Jedro

Ko oškodovanec postavi denarni zahtevek za negmotno škodo, postane to denarni zahtevek. Ker gre za pravno vprašanje in ker je pritožbeno sodišče na glavni obravnavi ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporen datum prejema odškodninskega zahtevka, tožeča stranka pa zahteva zakonite zamudne obresti po tem datumu oziroma od 20. 11. 2003 dalje, je odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilna.

Izrek

I. Pritožbi prvotožnice se delno ugodi in se sodba v točki I.1. izreka spremeni tako, da se znesek 500,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 700,00 EUR.

V preostalem delu se pritožba prvotožnice zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje pod I. II. Pritožbe drugo, tretje, četrto, peto, šesto, sedmo, osmo, deveto, deseto in enajsto tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (izreki pod II do XII).

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo o tožbenem zahtevku 11 tožnic. Prvotožnici je prisodilo odškodnino 500,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Drugotožnica je po sodbi uspela do 700,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Tretjetožnica je uspela do 900,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Četrtotožnica je uspela do 900,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Petotožnica je uspela do 800,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Šestotožnica, A.A. v pravdi ni uspela, saj je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo njen tožbeni zahtevek. Sedmotožnica B.B. je uspela do 700,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Osmotožeča stranka C.C. je uspela s 600,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Devetotožnica D.D. je uspela do 700,00 EUR, višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Desetotožnica E.E. je uspela z 800,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Enajstotožnica F.F. je uspela s 700,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Glede stroškov je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožečim strankam 1.032,97 EUR, zahtevek A.A. na plačilo pravdnih stroškov pa je bil zavrnjen.

2. Proti delu sodbe, s katero ni uspela, vlaga pritožbo tožeča stranka. Najprej ugotavlja, da je podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Za vse tožeče stranke meni, da so delale v neprimernih delovnih prostorih, brez ustreznega zračenja in do zastrupitve je prišlo zaradi ravnanja tožene stranke. Dejstvo je, da so se pri nekaterih težave pojavile prej, pri drugih pa pozneje, vendar so bile vse očitno izpostavljene enaki količini nevarne kemikalije. Prvotožnica G.G. vlaga pritožbo zoper zavrnilni del za zahtevane fizične bolečine. Tožnica ima v zdravstveni dokumentaciji zavedeno, da trpi za kroničnimi glavoboli tenzijskega tipa in za anksiozno depresivno motnjo. Iz dokumentacije pa je razvidno, da diklormetan povzroča tudi določene psihične težave. To ne zahteva posebnega izvedeniškega mnenja. Možno je ugotoviti iz mnenja M. Prisojena odškodnina za strah pa je prenizka. Delodajalec je delavce šikaniral, jim pripisoval, da si izmišljajo, v resnici pa ni bilo tako. Sodba je v delu, kjer zdravstvena dokumentacija izkazuje kronične glavobole in anksiozno depresivno motnjo, v nasprotju z razlogi sodbe in je zato podana bistvena, kršitev določb postopka.

3. H.H. vlaga pritožbo zoper zavrnilni del, saj je prisojena odškodnina prenizka. Dalj časa je bila izpostavljena diklormetanu. Težave so se začele pojavljati že v obdobju pred spornim obdobjem, kar kaže, da so bile neustrezne razmere za delo že prej in so težave eskalirale šele, ko je zbolelo več delavk. Pomoč je iskala tako pri zdravniku, kot pri otorinolaringologu. Ostala je brez glasu, razlog je bil izpostavljanje različnim kemikalijam. Navajala je, da jo duši, kar je trajalo nekaj mesecev. Zato bi bila odškodnina lahko bistveno višja.

4. I.I. je bila pripeljana z delovnega mesta z reševalnim vozilom na urgenco v spremstvu dežurne zdravnice. Tožnico je dušilo, za kratek čas je izgubila zavest. V staležu je bila od 24. 5. do 2. 7. 2001 in več mesec ni bila sposobna za delo. Zato je prisojena odškodnina iz obeh naslovov prenizka.

5. J.J. je bila pripeljana z delovnega mesta na oddelek centra za zastrupitve zaradi suma zastrupitve z neznano stvarjo. Meglilo se ji je pred očmi, postala je omotičena, čutila je mravljinčenje na rokah in nogah. Zaradi krčev ni mogla hoditi. Prisojena odškodnina je prenizka. Utrpela je hud primarni strah, tudi sekundarnega, saj ni vedela, s čim je bila zastrupljena.

6. K.K. vlaga pritožbo, ker je odškodnina prenizka. V staležu je bila od 19. 4. 2001 do 11. 6. 2001. Razlog je bil zaradi zastrupitve s kemikalijami. 20. 6. 2001 je bila odpeljana z delovnega mesta. Sodišče ji prisodi samo 300,00 EUR za fizične bolečine in 500,00 za strah. Moralo bi ji priznati višji odškodnino.

7. A.A. vlaga pritožbo, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo njen zahtevek. Bila je v spornem obdobju kljub bolniškemu staležu na delu. Imela je trd jezik, vrat, zatečene veke in težave z dihanjem, vse posledica izpostavljenosti diklormetanu. Sodišče pa ji ni verjelo, čeprav je pri ostalih delavkah bila podobna situacija. Določena zdravstvena dokumentacija se je izgubila, analize zraka so bile prirejene. Tožnica je zbolela, vendar ni bila v spornem obdobju v bolniškem staležu. Sodišče bi moralo nejasnosti odpraviti v okviru materialnega procesnega vodstva tekom pravde. Tožnica je nejasnosti povedala tekom zaslišanja, vendar ji sodišče ni naklonilo vere.

8. B.B, prej P., je bila v staležu od 5. 6. 2011 do 2. 7. 2011. Ni dvoma, da so vse težave, ki so bile ugotovljene, posledica izpostavljenosti diklormetana. Prisojena odškodnina 200,00 EUR in 700,00 za strah je prenizka.

9. L.L. je bila v staležu od 4. 7. 2001 do 14. 7. 2001. Na to še v letu 2002. Sodišče ji je prisodilo prenizko odškodnino in ni upoštevalo težav, ki jih je imela. Upravičeno jo je skrbelo, saj je v podjetju prihajalo do zastrupitev.

10. D.D. je bila v bolniškem staležu od 3. 5. 2001 do 5. 5. 2011 zaradi slabega počutja. Imela je vse simptome, ki kažejo na izpostavljenost diklormetanu. Sodišče bi ji moralo prisoditi višji odškodnino oziroma zahtevku ugoditi v celoti.

11. E.E. je bila v bolniškem staležu štiri dni in razlog so bile vrtoglavice, utrujenost, brezvoljnost in mravljinčenost. Sodišče je priznalo iz fizičnih bolečin 300,00 EUR odškodnine in za strah 500,00 EUR. To je prenizka odškodnina. Stara je bila komaj 34 let. Zaradi težav je morala poiskati psihiatrično pomoč.

12. F.F. (prej K) je bila v staležu od 15. 6. 2001 do 22. 8. 2001. Sodišče bi ji moralo prisoditi vso odškodnino, ki jo je zahtevala. Tako pa ji je prisodilo 700,00 EUR.

