi alkoholizma. Toženec je v postpku predlagal dokaze, s katerimi bi sodišče lahko ugotovilo resničnost njegovih navedb, da je tožnica alkoholičarka, vendar je sodišče prve stopnje izvedbo predlaganih dokazov, da se pribavi fotokopija zdravstvenega kartona za tožnico in izvedeta dokaza z zaslišanjem prič Š. L. in A. P., kljub temu, da že sama tožničina izpovedba vzbuja dvom v njeno psihično stabilnost, opustilo, čeprav bi jih upoštevajoč prvenstveno koristi mladoletnih otrok, vsekakor moralo izvesti. Poročili CSD sta pomanjkljivi in ne dajeta zadostne podlage za odločitev o dodelitvi otrok. Tako kot CSD v svojih poročilih tudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe nista ugotavljala koristi in interesov mladoletne S. Z., pri čemer tudi nista pojasnila, zakaj je potrebno otroka ločevati. Sodišču prve stopnje pritožba očita tudi, da ni popolnoma raziskalo bivalnih razmer tožnice, v katerih naj bi z mladoletno S. Z. živeli. Za tožničino teto z imenom S. C., v vikendu katere naj bi trenutno živeli, je toženec namreč prvič slišal na obravnavi dne 24.5.1999, pri čemer je še posebej ogorčen, da je tožnica hčerko v času svoje odsotnosti zaradi delovnih obveznosti puščala tujki, čeprav je toženec od 10.h dopoldan dalje prost svojih obveznosti in bi bila hčerka lahko v domačem okolju skupaj z bratcem v varstvu pri njemu.

Navaja tudi, da mu tožnica preprečuje stike z mladoletno hčerko S., pri čemer se je na CSD, pri katerem je že večkrat prosil za pomoč pri ureditvi pravice do osebnih stikov z otrokom sprenevedala, da stikom sicer ne nasprotuje, da pa je treba zaradi ureditve medsebojnih odnosov s stiki med hčerko in tožencem še malo počakati.

Zaradi tega je moral toženec za stike s hčerko prosjačiti v vrtcu, sedaj pa v šoli, kjer so mu odobrili s sinom T. obiskovati hčerko le enkrat tedensko. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o dodelitvi otrok upoštevati tudi, da tožnica ne skuša vzpostaviti odnosa s sinom T., saj se mu ne skuša niti približati. Toženec poudarja, da sin T. ni naščuvan proti materi, temveč je njegova navezanost nanj posledica tega, da ga je tožnica v času trajanja zakonske zveze v vinjenem stanju vzgojno zanemarjala in se nedostojno obnašala. Upoštevajoč predvsem koristi otrok vztraja, da se oba otroka dodelita v varstvo, vzgojo in oskrbo njemu. Predlaga tudi izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ki naj poda mnenje o tem, kateremu od roditeljev naj se dodeli mladoletna hči S. Zgolj iz previdnosti izpobija tudi odločitev o višini preživnine, ki jo je dolžan plačevati za hčerko S. Sodišče prve stopnje namreč bremena preživljanja ni primerno razporedilo med roditelja. Tožnica namreč k preživljanju hčerke S., če se od ugotovljenih potreb otrok odšteje znesek otroških dokladov, ki ga vsak od roditeljev prejema, prispeva le 2.300,00 SIT, sam pa 12.400,00 SIT, čeprav ima še dodatno preživninsko obveznost do svoje matere. Ker se je njegova izpovedba o prodaji lesa nanašala na čas gradnje hiše, tudi ni toliko pridobitnejši od tožnice, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

Smatra, da bi njegova primerno odmerjena preživninska obveznost za hčerko S. znašala 10.000,00 SIT. Iz zgoraj navedenih razlogov smiselno izpodbija tudi zavrnitev njegovega predloga za začasno odredbo in izdajo začasne odredbe, da se mladoletna S. začasno dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo materi. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep v izpodbijanih delih razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev o sporu ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja tako z dejanskimi kot tudi pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča, glede na pritožbena izvajanja pa obrazlaga, da je potrebno pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok razvezanih zakoncev upoštevati prvenstveno otrokove koristi, kar je pri svojem postopanju glede na to, da se pravdni stranki medsebojno nista uspeli sporazumeti o dodelitvi njunih skupnih otrok, v celoti upošteval CSD kot tudi sodišče pri svoji odločitvi.

