Jedro

Zakonski znak prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ je "ukvarjanje" s kriminalno dejavnostjo, kar pomeni ponavljajoče delovanje, ki ob časovni in krajevni povezanosti ter enotnem naklepu predstavlja eno samo kaznivo dejanje, ne pa realni stek kaznivih dejanj.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih S.V. in G.G. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni S.V. je dolžan plačati 1.000 eurov, obsojeni G.G. pa 700 eurov povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama sta bila zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ skupaj s še osmimi soobtoženci obsojena S.V. na 2 leti in 2 meseca in G.G. na 1 leto in 4 mesece zapora, v to kazen se jima je vštel čas pripora in hišnega pripora, J.K., J.S. in M.Ž. pa so bili oproščeni.

Zagovornika obsojenih S.V. in G.G. sta zoper obsodilni del sodb glede teh dveh obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega V. jo je vložil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da je pritožbeno sodišče brez pravih razlogov s posplošenimi frazami ali pa s trditvijo, da je pritožnik izpodbijal obtožnico ne pa sodbo sodišča prve stopnje, sploh pa ni presodilo pritožbenih navedb, da je izrečena kazen nesorazmerno visoka, ker sodišče ni upoštevalo nobene olajševalne okoliščine in odstopa od sodne prakse. Sodba sodišča druge stopnje naj bi neutemeljeno navajala, da je pritožba tega zagovornika trdila, da je sodba prve stopnje politični konstrukt, saj je v pritožbi navedba, da je konstrukt obtožnica, ne pa sodba. Sodišče druge stopnje naj ne bi presodilo pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje "sprejelo in zagovarjalo ter pravno nedopustno interpretiralo" izključujoče se časovne in krajevne podatke o obsojenčevih telefonskih pogovorih, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je obsojeni V. prepeljal razdaljo od Ljubljane do Dornberga v 22 minutah; da je ilegalce vozil po poti, ki je ni; da ni dokazano, da gre za kriminalno družbo in da bi njen neidentificirani šef obsojencu dal navodila; da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe policista B., da med obsojenima V. in G. ni bilo povezave, da se je 1.7.2003 združba v Ljubljani razcepila in da ceno za prevoze prebežnikov pozna le iz izkušenj. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o nasprotujočih si trditvah v njej, da ni pomislekov, da so bili tudi dne 14.5.2003 tujci spravljeni čez mejo, čeprav niso bili najdeni in identificirani in da je sodišče ugotovilo, kdo je govoril po telefonu, čeprav istočasno trdi, da se tega pogosto ne da ugotoviti, da je bila za ilegalno prehajanje meje in ozemlje Slovenije odločilna prav organizacija, to je prevzem in prevoz prebežnikov v Slovenijo in nato naprej v Italijo, čeprav takšna dejanja zaradi sprememb KZ niso več kazniva. Predlaga, da se izpodbijani sodbi glede tega obsojenca razveljavita in se za novo sojenje določi Okrožno sodišče v Ljubljani.

Zagovornik obsojenega G.G. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se temu obsojencu ne očita, da je ilegalno spravil tujce iz Hrvaške v Slovenijo, ampak da so to storili neznani sodelavci. Ti so nato na ozemlju Slovenije predali ilegalce neznanim sodelavcem obsojenega G. (dejanje pod 1/1 sodbe) oziroma obsojenima D.G. in M.R. (dejanje pod 1/II sodbe) ter jih prepeljali do Orel, oziroma proti Ljubljani. Od tu naj bi obsojeni G. organiziral nadaljnji prevoz do meje z Italijo, ki naj bi jo tujci ilegalno prekoračili, vendar pa v nobenem primeru do tega ni prišlo. Tak opis dejanj obsojenega G. bi izpolnjeval morda zakonske znake kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po 2. odstavku 297. člena KZ, ne pa kaznivega dejanja po 311. členu KZ. Izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju, ker iz opisa dejanja izhaja, da je storil dve kaznivi dejanji, v pravni opredelitvi pa se trdi, da je storil le eno. Tudi razlogi sodbe sodišča prve stopnje si nasprotujejo, saj najprej navaja, da sta obsojena G. in V. koordinirala prevzem in prevoz prebežnikov proti meji z Italijo, nato pa da med njima ni bilo povezave. Predlaga, da se obsojenega G. oprosti ali pa se sodbi glede tega obsojenca razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na zahtevo zagovornika obsojenega V. za varstvo zakonitosti odgovarja, da zahteva ne pove, katere odločbe KZ naj bi bile prekršene, izrek in razlogi sodbe so razumljivi in jasni, z navedbami, da bi sodišče moralo natančneje ugotoviti število prebežnikov in njihovo identiteto ter identiteto obsojencev pri prestreženih telefonskih pogovorih pa zahteva uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Glede zahteve zagovornika obsojenega V. pa odgovarja, da za obstoj kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ ni odločilno, ali so bili prebežniki v neposrednem stiku z obsojencem, ampak je odločilen njegov prispevek za uspeh kriminalne dejavnosti, ta pa obsega sprejem prebežnikov na ozemlju Slovenije in nadaljnje spravljanje čez mejo. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da opis dejanja obsojenca vsebuje vse znake kaznivega dejanja, za katero je obsojen. Trditve zahteve, da obsojenčev prispevek ni bil tak, kot ga ugotavljata sodbi uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahtevi zagovornikov obsojenih S.V. in G.G. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkuša le tiste kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve, kar pomeni, da morajo biti kršitve določno in jasno opredeljene in obrazložene, sicer preizkus ni mogoč.