13. Tožnice vlagajo tudi pritožbo proti odločitvi o stroških. Sodišče je spregledalo, da je tožeča stranka uspela z več kot 90 % zahtevka in da se tudi ti stroški nanašajo na temelj. Glede višine je bil izveden en narok, vse ostalo pa glede temelja. Vse tožnice so v izredno težki finančni situaciji. Sodišče ni navedlo, katere stroške tožene stranke je upoštevalo, saj je bila večina nepotrebnih in neutemeljenih.

14. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Tožena stranka odgovarja na pritožbo tako, da za vsako izmed tožnic predlaga ugoditev svoji pritožbi in zavrnitev zahtevkov. Priglaša stroške.

15. Tožena stranka vlaga pritožbo proti sodbi deset tožnic, ne vlaga pa pritožbe pri zavrnilnemu delu za tožbeni zahtevek tožnice A.A. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Za vse priznane odškodnine meni, da je sodišče priznalo tožnicam odškodnine brez dokazil o obstoju in višini škode in brez ustrezne trditvene podlage. Meni, da gre za tako majhno škodo, da ni pravno priznana. Tožnice niso dokazale vzročne zveze med težavami z zdravjem in pogoji delovnega okolja. Tožnice bi morale angažirati izvedenca medicinske stroke, česar niso storile. Zato škode niso dokazale. Sodišče pa je favoriziralo tožnice na škodo tožene stranke. Sodba tako nima dokazov, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zdravstvene dokumentacije so pomanjkljive, saj izhaja vrsto bolezenskih težav. Sodišče pa je izvedlo zaslišanje strank in postavljalo vprašanja in s tem ugotavljalo dejstva izven trditvene podlage. S tem je prekoračilo sporni predmet in 2. člen ZPP in sodilo v mejah postavljenega zahtevka. Pritožba navaja tudi 7., 8., 180. in 286. člen ZPP. Sodišče je pridobilo informativne dokaze o višini škode in o vzročni zvezi. To ni dovoljeno, na kar kaže sodna praksa in tudi teorija (članek dr. Mileta Dolenca). Z relevantnimi informacijami bi tožeče stranke morale razpolagati že pred vložitvijo tožbe oziroma najkasneje do prvega naroka, na katerem bi še lahko dopolnile tožbo. Izven naroka pa ni dovoljeno navajati nova dejstva in dokaze. Sodišče je vpogledalo mnenje dr. M.M. iz zadeve P 90/2004 tudi v tej zadevi. Povzema ugotovitve izvedenca. Meni, da iz tega sledi, da vzročna zveza z diklormetanom ni bila zanesljivo dokazana. Na delovnem mestu hujših motenj zavesti oziroma nezavesti izvedenec ne opisu. Opozarja, da je napisal, da v nekaterih primerih ni bilo zdravstvenih težav. Opisuje, kaj je izvedenec ugotavljal o težavah N.N. Glede na ugotovljeni temelj je mogoče ugotavljati bolečine in nelagodnosti le za obdobje od marca do junija 2001. Vse tožnice so pretiravale in bi o tem moral podati mnenje izvedenec. Bolezenska stanja se povezujejo s škodnim dogodkom. Potreben bi bil vpogled v bolniško dokumentacijo in zdravstveni karton. Sodišče ni individualiziralo in objektiviziralo višine denarne odškodnine. Sicer so tožnice lahko obogatene. Primerjava v tej pravdi dosojenih odškodnin, dosojeno odškodnino N.N. v zadevi P 90/2004 pokaže bistveno odstopanje pri višini odškodnin. Za prestane fizične bolečine bi sodišče moralo upoštevati intenzivnost in trajanje. Prisojeni znesek bi moral pomeniti zadoščenje. Pri strahu pa gre za enotno obliko nepremoženjske škode. Morebitne subjektivne situacije in zaskrbljenosti ne opravičujejo odškodnine za strah. N.N. je sodišče priznalo odškodnino za fizične bolečine in nekaj malega za strah. N. je bila v bolnici in je bila 1. 6. 2001 v bolniškem staležu, nato pa ponovno 1. 8. 2001. Glavobole je imela še 30. 10. 2001. Sodišče ji je priznalo 600,00 EUR za fizične bolečine in za strah 200,00 EUR. Tožnice pa so dobile višje zneske. V tožbi se tožnice niso izjavile o posamezni škodi. Tožnice niso predlagale lastnega zaslišanja. Težave niso bile podprte v zdravstveni dokumentaciji. Ker fizične bolečine in nelagodnosti niso individualizirane, je bilo treba vse zahtevke zavrniti. Nato pritožba obravnava posamezne zahtevke tožnic. Nato pritožba za vsako tožnico ponavlja, kaj je zahtevala in kaj ji je sodišče priznalo. Meni, da je sodišče sodilo mimo trditvenih navedb in dokaznih predlogov. Pri prvotožnici meni, da je sodišče povezalo strah z diagnozo anksiozne depresivne motnje. Sodišče v izreku zapiše, da ji je za strah prisodilo 500,00 EUR, v obrazložitvi pa 400,00 EUR. Če ni izkazanih težav, ne more prejeti odškodnine za strah. N.N. je v P 91/2011 prejela za hujše težave iz naslova strahu 200,00 EUR.

16. Pri tožnici H.H. pritožba prepisuje zdravstveno dokumentacijo. Ugotovili so druge diagnoze oziroma zdravstvene težave. 16. 7. 2002 je bila uvrščena v kategorijo tretje stopnje invalidnosti. Tožnica je zahtevala 6.676,68 EUR, še za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zahteva odškodnino 1.043,23 EUR. Sodišče ji prizna skupaj 700,00 EUR. Prisojena odškodnina je tudi previsoka.

17. Za tožnico I.I. pritožba meni, da je sodišče razširilo trditve tožnice z njenim zaslišanjem. Sodišče navaja, da je tožnica imela otrdelost jezika in krče in ji priznalo 300,00 EUR odškodnine. Verjelo ji je, da je bila v smrtnem strahu. Ta odškodnina je neprimerljiva škoda z N.N. 18. Tožnica J.J. je imela težave 4. 6. 2001. Sicer je imela diagnozo somatska motnja z anskiozno depresivno simptomatiko. Opisuje, koliko je tožnica zahtevala, koliko je zviševala zahtevek in koliko ji sodišče prizna. Meni, da je nedokazana vzročna zveza med bolezenskim stanjem in delovnim okoljem in da je odškodnina previsoka.

19. Glede zahtevka K.K. pritožba ponavlja prvotno dane zahtevke in nato ponavlja ugotovitve iz zdravstvene dokumentacije in vse diagnoze. Meni, da škoda ni dokazana in da je odškodnina previsoka.

20. Za tožnico B.B. pritožba ponavlja njene trditve, zvišane zahtevke in podatke iz dokumentacije. Meni, da ji tožnica pretirava. Tožnica ni zanikala trditev tožene stranke, dokazno breme je na strani tožeče stranke. Sodišče ji prizna odškodnino tudi za strah, da bo ostal njen sin sam ter za strah, da ne bo mogla opravljati vlogo matere. Sodišče ji prizna tudi strah iz naslova napotitve na toksikološko preiskavo, katerih rezultatov ni prejela. To je vse pretirano in več, kot je prejela N.N. 21. Za tožnico L.L. pritožba ponavlja vse diagnoze iz zdravstvene dokumentacije v spisu. Nato ponavlja tudi njene navedbe in ponovno prepiše vse diagnoze. Vztraja, da bi le izvedenec lahko potrdil tožničino škodo. Tožnica močno pretirava. Predlaga zavrnitev ali znižanje odškodnine.