Sodišče prve stopnje je izvedlo potrebne dokaze, na podlagi katerih se je prepričalo, da je toženčevo zatrjevanje, da tožnica zaradi zasvojenosti z alkoholom in neurejenih stanovanjskih razmer ni sposobna otrokoma nuditi ustreznega varstva, vzgoje in oskrbe, neutemeljeno. Po oceni pritožbenega sodišča na pravilnost te ugotovitve izvedba dodatnih dokazov z zaslišanjem prič Š. L. in A. P., kot tudi vpogled v fotokopijo zdravstvenega kartona za tožnico, ki jih je predlagala tožena stranka in katerih izvedbo je sodišče prve stopnje opustilo, glede na to, da sta bili predlagani priči v stikih s tožečo stranko le v času gradnje skupne stanovanjske hiše pravdnih strank in ob presoji verodostojnosti izvedenih dokazov z vpogledom v dopis o delovni karakteristiki za tožnico, ki je nadvse pozitivna, in tudi potrdila njene lečeče zdravnice, da se tožnica ni nikdar zdravila zaradi alkoholizma, ne more vplivati. To velja še posebej, če se upošteva izpovedba toženca, da ni nikdar poizkušal poiskati strokovne pomoči zaradi tožničinega alkoholizma ter je vzgojo in skrb za otroka, predvsem pa pomoč pri učenju sina T., čeprav je sam svoj delavnik zaključil že ob 11. h dopoldan, vse do februarja 1999, ko se je tožnica odselila, v celoti prepuščal tožnici in pri pomoči sinu pri učenju za boljši uspeh v šoli ni sodeloval, kar vse smisleno napotuje na sklep, da je v času trajanja zakonske zveze in skupnega življenja s tožnico zaupal skrb za otroka ter njuno vzgojo tožnici, česar po prepričanju pritožbenega sodišča gotovo ne bi, če bi bile njegove trditve o tožničini alkoholiziranosti in psihični nestabilnosti resnične.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tudi prepričljive razloge za odločitev, zakaj je kljub načelnemu nerazdruževanju otrok mladoletno hči pravdnih strank S. dodelilo materi, mladoletnega sina T. pa očetu. Pri tem je glede na specifičnost zadeve pravilno izhajalo iz življenjskih razmer, na katere je v svojih poročilih opozoril CSD. Upoštevajoč koristi mladoletne S., ki glede na starost nujno potrebuje bližino matere, katera ji (kot to izhaja iz dopolnilnega mnenja CSD z dne 7.7.1999) nudi tudi primerno stanovanje ter vse ostale potrebne pogoje za zdrav psihofizičen razvoj, odklonilni odnos sina T. do tožnice ter njegovo izrecno željo, da ostane pri očetu, ter tudi mnenje CSD, da je najprimernejša rešitev v konkretni situaciji ohranitev obstoječega stanja, kar vse je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče v celoti ocenjuje odločitev prvostopenjskega sodišča o dodelitvi otrok kot pravilno.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnica tožencu onemogoča stike s hčerko S., nasprotno pa niti ne poizkuša vzpostaviti stikov s sinom T., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi te navedbe glede na poročilo CSD, iz katerega izhaja, da je potreben čas, da bosta pravdni stranki sposobni komunicirati na ravni starševskega odnosa, ne morejo vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o dodelitvi otrok. Pri tem je treba upoštevati, da je tožencu že omogočeno, da s sinom enkrat tedensko obiskujeta hčerko S. v šoli.

Ravnanje tožnice, s katerim je glede na sedanji položaj in odklonilen odnos sina T. opustila navezovanje stikov z njim, pa je treba trenutno, dokler ne bo to negativno čustvovanje sina T. do tožnice prenehalo, oceniti kot v korist otroka, saj bi siljenje k stikom lahko imelo za sina T. nepopravljive posledice.

Glede na navedeno je za odločitev o dodelitvi otrok povsem nepotrebna tudi izvedba dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, katero toženec tudi predlaga v pritožbi.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o višini preživnine, ki jo je toženec dolžan plačevati za mladoletno hčerko S. Sodišče prve stopnje je namreč o skrbni presoji, upoštevajoč tudi izpovedbi obeh roditeljev o potrebah njunih mladoletnih otrok, ki se bistveno ne razlikujeta, pravilno ocenilo potrebe hčerke S. na 25.000,00 SIT in sina T. na 30.000,00 SIT mesečno. Breme preživljanja obeh otrok je glede na zmožnosti pravdnih strank tudi pravilno razporedilo med oba roditelja. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je treba pri oceni zmožnosti preživninskega zavezanca upoštevati vse dohodke, ki jih prejema. Zato je neutemeljen očitek toženca, da tožnica k preživljanju mladoletne hčerke S. pripeva bistveno manjši delež in sicer 2.300,00 SIT, sam pa 12.400,00 SIT. Upoštevajoč mesečni dohodek toženca, ki ga je sodišče pravilno ocenilo na 138.727,00 SIT (pri čemer pa ni upoštevan njegov občasni zaslužek od prodaje lesa in živali) in mesečne prihodke tožnice v skupnem znesku 93.616,00 SIT, je toženec za kar 32,52% pridobitno sposobnejši od tožnice, pri čemer pa sam prispeva k preživljanju obeh otrok le 30.000,00 SIT (54,54%), tožnica pa 25.000,00 SIT (45,45%). Iz tega sledi, da je njegov prispevek k preživljanju obeh otrok le za 9,09% višji kot tožničin in da znižanje njegove preživninske obveznosti za hčerko S. na 10.000,00 SIT, ki jo sam ocenjuje za primerno, ne bi bilo utemeljeno.

Smiselno iz enakih razlogov je neutemeljena tudi njegova pritožba zoper začasno odredbo, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožnice, da se mladoletna hči S. začasno do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, in zavrnilo toženčev predlog, da se izda začasno odrdbo, s katero naj se mladoletna hči S. dodeli njemu.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke zoper sodbo in sklep na podlagi 353. člena ZPP in 2. odstavka 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.