Jedro

Kolikor se vložnik ne strinja s prvostopno in pritožbeno dokazno oceno, s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni M.O. je dolžan plačati kot stroške s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 100.000,00 (stotisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po II. in I. odstavku 134. člena KZ in mu po II. odstavku 134. člena KZ izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v višini 101.220,00 SIT ter na 70.000,00 SIT odmerjena povprečnina. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obsojenega M.O. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter naložilo obsojencu v plačilo stroške pritožbenega postopka, in sicer na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zagovornik obsojenega M.O. je dne 24.11.1999 vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeni sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju, in zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 372. člena ZKP, ker je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje, s predlogom, da Vrhovno sodišče obe napadeni sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vložnik hkrati predlaga, da Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe obsojencu odloži oz. prekine.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je ta neutemeljena. Z obširnimi navedbami o nejasnosti, kateri del oškodovančeve glave naj bi bil zadel obsojenec, s kolikšno močjo naj bi to storil in ali je obsojenec morebiti ravnal v silobranu, zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti le zoper tisti del obeh napadenih sodb, v katerih se mu očita, da naj bi se glede na moč udarca, njegovo smer, to je usmerjenost v vitalni del človekovega telesa, zavedal, da bo zaradi tega hudo telesno poškodoval oškodovanca in to tako hudo, da bi lahko zaradi tega bilo v nevarnosti življenje oškodovanca. Naklep obsojenca naj bi bil dokazan s tem, da je šlo za močan udarec, ki je bil usmerjen v vitalni del človekovega telesa. Vložnik meni, da je prvostopno sodišče navedlo le pavšalne razloge glede obsojenčevega naklepa, da povzroči oškodovancu hudo telesno poškodbo. Glava je sicer res vitalni del telesa, vendar pa vložnik opozarja, da do hude telesne poškodbe ni prišlo na mestu udarca, torej v obraznem delu glave, ampak na možganih oškodovanca. Smer udarca tako sama po sebi nima nikakršne zveze s kasneje nastalo poškodbo. Obsojencu bi bilo moč očitati, da se je zavedal, da z udarcem v obrazni del oškodovanca lahko na tem delu hudo poškoduje, ne pa, da udarec v obrazni del lahko povzroči hudo telesno poškodbo na možganih, torej na popolnoma drugem delu glave. Smer udarca ne potrjuje zaključka, da je obsojenec ravnal naklepno v smeri povzročitve hude telesne poškodbe. Moč udarca ni z ničemer izkazana, ampak gre le za trditev sodišča, ki tako ni navedlo dejansko nikakršnih razlogov o odločilnih dejstvih, to je o tem, da je obsojencu dokazan naklep povzročiti oškodovancu hudo telesno poškodbo. Prvostopno sodišče se tudi ni opredelilo do ugotovitev izvedenca medicinske stroke v zvezi z močjo udarca oškodovancu in o tem nima v zvezi z zdravniškimi izvidi nikakršnih razlogov. Iz zdravniških izvidov namreč sledi, da oškodovanec v predelu obraza, kamor naj bi ga udaril obsojenec, ni zadobil nikakršnih, niti najmanjših, poškodb. Vložnik se sklicuje na zaključke izvedenca v zvezi z medicinsko dokumentacijo ob sprejemu oškodovanca "da na glavi ni videti sledi poškodb", dalje da je za subduralno krvavitev lahko včasih tudi manj intenzivna poškodba in dalje energije, ki povzroči poškodbo možganov, ni mogoče izmeriti. Ob vsem tem vložnik meni, da je zaključek prvostopnega sodišča o močnem udarcu, usmerjenem v vitalni del telesa, kar naj bi dokazovalo naklep obsojenca povzročiti obsojencu hudo telesno poškodbo, pavšalen, predvsem