22. Za tožnico D.D. pritožba ponavlja vse diagnoze iz predloženih zdravstvenih dokumentacij. Med drugim tudi, da je bila v bolniškem staležu od 3. 5. do 5. 5. 2001. Nato prepiše tožničine navedbe in zahtevke. Ne strinja se, da je sodišče sprejelo dokazno oceno o tožničini izpovedbi in da ji je sledilo. Navaja, da sodišče ne bi smelo zapisati, da je izpovedala, da se je tresla, da je imela glavobol in da se ji je vrtelo v glavi, ker takšnih trditev v tožbi in v vlogah ni. Meni, da je sodišče pripisalo ugotovitve izvedenca dr. M.M. Odškodnina je previsoka in predlaga zavrnitev ali znižanje zahtevka.

23. Tudi za tožnico E.E. pritožba prepiše vse bolezni in diagnoze iz predloženih zdravstvenih dokumentacij. Ponavlja tožničine zahtevke in graja dokazno oceno sodišča o tožničini izpovedbi. Predlaga zavrnitev zahtevka ali znižanje odškodnine.

24. Za tožnico F.F. (prej K.) pritožba prepiše vse diagnoze iz predloženih zdravstvenih dokumentacij. Poudarja, da tožnica zatrjuje težave izven spornega obdobja, to je julij in avgust 2001. Sodišče ji je priznalo odškodnino za njeno prizadetost, za deset let po dogodku. Odškodnina je za osebno prizadetost in to ni pravno priznana škoda. Ponavlja kot pri drugih, da je treba zahtevek zavrniti oziroma prisojeno odškodnino znižati. Sodišče je priznalo zakonite zamudne obresti, čeprav tožnice tega po višini niso dokumentirale in niso opredelile zahtevka. Šele v pripravljalni vlogi 13. 5. 2010 in po opravljenem zaslišanju, je bila podana dejanska podlaga za odločanje o višini odškodnine. Zato tožena stranka ni mogla priti v zamudo vse do vloge z dne 13. 5. 2010. 25. Na vročeno pritožbo tožeče stranke niso odgovorile.

26. V zadevi je pritožbeno sodišče dne 3. 9. 2015 opravilo glavno obravnavo. Na naroku sta pravdni stranki ponovili navedbe, ki sta jih podali v pisnih pritožbah. Vsaka pa je grajala navedbe nasprotne stranke. Na glavni obravnavi je tožeča stranka vztrajala pri postavljenem zahtevku za tek zakonitih zamudnih obresti od 20. 11. 2003 dalje do plačila. Ponovila je, da je podala zahtevek pred pravdo 3. 11. 2003. To dejstvo je tožena stranka na obravnavi tudi priznala in potrdila, da tudi v odgovoru na tožbo tega dejstva ni prerekala. Na obravnavi sta se pravdni stranki strinjali, da se njuno pravno stališče o tem, od kdaj tečejo zakonite zamudne obresti, razlikujejo.

Pritožba G.G. je delno utemeljena, ostale pritožbe niso utemeljene.

27. Prvotožnica G.G. v pritožbi navaja, da je imela težave zaradi diklormetana in da vztraja pri zahtevku iz naslova fizičnih bolečin, kakor tudi za preostali del zahtevka iz naslova strahu. Tožnica meni, da čeprav je imela diagnozo anksiozno depresivne motnje, je imela tudi težave zaradi glavobolov in slabega počutja zaradi diklormetana. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek G.G. iz naslova prestanih fizičnih bolečin, ker je menilo, da so ugotovljene težave bile predvsem zaradi njenega zdravstvenega stanja in strahu, ko ji je delodajalec grozil, da jo bo odpustil. Sodišče pa je ob opisanih težavah tožnice in iz predhodnega zdravstvenega stanja sklepalo, da ne more razmejiti, katere tožničine fizične bolečine oziroma glavoboli so posledica njene izpostavljenosti diklormetanu, katere pa so posledica zdravstvenega stanja. Sodišče je tudi menilo, da bi moralo biti v zdravstveni dokumentaciji ugotovljeno, da je bil vzrok tožničini anksiozni depresivni motnji izključno izpostavljenost diklormetanu. Zato je menilo, da tožnica ni uspela dokazati vzročne zveze. Pritožbeno sodišče pa je prebralo tožničino zaslišanje pred sodiščem prve stopnje (list. št. 458 – 459) in zaslišalo tožnico na glavni obravnavi. Zaslišana kot stranka je povedala, da je v času od marca do junija 2001 imela težave, se slabo počutila, da jo je bolelo za očmi, da je imela mravljinčenje rok in glavobol. Jezik je občutila kot lesen oziroma omrtvičen. Povedala je, da je šla k zdravniku šele oktobra 2001 in da jo je pregledal nevrolog. Glede drugih težav je pojasnila, da je bila marca 2000 operirana na hrbtenici, ima težave še naprej, vendar da je imela tudi v kritičnem času večje težave. Te težave je tudi opisala. Glede strahu pa je izpovedala, da se je ustrašila tako zase, za družino in kolegice. Na podlagi opravljenega zaslišanja je pritožbeno sodišče drugače presojalo tožničino zaslišanje kot sodišče prve stopnje. Sicer je stališče sodišča prve stopnje, da če je imela tožnica zdravstvene težave v spornem obdobju iz drugega razloga kot jih vtožuje, pa teh težav ne more samo brez izvedenca razmejiti, ni mogoče priznati tožnici odškodnine. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tožnica jasno izpovedala, da je v spornem obdobju imela nekaj več težav. Opisane težave pa so takšne, ki jih je tudi sodišče prve stopnje dopustilo kot možne in se pri tem oprlo kot na objektivizacijo na izvedeniško mnenje dr. M. Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni predložila zdravstvene dokumentacije oziroma zdravstvenega kartona, ki bi potrjevali tožničine težave. Vendar je bila tožnica prepričljiva v svoji izpovedbi, da tega ni vedela oziroma, da je mislila, da je to že izročila. Sicer pa je bila tako v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da je bila v spornem času utemeljeno zaskrbljena za svoje zdravje in ji je zato priznalo odškodnino 500,00 EUR. Pritožbeno sodišče pa še ugotavlja, da ni razloga, da ne bi verjeli tožnici, da je v času, ko je bila zaskrbljena, imela tudi fizične bolečine, pa čeprav delno zaradi svojega zdravstvenega stanja pred kritičnim časom, delno pa zaradi izpostavljenosti diklormetanu. Ker pa gre za škodo za fizične bolečine z deljeno vzročnostjo (polovico iz prejšnjih zdravstvenih težav, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, polovico pa v spornem obdobju), je pritožbeno sodišče na podlagi 200. člena OZ prisodilo tožnici odškodnino 200,00 EUR za prestane fizične bolečine in nelagodnosti med zdravljenjem. Gre le za čas od marca do junija 2001; za preostali čas pa ji ni mogoče slediti.

28. Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje v izreku ugotovilo, da pritožnici prisodi 500,00 EUR iz naslova strahu, v obrazložitvi pa zapiše, da ji je prisodilo 400,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obrazložitvi pod točko 27 (stran 19 sodbe) po pomoti sodišče zapisalo, da je odškodnina 400,00 EUR iz naslova strahu. Vendar se iz zadnjega stavka obrazložitve za tožnico, kjer je sodišče zapisalo prisojeno odškodnino s krepkim zapisom vidi, da je odškodnina 500,00 EUR za strah. Strojepisno napako pa bo sodišče prve stopnje s popravnim sklepom odpravilo (328. člen ZPP).