Zahteva zagovornika obsojenega S.V. utemeljuje zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v več smereh. Predvsem trdi, da si razlogi sodbe sodišča druge stopnje nasprotujejo. To nasprotje vidi v trditvi te sodbe, da "ni pomislekov", da so bili ilegalni prebežniki tujci, čeprav njihova identiteta ni znana. Vrhovno sodišče v dokaznem zaključku, da so bili ilegalni pribežniki tujci, čeprav njihova istovetnost ni bila ugotovljena, ne vidi nasprotja, sodišče druge stopnje je ta dokazni zaključek utemeljilo v 2. odstavku na 11. stani in v 2. odstavku na 13. strani sodbe, ki jim Vrhovno sodišče pritrjuje.

Tudi ni nasprotja med ugotovitvijo sodbe, da je v spornem telefonskem pogovoru bil sogovornik obsojeni K., čeprav je to zanikal in čeprav sodišče ugotavlja, da udeleženec telefonskega pogovora včasih ne more prepoznati svojega glasu. Sodišče je svojo ugotovitev utemeljilo v 1. odstavku na 12. strani z razumnimi in sprejemljivimi razlogi.

V 2. odstavku na 9. strani sodbe sodišča druge stopnje se ugotavlja, da se je kaznivo dejanje začelo izvrševati na hrvaški strani slovensko-hrvaške meje, kjer so sodelavci obsojencev poskrbeli za nezakonit vstop tujcev brez dovoljenja v Slovenijo, cilj pa je bil, da se jih spravi v Italijo, pri čemer je bila odločilna organizacija, ker je poskrbela za prevzem ubežnikov, njihov prevoz v Slovenijo in v Italijo na podlagi poprejšnjega dogovora med organizatorji in izvajalci. V teh ugotovitvah ni nobenega nasprotja in ta dejanja predstavljajo izvršitvena dejanja kaznivega dejanja po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ.

Vložnik zahteve šteje kot bistveno kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP tudi v tem, da sodišče druge stopnje naj ne bi presodilo vseh pritožbenih navedb. To stališče je zmotno: v takem primeru gre lahko za kršitev določb 1. odstavka 395. člena ZKP, ki je v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP bistvenega pomena samo, če je ali bi lahko vplivala na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takega vpliva zatrjevanih nepreizkušenih pritožbenih navedb zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja.