pa v nasprotju z ugotovitvami izvedenca pa tudi z ugotovitvami dveh zdravnikov specialistov, ki na obrazu oškodovanca nista našla najmanjše poškodbe. Zato po mnenju vložnika sodba v tej smeri nima razlogov. Isti očitek vložnik uveljavlja glede napadene sodbe pritožbenega sodišča, ki naj bi zgolj ponavljalo trditve sodišča prve stopnje. Ob tem naj bi pritožbeno sodišče poseglo v strokovno domeno izvedenca, ko je udarec ocenilo, da je bil res močan, kar naj bi dokazoval obseg poškodb možgan in sicer kar dveh režnjev. Pri tem naj bi bili razlogi pritožbenega sodišča mimo zaključkov zaslišanega sodnega izvedenca in je izostalo ocenjevanje, poleg izvedenskega mnenja, tudi medicinske dokumentacije, čeprav je šlo za odločilna dejstva, sicer pa bi glede na neznaten udarec v obrazni del oškodovanca lahko očitali obsojencu povzročitev smrti iz malomarnosti. Sicer pa naj bi bili obe sodbi nepravilni tudi v ugotovitvi, da ni prišlo do protipravnega napada s strani oškodovanca in da zato ni mogoče govoriti niti o prekoračenem silobranu. Obe sodišči se namreč nista določno in jasno opredelili do tega, ali je oškodovanec poškodoval obsojenca po očesu, kot to sledi iz dokumentacije Zdravstvenega doma Trebnje. V tej smeri obstajajo dokazi, da je oškodovanec poškodoval po desnem očesu obsojenca, vendar obe sodbi glede na zagovor obsojenca, da je odrinil oškodovanca v silobranu, o tem nimata razlogov, čeprav gre za odločilna dejstva. Vložnik napada tudi dejanske zaključke obeh sodb glede nastanka incidenta med obsojencem in oškodovancem, ker da je prispevek oškodovanca nepravilno ocenjen oziroma ravnanje obsojenca predstavlja le reakcijo na fizični napad oškodovanca ob zaključku, da se obsojenec v dani situaciji sploh ne bi smel braniti. O vsem tem obe sodbi ne navajata ni kakršnih razlogov, da bi se obsojenec imel pravico braniti zoper fizični napad.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta na ugotovljeno dejansko stanje, tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče, pravilno uporabili kazenski zakon, saj za ugotovitev, da je šlo po opisu, navedenem v krivdoreku prvostopne sodbe, za prekoračeni silobran ali celo za silobran, ni nobene podlage. Kolikor se vložnik ne strinja s prvostopno in pritožbeno dokazno oceno, s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ko obrazlaga vložnik kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, prav tako uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj imata obe napadeni sodbi o vseh odločilnih dejstvih, potrebnih za odločitev o utemeljenosti krivdoreka, pravilne in zadostne razloge, ki so skladni z izvedenimi dokazi, zlasti pa glede na krivdorek ni mogoče govoriti o kakršnemkoli izostanku tistih razlogov o odločilnih dejstvih, ki so bili preizkušeni v pritožbenem postopku po tem, ko jih je sodišče prve stopnje obširno in sprejemljivo navedlo v svoji obrazložitvi. Nobene podlage ni za zaključke o tem, da izvedensko mnenje medicinske stroke ni ocenjeno v smeri ugotovljenega dejanskega stanja, kar velja tudi za sicer izkazano poškodbo na obsojenčevem očesu, ki ne daje podlage za precejšen dvom o na prvi stopnji ugotovljenem dejanskem stanju obsojenčevega ravnanja ob srečanju z oškodovancem, vsekakor pa očitek o izostanku ocene zagovora obsojenca, da je ravnal v silobranu, ni utemeljen, ko imata obe sodbi v tej smeri zadostne in zadovoljive razloge. Vložnik zaradi povedanega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena od uveljavljanih kršitev zakona, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Vrhovno sodišče je glede na rezultat postopka s tem izrednim pravnim sredstvom obsojencu naložilo v plačilo stroške tega postopka, in sicer povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je primerna zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.