29. Pritožba še trdi, da je prisojena odškodnina za strah previsoka in da je sodišče ne bi moglo prisoditi, če je zavrnilo zahtevek za fizične bolečine. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da če tožnica ne utrpi škode, sodišče ne more priznati odškodnine le iz naslova strahu. Vendar se je v tem primeru izkazalo, da je tožnica imela takšno škodo, ki je pravno relevantna, in da je bila v kritičnem času v težavah tudi zaradi izpostavljenosti diklormetanu in ne le zaradi svojih siceršnjih zdravstvenih težav. Tožnica je opisovala relevantno svoj strah. Pritožba zmotno meni, da mora tožeča stranka v tožbi navajati vse težave, potek zdravljenja in diagnoze, da bi zadostila popolni tožbeni podlagi. Pritožbeno sodišče opozarja, da je tožeča stranka res postavila skopotrditveno podlago v tožbi. Vendar je pravočasno, to je pred prvim narokom v pripravljalni vlogi dopolnila svojo trditveno podlago in o tem predlagala dokaze. Res je tožeča stranka v pripravljalni vlogi opisovala vse svoje težave in vse diagnoze (list. št. 43 do list. št. 46). Vendar je pri fizičnih bolečinah postavila trditev, da je imela fizične bolečine najmanj 10 dni hude, tri mesece srednje, lažje pa do konca zdravljenja. Za strah je trdila, da je utrpela hud primarni strah, da ji je postalo slabo, težko je dihala, imela glavobole in se ustrašila za svoje življenje in zdravje. Vse to je dovolj za zatrjevano tožbeno podlago za pravni naslov iz 200. člena ZOR. Med dokaznimi predlogi pa je predlagala tudi svoje zaslišanje. Tako se izkaže, da tožena stranka neutemeljeno očita sodišču, da je sodilo mimo trditvene podlage oziroma, da je bila tožba nesklepčna. Po prejemu vmesne sodbe je tožeča stranka z vlogo z dne 1. 12. 2014 umaknila zahtevke za vse tožnice iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek ali sodilo mimo njega. Za tožečo stranko ni nastopila prekluzija iz 286. člena ZPP. Prisojena odškodnina G.G. je sedaj skupaj 700,00 EUR.

30. Glede na čas nastanka škode je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kot pravno podlago presoje višine 200. člen ZOR. Pravilno je razlagalo pravni standard pravične denarne odškodnine, ki ga sicer napolni sodna praksa. Po določbi 200. člena ZOR gre tožnici pravična denarna odškodnina za pretrpljene fizične bolečine in strah, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku pri odmeri odškodnine gleda sodišče na namen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora prisojena odškodnina pomeniti za tožnico zadoščenje. To je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire. Te pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa.

31. Pri primerjanju podobnih primerov si sodna praksa že dalj časa pomaga s primerjavo skupaj prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v določenih primerih. Ker pa je čas sojenja različen, si za poenoten kriterij sodna praksa pomaga s številom povprečnih plač v času sojenja na pravi stopnji. Sodišče prve stopnje je odločalo na obravnavi 19. 1. 2005, ko je bila povprečna neto plača 1.002,85 EUR.(1) Tudi v času sojenja pritožbenega sodišča, je povprečna neto plača bila zelo podobna. To pomeni, da je tožnica prejela za svojo prestano škodo nekaj manj kot eno povprečno neto plačo. Tudi primera, ki ga pritožba izpostavi pri primeru P 91/2011, to je tožnice N.N. iz istega škodnega dogodka, je ugotoviti, da tudi v tem primeru ni prešla odškodnina višine ene neto plače. Za pritožbeno sodišče je pomembna prisojena nepremoženjska škoda kot celota in ne toliko po posameznih pravnih naslovih. Pri primerjavi podobnih primerov iz sodne prakse je namreč mogoče presojati le vsoto vseh pravno priznanih škod oziroma odškodnin zanje. Ker prisojene odškodnine niso prešle 1.000,00 EUR, je treba toženi stranki odgovoriti, da so vse primerljive in da niso takšne, da bi jih bilo moč uvrstiti med srednje ali katastrofalne škode. Gotovo je za posamezno tožnico razlika, ali je bila hospitalizirana en dan dalj kot druga in nekaj dni več v bolniškem staležu kot druga delavka. Vendar gre za subjektivno doživljanje škode, ki so jo uspele dokazati iz tega škodnega dogodka. V sojenju na prvi stopnji tožeče stranke niso trdile, da bi njihov položaj v delovnem prostoru ali drugačna izpostavljenost lahko pomenila drugačno škodo. Gre torej za subjektivno doživljanje tožnic, kar je življenjsko mogoče in v skladu z njihovimi drugimi težavami oziroma splošnim zdravstvenim stanjem. Vendar ta odstopanja niso bila takšna, da bi opravičevala spreminjanje prisojenih zneskov.

32. Na glavni obravnavi je tožena stranka izpostavila zadevi I Cp 1402/2015 in I Cp 1250 /2015. Vendar so v teh zadevah bile tožnice iz istega škodnega dogodka in s podobno škodo. Zato pritožba nima prav, ko pri vsaki tožnici trdi, da škoda ni dovolj individualizirana in objektivizirana.

33. Tožena stranka je nadalje izpostavila tek zamudnih obresti oziroma menila, da sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi tožnicam zakonitih zamudnih obresti od 20. 11. 2003 dalje. Ker je v tem delu pritožba tožene stranke proti odločitvi za vse tožnice, velja tudi odgovor pritožbenega sodišča za priznane zakonite zamudne obresti za priznane odškodnine za vse tožnice. Tožena stranka trdi, da obresti za nazaj ni mogoče priznati, saj je bila trditvena podlaga tožnic pomanjkljiva in tudi, da je tožena stranka izvedela za škodo šele po pripravljalni vlogi z dne 18. 5. 2010. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je za toženo stranko ves čas postopka bil sporen temelj zahtevka. Zato je sodišče moralo izdati vmesno sodbo, pa še proti temu je bila pritožba, ki se je izkazala za neutemeljeno. Tožena stranka ni nikoli trdila, da bi po prejemu odškodninskega zahtevka od tožnic pred pravdo zahtevala dodatna dokazila v zvezi s škodo oziroma ugotavljanjem odškodnine odškodninskega zahtevka. V tožbi je bila priložena zdravstvena dokumentacija, ki je v spisu. Treba je pojasniti, da je sodna praksa bila, da je tožena stranka lahko v zamudi za plačilo negmotne škode šele od glavne obravnave dalje. To je šlo za sodno prakso, ki je bila v času inflacije. S spremembo ekonomske situacije in zlasti po uveljavitvi OZ, je bilo prvotno mnenje preseženo. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002 pa je na stališču, da ko oškodovanec postavi denarni zahtevek za negmotno škodo, postane to denarni zahtevek. Zato se načelno pravno mnenje opre na določbo 299. člena OZ oziroma prej 324. člena ZOR. Ker gre za pravno vprašanje in ker je pritožbeno sodišče na glavni obravnavi ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporen datum prejema odškodninskega zahtevka, tožeča stranka pa zahteva zakonite zamudne obresti po tem datumu oziroma od 20. 11. 2003 dalje, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb ZPP, saj je v izreku zapisan tek zamudnih obresti, tožena stranka pa ni prerekala prejema odškodninskega zahtevka pred tožbo. Datumi so torej bili neprerekani in ugotovljeni tudi na glavni obravnavi 3. 9. 2015. O pritožbi tožene stranke glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb ZPP:

