Jedro

Presoja odmere pravične denarne odškodnine. Ker niso bile izkazane okoliščine, ki bi kazale na večjo čustveno prizadetost povzročeno z dejstvom dolgoletnega ločenega bivanja od otroka, okoliščina, da oškodovanca pred nesrečo dolgo časa nista živela pri sinu, ni narekovala odmere višje odškodnine za duševne bolečine staršev zaradi posebno hude invalidnosti sina.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo kot primerno odškodnino za duševne bolečine tožnikov zaradi posebno težke invalidnosti njunega sina za vsakega po 400.000,00 SIT in iz naslova gmotne škode zaradi prevoznih izdatkov za vsakega 63.000,00 SIT. Ker je ugotovilo soodgovornost oškodovanca (sina tožnikov) do 1/3 je ugotovljene zneske odškodnin zmanjšalo za 1/3, tako, da je tožencema naložilo nerazdelno plačilo 308.667,70 SIT vsakemu tožniku skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe toženi stranki. Pritožbama je sodišče druge stopnje delno ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za negmotno škodo nastalo zaradi duševnih bolečin tožnikov znižalo na 300.000,00 SIT za vsakega tožnika z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe (tako, da morata upoštevaje oškodovančevo soodgovornost toženca plačati vsakemu tožniku po 200.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo z obrestmi); v preostalem delu je pritožbi toženih strank zavrnilo.

Zmanjšanje odškodnine je sodišče druge stopnje obrazložilo s tem, da pri sinu trajne postravmatske posledice niso nastopile v najtežji obliki in da tožnika in sin več let niso živeli v družinski skupnosti; okoliščina, da pa sta sicer vzdrževala stike s sinom, pa nima takšne teže v čustveni navezanosti, kot če bi z njim živela v trajni življenski skupnosti.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo spremeni tako, da pritožbi toženih strank zavrne in potrdi prvostopno sodbo ali da drugostopno sodbo razveljavi. Ne strinjata se z zmanjšanjem odškodnine za negmotno škodo zaradi duševnih bolečin, ki sta jih pretrpela zaradi sinove hude invalidnosti. Grajata ugotovitev sodišča druge stopnje, da je čustvena navezanost takšnih staršev, kot sta tožnika, manjša kot čustvena navezanost staršev, ki živijo skupaj z otrokom. Njun sin je živel pri babici le zato, ker je obiskoval osnovno šolo, vendar pa sta tožnika neposredno skrbela za njegovo vzgojo in oskrbo in bila kot zdomca na svojega otroka še bolj čustveno navezana kot starši, ki so doma pri otroku, pa zaradi vsakodnevnih opravkov "na svoje otroke pozabijo". Njun sin je postal invalid že pri trinajstih letih; je lahko le pomožni delavec ob nadzoru tretje osebe; tudi ne vzpostavlja stikov s sovrstniki ali osebo drugega spola.

Revizija je bila v skladu s 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št.4/77 - 17/90; v nadaljevanju: ZPP) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 43/82 - 57/89; v nadaljevanju ZOR) je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št.1/91 - I).

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je 13 letni sin tožnikov v prometni nezgodi utrpel več prelomov na skeletu, kolku, roki in nogi in zlasti hude poškodbe glave oz. možgan, zaradi česar je trajno značajsko in osebnostno spremenjen, oviran pri navezovanju stikov s sovrstniki in omejen pri izbiri poklica (lahko opravlja le lažja pomožna dela pod nadzorstvom druge osebe), pri čemer so trajno omejene življenjske sposobnosti v obsegu 50 %. Intenzivnost in trajanje čustvenega trpljenja tožnikov zaradi navedenih poškodb in prizadetosti njunega sina, kot posledic poškodb, sta sodišči presojali v okviru ugotovitev, da sta bila tožnika najbolj prizadeta v začetku sinovega zdravljenja, ki je bil v bolnišnici 41 dni, od tega 14 dni v nezavesti, pri čemer je bilo vprašljivo njegovo preživetje, potem pa se še 30 dni ni zavedal dogajanj iz okolja ter da oškodovanca tudi še sedaj z njim sočustvujeta zaradi njegove prizadetosti. Na drugi stopnji prisojena odškodnina v znesku 300.000,00 sit za vsakega oškodovanca predstavlja ustrezno zadoščenje za trpljenje, ki sta ga tožnika prestala do sedaj in ki ga bosta doživljala tudi v bodoče; drugostopno sodišče je stopnjo in trajanje duševnih bolečin tožnikov namreč ustrezno ovrednotilo glede na vrsto in trajanje navedenih poškodb in posledic poškodb oz. stopnjo invalidnosti njunega sina, ki jo je na podlagi podatkov pridobljenih v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje (zlasti pisno izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke o poškodbah in posledicah poškodb sina tožnikov) lahko ocenilo kot ne najhujšo možno. Oškodovancema pravnomočno prisojena oškodnina pa nadalje pravilno upošteva tudi dejstvo, da oškodovanca s sinom dolgo vrsto let nista živela skupaj. Ob neizkazanih okoliščinah, ki bi kazale na njuno večjo čustveno prizadetost povzročeno prav z dejstvom dolgoletnega ločenega bivanja od otroka, tudi po oceni revizijskega sodišča okoliščina, da oškodovanca pred nesrečo dolgo časa nista živela pri sinu, ne narekuje odmere višje odškodnine. Zato revidenta tudi z revizijskimi navedbami, s katerimi zatrjujeta večjo čustveno prizadetost v primerjavi s starši - oškodovanci, ki z otrokom ves čas živijo v družinski skupnosti, ne moreta uspeti.

S sodbo sodišča druge stopnje prisojena odškodnina tako predstavlja pravilno uporabo 3. odst. 201. člena in 203. člena ZOR in je tudi v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa za podobne škodne primere, dočim je sodišče prve stopnje s prisojo odškodnine v znesku 400.000,00 sit za vsakega oškodovanca te okvire preseglo v taki meri, da je to terjalo spremembo prvostopne sodbe z znižanjem prisojene odškodnine na navedena zneska, kot je to storilo sodišče druge stopnje.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo zavrniti revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).