34. Tožena stranka za vse tožnice trdi, da tožeča stranka ni postavila pravilno tožbenega zahtevka, da so bili zahtevki nepopolni in da je sodišče z zasliševanjem strank dopolnilo tožbeno podlago. Očita sodišču sojenje mimo zahtevka, nespoštovanje prekluzije in nepravilnost uporabe izvedeniškega mnenja dr. M. iz pravde P 190/2004. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vložila tožbo z dne 27. 3. 2004 in takoj predlagala vmesno sodbo za odločitev o temelju. O višini pa je le naštela težave (primerjaj tožbo na list. št. 6) in si že v tožbi pridržala dopolniti svoje navedbe in dokazne predloge glede višine tožbenega zahtevka po pravnomočnosti vmesne sodbe (list. št. 6). Nato pa po prejetem odgovoru na tožbo vložila pripravljalni spis z dne 18. 5. 2010 (list. št. 40) in za vsako izmed tožnic dopolnila obširno trditveno podlago, predlagala dokaze in postavila zahtevek za materialno škodo in nato za vsako izmed tožnic zahtevke za nematerialno škodo: za fizične bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po pravnomočnosti vmesne sodbe pa je tožeča stranka umaknila zahtevke za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (list. št. 453). Iz tega sledi, da sodišče ni dovolilo, da bi tožeča stranka navajala nove navedbe in predlagala nove dokaze po prvem naroku za glavno obravnavo. Zato je ta očitek v pritožbi neutemeljen. Pritožba nadalje trdi, da ni tožena stranka pristala na uporabo izvedeniškega mnenja dr. M. iz pravde P 90/2004. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v soglasju s pravdnima strankama sodišče prebralo zapisnike o že izvedenih dokazih v pravdni zadevi P 90/2004, zlasti izpovedbe prič, ter izvedeniško mnenje dr. M. (list. št. 107). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo to izvedeniško mnenje. Res je bilo mnenje podano za ugotavljanje temelja odgovornosti tožene stranke. Vendar ne tožeča ne tožena stranka v tej pravdi niso predlagale za ugotavljanje višine tožbenega zahtevka izvedenca medicinske stroke. Zato je sodišče moralo na podlagi izvedenih dokazov, to je zaslišanje tožnic in listinskih dokazov zdravstvene dokumentacije, objektivizirati škodo tožnic. To je storilo tako, da je navedbe tožnic in listinske dokaze primerjalo z možnimi posledicami, ki jih je navedel izvedenec o tem, kakšno škodo lahko povzroči izpostavljenost diklormetanu. Pri tem je tudi sodišče preverilo trditveno podlago tožeče stranke, ki je zatrjevala, da je škoda nastala ravno v vzročni zvezi z vdihovanjem diklormetana. Izvedenec je opisal, kaj je možno oziroma, kaj je zaslediti v teoriji. Sodišče pa je sledilo zaslišanim tožnicam o temelju oziroma trditvam, da je škoda, ki jo je sodišče priznalo, nastala zaradi vdihovanja diklormetana oziroma, da je podana vzročna zveza. Tisto škodo, ki pa je sodišče ocenilo, da ji ni moč pripisati izpostavljenosti diklormetana, ker so imele tožnice druge zdravstvene težave, ki niso bile v vzročni zvezi s tem škodnim dogodkom, pa je zavrnilo. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka oziroma trditvene podlage tožeče stranke, da je pravilno ravnalo, ko se je za objektivizacijo oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca dr. M. Obravnavalo je dokaze, ki so bili pravočasno predlagani. Umik tožbe oziroma skrčitev zahtevka pa lahko tožeča stranka stori do konca glavne obravnave. Tožena stranka se temu ni protivila. Tožena stranka je tudi imela dovolj časa in možnosti, da se izjavi o zahtevkih, predlaganih dokazih in izvedenih dokazih, zato ni podana smiselno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

35. Pritožbeno sodišče še odgovarja toženi stranki, da gre v konkretnem primeru za specifično dejansko stanje. Šlo je za škodno dejanje tožene stranke, ki je nastajalo dalj časa (vsaj od marca do junija 2001), posledice pa so se lahko kazale tudi pozneje (kot jih je tudi ugotovilo sodišče pri posameznih tožnicah). Tožena stranka se je ves čas branila, da si tožnice izmišljajo dogodek. Vendar je v zadevi vmesna sodba pravnomočna in o tem ni več mogoče odpirati razprave. Tožeča stranka je tudi v tožbi že predlagala izdajo vmesne sodbe. Oškodovanec lahko zahteva z izdajo vmesne sodbe ugotovitveni zahtevek in šele potem vloži tožbo na plačilo škode oziroma dajatveni zahtevek. Zato so neutemeljeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje sodilo mimo zahtevka, ugotavljalo drugo dejansko stanje, kot ga je zatrjevala tožeča stranka in ravnalo v nasprotju s prekluzijo. Treba pa je pojasniti pritožbi, da je v določbi 200. člena ZOR bilo določeno, kateri pravni naslovi so možni iz naslova nepremoženjske škode. Za tožečo stranko je dovolj, da glede višine opiše škodo in postavi tožbeni zahtevek v skladu z materialnim pravom in je tožba sklepčna. Ni možno od tožeče stranke zahtevati, da bo vnaprej in v celoti prepisala vso zdravstveno dokumentacijo, možne ugotovitve izvedenca ali celo izpovedbe strank in prič.

36. Pritožba nato izpostavi primer N.N., ki je tožila v pravdni zadevi P 90/2004. Poudari, da je v tej zadevi izvedenec dr. M. ugotovil le manjšo posledico izpostavljenosti diklormetanu, več pa težav zaradi drugih bolezenskih stanj oziroma znakov psihične vznemirjenosti. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da res v tej zadevi ni mogoče zanemariti dejstva, da so tožnice več mesecev opozarjale na težave, ki so jih imele, in da so se te težave v kritičnem obdobju stopnjevale. Nekatere delavke so izgubile zavest zaradi izpostavljenosti učinkovini, v bolnišnici pa jim niso vedeli povedati, kaj se dogaja. Gotovo je vse to vplivalo na znake psihične vznemirjenosti pri tožnicah. Vendar bi tožena stranka zlahka odpravila to stanje tako, da bi uredila prezračevanje tako, da ne bi prišlo več do škodljivega vpliva diklorometana. Tožeča stranka je ponudila svoje dokaze, ni pa želela več zalagati za izvedenca medicinske stroke. Dokazno breme glede višine je na strani tožeče stranke. Vendar bi tudi tožena stranka lahko založila za ta dokaz in s tem potrdila svoje navedbe. Tako pa pritožbeno sodišče lahko presoja le ugotovitve v zvezi z izvedenimi dokazi in primerja oziroma presoja dokazno oceno sodišča prve stopnje in tej dokazni oceni ni kaj dodati.

37. Pritožba tudi trdi, da so prisojene odškodnine previsoke glede na odškodnino N.N. Ta ugovor poda pri vsaki tožnici. Na te navedbe je odgovorilo pritožbeno sodišče pri presoji pravične denarne odškodnine za tožnico G.G. Vse tožnice (tudi N.N.), so dobile odškodnine, ki ne presegajo po svoji višini eno neto povprečno plačo v času sojenja na prvi stopnji oziroma tudi pred pritožbenim sodiščem. Pritožbeno sodišče preizkuša sodbo glede vsake tožnice, vendar, ko govorimo o podobnih primerih, primerja celotno priznano odškodnino za vsako tožnico. Zato ne bo odgovarjalo na vsako pritožbeno navedbo o tem, da je bilo iz naslova fizičnih bolečin npr. N.N. priznanih 600,00 EUR, za strah pa 200,00 EUR. Pomembno je, da so za primerljivo škodo tožnice dobile primerljive odškodnine. Sodišče prve stopnje je naredilo razliko pri posameznih tožnicah in to razliko obrazložilo (glede na sam dogodek pri posamezni tožnici, glede na potek zdravljenja in čas bolniškega staleža). Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je škodo vsake tožnice individualiziralo in tudi objektiviziralo glede na sodno prakso (200. člen ZOR).

38. Ker tožnice vlagajo pritožbo in trdijo, da je odškodnina prenizka, tožena stranka pa trdi, da je odškodnina previsoka, velja odgovor glede ugotavljanja pravične denarne odškodnine obema strankama.

H.H.:

39. Sodišče prve stopnje je tožničine težave povzelo v točki 28 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je sledilo tistim težavam, ki jih je lahko objekitiviziralo na podlagi njenega zaslišanja, potrdil o začasni zadržanosti z dela in iz zdravstvene dokumentacije. Med drugim je ugotovilo, da je bila v staležu od 10. 5. 2001 do 19. 5. 2001 ter 24. 5. 2001. Stalež 2. 6. 2001 pa ni bil v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče je razmejilo njene težave zaradi škodnega dogodka od tistih težav, ki jih je imela že pred spornim obdobjem. Tožnica je bila nato spoznana za invalida III. kategorije zaradi alergoloških težav. Sodišče je zato ugotovilo, da je del težav nastal zaradi njene izpostavljenosti vdihovanju diklormetana v spornem času, del težav pa zaradi dela s kovinami, na kar je bila alergična. Kot pri vseh drugih tožnicah, je sodišče še preverilo, ali so opisane težave pri tožnici možne tudi po izvedencu dr. M., katerega izvedeniško mnenje sodišče uporablja za objektivizacijo. Zato je ugotovilo, da izgube glasu, pordelost žrela in oteklost glasilk ni mogoče pripisati izpostavljenosti diklormetanu. Pač pa je tožnica imela težave z dihanjem, ki so se umirile po nastopu bolniškega staleža, ko ni bila več v prostorih tožene stranke. Upoštevaje težave, ki jih je sodišče pripisalo škodnemu ravnanju tožene stranke, ji je za čas od 10. 5. 2001 do 19. 5. 2001 in za 24. 5. 2001 prisodilo iz naslova fizičnih bolečin 200,00 EUR in iz naslova strahu 500,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odgovore na pritožbene navedbe toženih strank, da je odškodnina previsoka, je pritožbeno sodišče dalo že pri obrazlaganju priznanih odškodnin glede na primerljivo sodno prakso. Tožeča stranka pa meni, da je odškodnina prenizka. Trdi, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da so se težave pričele že v obdobju pred spornim obdobjem in da jih je moč pripisati istemu škodnemu ravnanju tožene stranke. Vendar je sodišče prve stopnje vpogledalo zdravstveno dokumentacijo, natančno obrazložilo škodo, katero je moč pripisati toženi stranki. Pritožba tožnice pa ne pove, kje v zdravstveni dokumentaciji so zabeležene ugotovitve, na katere se sklicuje tožnica; zato na te navedbe ni mogoče odgovarjati.

I.I.:

40. Tožena stranka v pritožbi meni, da tožnica ni navajala, kar ugotovi sodišče na strani 22 sodbe, da je imela otrdelost jezika in krče. Pri tem prepiše tožničine navedbe, da je imela fizične bolečine in nelagodnosti v času zdravljenja deset dni, srednje mesec dni, lažje pa še sedaj. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče povzelo tožničino izpovedbo. V tožbi ni treba opisovati vseh slabosti, omotičnosti in težav, ki jih je tožnica imela. Tožbo napiše odvetnik in dovolj je, da glede škode opiše trditve in s tem v zvezi postavi zahtevek. Če pa je tožnica izpovedala še o nevšečnostih v obliki otrdelosti jezika in krčev, to ne pomeni, da tega sodišče ne sme v sodbi oceniti in da to pomeni nedovoljeno širjenje trditvene podlage. Pritožba namreč prezre, da je sodišče pred tem ugotovilo, da je bila tožnica z delovnega mesta z reševalnim vozilom pripeljana 23. 5. 2001 v bolnico v spremstvu dežurne zdravnice. Nato pa je bila v staležu vse do 2. 7. 2001. Sodišče je iz naslova prestanih fizičnih bolečin priznalo 300,00 EUR in iz naslova strahu 600,00 EUR. Sodišče ni priznalo tožnici bolniške odsotnosti za mesec marec 2001, ko naj bi tudi občutila slabost, ker ni predložila dokazila o bolniški odsotnosti. Nato pa je verjelo njeni prepričljivi izpovedbi o tem, da je bila v smrtnem strahu, ko se je zavedla med vožnjo z reševalnim vozilom v bolnišnico. Verjelo je tudi, da se je bala iti zoper na delovno mesto, kar je opisovala tako, da mora zopet v „smrtonosno celico“. Pritožba tožeče stranke pa trdi, da je prisojena odškodnina prenizka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina dovolj individualizirana in tudi ne znaša več kot eno povprečno neto plačo v času sojenja. Pritožnica pa več škode, kot jo je ugotovilo sodišče, ni uspela dokazati.

J.J.:

41. Tožena stranka v pritožbi trdi, da tožnica ni dokazala vzročne zveze med bolezenskim stanjem in delovnim okoljem. Meni, da je šlo za njene zdravstvene težave, ki nimajo vzročne zveze s škodnim delovanjem na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bila tudi ta tožnica 4. 6. 2001 prepeljana z delovnega mesta na oddelek centra za zastrupitve zaradi suma na zastrupitev z neznano snovjo. Sodišče je sledilo tožnici, ki je opisala težave in nelagodnost (točka 40 obrazložitve). Tožnica je opisovala, da ko je prišla na sveži zrak, ji je bilo bolje in zato je sodišče verjelo tožnici, da je bil vzrok tožničinim težavam tedaj nezdravo delovno okolje. Drugi dan je bila odpuščena domov. Tožena stranka spregleda, da je na odpustnem listu zdravnika z dne 6. 6. 2001 bilo zapisano, da je nujno potrebno pregledati delovne pogoje, ker imajo podobne težave tudi druge delavke pri toženi stranki. Kljub temu, da so tožnici po sprejemu odvzeli kri in urin, ni bilo na voljo toksikološke analize. Tako ne drži trditev tožene stranke, da ni vzročne zveze med tožničnimi težavami in ravnanjem tožene stranke. Simptomi so bili ustrezni tudi tistim, ki jih je kot možne opisal izvedenec dr. M. zaradi izpostavljenosti diklormetana na delovnem mestu pri toženi stranki v spornem obdobju. Prisojena odškodnina v skupnem znesku 900,00 EUR (za strah 600,00 in za fizične bolečine 300,00 EUR) pomeni pravično denarno odškodnino po 200. členu ZOR, upoštevaje merila, ki so bila prej opisana. Tožnica je bila dva dni hospitalizirana in nato se je zdravila doma. Sodišče je sledilo opisu, da je bila v strahu tudi za izid zdravljenja, saj je bila v negotovosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče pripisati tožnicam v škodo dejstva, da ni bila opravljena oziroma izdelana toksikološka analiza. Tožnice so šle k zdravniku oziroma v bolnico, dopustile so odvzem krvi in urina, zato jim ni mogoče pripisati tega dejstva v škodo. J.J. pa v svoji pritožbi le navaja, da je odškodnina prenizka. Tudi na ta pritožbeni razlog je pritožbeno sodišče odgovorilo, ko je odgovarjalo na pritožbo tožene stranke.

K.K.:

42. K.K. je bila v bolniškem staležu od 19. 4. 2001 do 11. 6. 2001 zaradi bolezni. Vendar je sodišče sledilo tožnici, da je bila napotena na stalež zaradi slabosti, glavobola, slabega počutja, mravlinčenja na delovnem mestu, ne pa zaradi bolezni. Pri tožnici so ugotovili blago metabolno (zakisanost v krvi), zastrupitve pa niso mogli z gotovostjo izključiti. Po prihodu na delo se je ponovno slabo počutila in so jo morali 20. 6. odpeljati domov. Nato je bila na delovnem mestu v drugem prostoru. Sodišče je tožnici iz naslova fizičnih bolečin prisodilo odškodnino 300,00 EUR in za strah 500,00 EUR, skupaj 800,00 EUR. Sodišče je sledilo tožnici glede na izpoved, zdravstveno dokumentacijo in opravilo primerjavo možne škode oziroma težav, ki jih je opisoval v mnenju izvedenec dr. M. Tožena stranka še trdi, da je pri tožnici bila ugotovljena tudi diagnoza gastritis. Vendar se pri tem sklicuje na pregled 19. 7. 2001 in 30. 7. 2001, za kar tožnica ni dobila odškodnine. Odškodnina je tudi zadosti visoka, zato je treba glede na podane parametre oziroma pravno odločilna dejstva pri napolnjevanju standarda pravične denarne odškodnine priznati prisojeno odškodnino.

A.A.:

43. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je njena izpoved v nasprotju s predloženo zdravstveno dokumentacijo. V spornem obdobju tožnica ni bila v bolniškem staležu, ampak je bila od 8. 12. 1999 do 17. 9. 2001. Tožnica je sicer trdila, da naj bi bila maja 2001 14 dni na delovnem mestu in nato prepeljana z vozilom v Zdravstveni dom Šentjernej. Vendar tega dokaza ni predložila in ker je njena izpovedba v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo o bolniškem staležu v tem času, je bil zahtevek utemeljeno zavrnjen. V pritožbi ponavlja svoje navedbe, da ji sodišče neutemeljeno ni sledilo. Vendar pritožbeno sodišče na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje in predloženih dokazov, ne more slediti pritožnici.

B.B. (prej P):

44. Tožena stranka trdi, da je navajala med pravdo, da je bila v bolniškem staležu od 5. 6. 2001 do 2. 7. 2001 in da to ne more biti bolniški stalež zaradi poškodbe pri delu. Pritožba trdi, da tožeča stranka tega ni zanikala. Sodišče prve stopnje pa je verjelo tožnici, da je nastopila v bolniški stalež 5. 6. 2001 zaradi slabega počutja na delovnem mestu in ne zaradi poškodb, ki je bila zunaj odgovornosti tožene stranke. Prepričljivo je opisala svoje težave in zato je obiskala svojo zdravnico, ki ji je zato odprla bolniški stalež. Tožnica je dokazala, da je bila napotena na odvzem krvi in urina zaradi toksikološke preiskave, čeprav tudi ona rezultatov ni nikoli prejela. Sodišče je prebralo naročilo dr. O. v dispanzerju za medicino dela, prometa in športa, ki je naročila toksikološko preiskavo. Ker so tudi simptomi, ki jih je tožnica opisovala, možni glede na izvedeniško mnenje dr. M., je sodišče sledilo tožnici. Pritožba zmotno meni, da je tožeča stranka priznala trditve tožeče stranke o tem, da bolniški stalež ni bil zaradi težav, katere opisuje. Če tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah (tudi na glavni obravnavi), nato pa je bila tudi zaslišana, ni mogoče pritrditi pritožbi, da to pomeni priznanje dejstev. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna glede na izvedene dokaze. Prisojena odškodnina za fizične bolečine v višini 200,00 EUR in za strah 500,00 EUR oziroma skupaj 700,00 EUR, to je tudi v okviru pravične denarne odškodnine po členu 200,00 ZOR. Tožnica pa trdi v pritožbi, da je ta odškodnina prenizka. Odgovor pritožbenega sodišča toženi stranki velja zato tudi za pritožbo tožeče stranke. Materialno pravo je bilo pri uporabi 200. člena ZOR pravilno uporabljeno.

L.L.:

45. Tožena stranka v pritožbi prepiše vso zdravstveno dokumentacijo in težave, katere je bilo moč razbrati iz teh listin in navedb tožeče stranke. Meni, da bi lahko le izvedenec medicinske stroke izluščil, kaj je pripisati odgovornosti tožene stranke, kaj pa so tožničine težave. Vendar pri tem prezre, da je sodišče prve stopnje tudi pri L.L. opravilo selekcijo dokazov. Ugotovilo je, da je bila tožnica v spornem obdobju (marec do konca junija 2001) ves čas na delu. Vendar je izkazala, da je bila 21. 3. 2001 pri oftalmologu zaradi glavobola, vendar niso ugotovili razloga. Nato je bila 8. 5. 2001 pri nevrologu, kjer je ponovno navajala glavobole dva do trikrat tedensko in je opravila EEG, ki je pokazal normalne vrednost, enako laboratorijski izvidi. Ker pa je sodišče ugotovilo, da je glavobol in težave, katere je tožnica opisovala pri obiskih zdravnikov zdravnikov specialistov v spornem času, mogoče pripisati nezdravemu delovnemu okolju, je tožnici sledilo. Če pa bi tožena stranka želela dokazati svoje trditve, da to ni imelo vzročne zveze z njenim ravnanjem, bi tudi sama lahko predgalala izvedenca medicinske stroke. Tako pa je sodišče pripisalo glavobole v spornem času posledicam nezdravega delovnega okolja in zato prisodilo odškodnino 100,00 EUR za fizične bolečine. Vso ostalo škodo pa je razmejilo oziroma so tožničine zdravstvene težave. Sodišče je verjelo tožnici in tudi iz anamneze nevrologa (30. 5. 2001), da je izpovedala, da ima več njenih sodelavk podobne težave z glavoboli in občasno motnjo zavesti. Sodišče je zato sledilo tožnici, ki je izpovedovala stisko oziroma strah v spornem obdobju. Ta ugotovitev ni protispisna, kot meni pritožba. Pač pa je sodišče ta opis iz tožničine izpovedbe in iz zdravstvene dokumentacije subsumiralo kot utemeljeno odškodnino iz naslova prestanega strahu in zato prisodilo tožnici 500,00 EUR. Skupaj prisojena odškodnina je tako 600,00 EUR, v mejah prisojenih osdškodninah v podobnih primerih, kar je že bilo obrazloženo. Tožnica pa meni, da je ta odškodnina prenizka, vendar je tudi to pritožbo bilo treba zavrniti. Pritožnica pripiše ves glavobol oziroma celotno diagnozo težavam zaradi ravnanja tožene stranke. Pri tem pa spregleda tudi druge težave, kar je sodišče prve stopnje pravilno razmejilo.

D.D.:

46. Tožena stranka v pritožbi tudi za tožnico D.D. prepiše diagnoze in težave, ki jih je lahko razbrala iz predložene zdravstvene dokumentacije. Ker sodišče prve stopnje razmeji škodo tožeče stranke zaradi težav, ki so nastale zaradi izpostavljenosti diklormetanu na delovnem mestu, so te pritožbene navedbe odveč. Sodišče pravilno ugotavlja, da je bila na bolniški od 3. 5. 2001 do 5. 5. 2001 in tudi opiše, kako se je počutila in zakaj je šla k zdravniku. Sodišče opravi tudi primerjavo z opisom iz izvedeniškega mnenja dr. M. kot objektivizacijo in ugotovi, da so te težave lahko bile zaradi zastrupitve z diklormetanom. Ko se je stanje izboljšalo, je nastopila delo. Zato ji je sodišče priznalo iz naslova fizičnih bolečin 200,00 EUR in iz naslova strahu 500,00 EUR oziroma skupaj 700,00 EUR. Ponovno je treba odgovoriti toženi stranki, da sodišče ni preseglo trditvene podlage v tožbi in pripravljalnih spisih, če je pri oceni dokaza s tožničinim zaslišanjem, ugotovilo, kaj je izpovedala. Tožeča stranka v tožbi lahko opiše, da je imela težave, vendar ji ni treba opisati vsakega glavobola oziroma vrtoglavice. Tožnica je občutila nenadne slabosti tudi dne 21. 3. 2001 in so jo odpeljali na dom, nato še 24. 4. in 7. 5., zato je bila v bolniškem staležu. Tožnica pa v svoji pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina prenizka. Vendar je ob upoštevanju podanih izhodišč ugotavljanja pravnorelevantne škode in odmerjanja pravične denarne odškodnine bilo treba obe pritožbi zavrniti.

E.E.:

47. Tožena stranka meni, da je sodišče zmotno štelo, da je bila v bolniškem staležu 3. 2. 2001 zaradi vrtoglavic, utrujenosti, brezvoljnosti in mravljinčenosti, saj pred mesecem marcem ne more biti to predmet obravnave. Spregleda pa, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi druge zadržanosti z dela (primerjaj datume od 5. 3. 2001 do maja 2001, obrazložitev pod št. 36 sodbe). Pritožba tudi spregleda ugotovitev, da so tožnico 21. 3. 2001 zaradi slabosti na delovnem mestu odpeljali domov. Sodišče je verjelo tožnici, ki je izpovedala, da se je bolje počutila na svežem zraku in da je dokazano, da je bil zrak v prostorih tožene stranke nezdrav. Sodišče je tudi primerjalo opisane simptome, ki jih dopušča tudi izvedenec dr. M. in tudi za tožnico ugotovilo, da je tožnici potrebno slediti. Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje priznalo E.E. odškodnino za bolniški stalež od 3. 2. 2001 dalje. Glede na opisane težave in opravljeno dokazno oceno, s katero se pritožbeno sodišče strinja, je sodišče prve stopnje pravilno priznalo iz naslova fizičnih bolečin 300,00 EUR in iz naslova strahu 500,00 EUR, skupaj 800,00 EUR. Tožnici in toženi stranki je tako treba ugotoviti, da je glede na ugotovljeno škodo sodišče pravilno odmerilo pravično denarno odškodnino po 200. člena ZOR.

F.F. (prej K.):

48. Sodišče prve stopnje je iz predložene zdravstvene dokumentacije za tožnico ugotovilo, da je bila na bolniški v spornem obdobju od 15. 6. 2001 do 30. 6. 2001. Sodišče je iz zapisov lečeče zdravnice ugotovilo, kaj je tožnicatam povedala. 8. 6. 2001 je opisovala, da ji je zategnilo desno stran obraza. Opisovala je težave, ki jih je moč ugotoviti tudi pri izpostavljenosti diklormetana na delovnem mestu. Tožnica je tudi izpovedala, da se je v bolniškem staležu stanje izboljšalo, po vrnitvi na delo pa zopet poslabšalo. Gre za sporni čas, zato tožena stranka nima prav, ko navaja, da tožnica ni uspela dokazati škode. Tožnica F.F. je dokazala, da je v spornem času bila v bolniškem staležu zaradi težav v zvezi z izpostavljenostjo diklormetana tri dni. Ni pa uspela dokazati, da bi zatrjevana nastopila pareza živca. Dne 11. 9. 2001 je nevropsihiater dr. P ugotovil, da funkcija kanalnih živcev ni prizadeta oziroma je normalna. Sodišče je sledilo tožnici v delu, da je bila v strahu pred zastrupitvijo oziroma zadušitvijo. Tožnica je celo opisovala, da je s pomočjo izvijača na silo odprla okno, da je prišla do zraka, saj ga je na delovnem mestu primanjkovalo. Zato je odškodnina iz naslova strahu 500,00 EUR in iz naslova fizičnih bolečin 200,00 EUR, primerna. Tako je bilo treba obe pritožbi glede višine škode za tožečo stranko zavrniti.

49. Tožeča stranka izpodbija sodbo še v delu, o pravdnih stroških. Trdi, da so tožnice uspele z 90 % svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločilo po določbi 154. člena ZPP. Glede na specifiko zadeve, ko je bila izdana zamudna sodba, je izjemoma upoštevalo tudi uspeh po temelju in po višini. Zato je pravilno izračunalo, da je skupaj vtoževana škoda ob uspehu 7.300,00 EUR. Skupni uspeh tožnic je tako izračunalo na 59,50 %, tožene stranke pa na 40,50 %. Pravdni stroški pa so razvidni iz priloženih stroškovnikov in so v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Zmotno meni pritožba, da bi morale vsaj postavke biti obrazložene v sodbi. Zadosti je mogoče sodbo preizkusiti, če se vpogleda stroškovnik, kateri je priložen. Izrek o stroških na pritožbeni stopnji temelji na določbi 165. člena ZPP in 154 člena. Tožnice so imele skupnega odvetnika, zato je sodišče enotno odločilo o pravdnih stroških. Izmed tožnic je v pritožbi uspela le G.G., vse ostale pritožbe pa so bile zavrnjene. Tožena stranka pa je podala odgovor na pritožbo in tudi priglasila pritožbene stroške. Vendar s pritožbo ni uspela. Tako se izkaže, da je uspeh le ene izmed enajstih tožnic tako majhen, da to ne opravičuje posebnega priznanja pravdnih stroškov.

50. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbe tožnic in pritožbe tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Uspela je le delno prvotožnica G.G. in v tem delu je pritožbeno sodišče njeno pritožbi delno ugodilo, v ostalem delu pa kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj podatke na spletni strani Statističnega urada: stat.web/prikazi