Sicer pa trditve v zahtevi v tej smeri tudi niso utemeljene. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zdravstvenega stanja matere, smrti očeta in bratove odvisnosti od mamil kot olajševalne okoliščine, je sodišče druge stopnje presodilo in stališče obrazložilo na 24. strani svoje sodbe; glede pritožbenih navedb v zvezi z dejanjem pod točko I/1 izreka sodbe ima razloge v 2. odstavku na 10. strani in v 2. odstavku na 11. strani sodbe. Pritožbene navedbe o izključujočih si podatkih telefonskih baznih postaj o gibanju obsojenega V. pri kaznivem dejanju pod točko I/4 izreka sodbe so presojene v 1. odstavku na 18. strani sodbe sodišča druge stopnje. Glede pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da so prebežnike prepeljali po poti, ki ne obstaja, se sodišče druge stopnje sicer ni posebej izjasnilo, vendar pa to ne more biti bistvena napaka te sodbe, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so prebežniki potovali ravno po tej poti. Vrhovno sodišče tudi ocenjuje, da vprašanje, po kateri poti natančno so bili prebežniki prepeljani do točke, kjer so prekoračili državno mejo, ni odločilna okoliščina v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Podobno velja glede presoje pritožbene navedbe, da je obtožba nesklepčna in nejasna: sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe, ne obtožnega akta in to ni treba posebej poudarjati in utemeljevati. Sodišče druge stopnje je na ta očitek odgovorilo v zadnjem odstavku na 8. strani in v 1. odstavku na 9. strani svoje sodbe, ko navaja, "da je izrek, ki ga je podal državni tožilec ter ga je povzelo v sodbo tudi sodišče prve stopnje res na prvi pogled nekoliko težje razumljiv in bi ga bilo mogoče bolje sestaviti, ni pa mogoče trditi, da je nerazumljiv." Glede pritožbene navedbe, da po izpovedbi kriminalista B. med obsojenima V. in G. ni bilo povezave in so 1.7.2003 organizatorji izgubili zaupanje v B., kar naj bi pomenilo, da obsojenci niso delovali več kot združba, je sodišče druge stopnje, čeprav izrečno ne omenja izpovedbe B., odgovorilo v zadnjem odstavku na 9. strani ter 1. in 2. odstavkom na 10. strani sodbe, ko definira in obrazloži pojem združbe po 3. odstavku 311. člena KZ ter pravilnost uporabe pojma te strukture v obravnavanem primeru.

Na pritožbeno trditev, da prestreženi telefonski pogovor med obsojenim V. in B. ni zadosten dokaz za obsodbo za dejanje pod točko I/IV je sodba pritožbenega sodišča dogovorila v zadnjem odstavku na 17. strani in v 1. odstavku na 18. strani, ko po krajši analizi dokazov presodi, da je udeležba obsojenega V. tudi pri tem kaznivem dejanju dokazana.

Trditev, da obsojenemu V. izrečena kazen odstopa do sodne prakse, s čimer je prekršena določba 14. člena Ustave, da so pred zakonom vsi enaki, ni utemeljena. Odločilne in pomembne subjektivne okoliščine storilca in objektivne okoliščine kaznivega dejanja morajo biti v primerljivih zadevah enake oziroma se razlikujejo v nebistvenih podrobnostih. Zahteva ne predstavi primerljivih zadev in izrečenih kaznih v teh zadevah, zato zatrjevane kršitve 14. člena Ustave ni mogoče preizkusiti.

Zahteva zagovornika obsojenega V. kot bistveno kršitev določb postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP navaja tudi, da sodišče druge stopnje šteje pritožbeno trditev, da je obtožnica konstrukt kot trditev, da je sodba sodišča prve stopnje politični konstrukt. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre v tej nenatančnosti za popolnoma nepomembno navedbo v pritožbi, ki je izpodbijala obtožni akt, ne pa sodbo.

Enako velja za stališče pritožbenega sodišča, da pritožba tega zagovornika ni izpodbijala dokaznih zaključkov, ampak uveljavljala pomanjkljivo ugotovitev števila tujcev; uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja seveda pomeni izpodbijanje dokaznih zaključkov sodišča, vendar pa to nenatančno izražanje sodišča sploh ni pomembno, saj sta obe sodišči pojasnili, na podlagi katerih dokazov sta ugotovili število prebežnikov.

Zmotno je stališče v zahtevi zagovornika obsojenega G.G., da opis dejanj tega obsojenca ne vključuje izvršitvenih dejanj kaznivega dejanja po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ. Opis dejanja v izreku sodbe trdi, da se je obsojeni G. kot član združbe (skupaj z drugimi sostorilci) ukvarjal s prepovedanim spravljanjem drugih čez državno mejo tako, da je po navodilih neugotovljenega šefa združbe ob dodeljeni mu vlogi koordiniral prevzem tujcev na Hrvaškem, po dogovoru z obsojenim D.B. uredil prevzem ilegalcev ter organiziral njihov prevoz od Ljubljane do Italije ter je na podlagi tako opredeljene vloge dne 18.5.2003 s sodelavci spravil štiri Kitajce iz Hrvaške v Slovenijo na območju Brežic, kjer so jih prevzeli drugi njegovi sodelavci in jih odpeljali na Orle pri Ljubljani, kjer naj bi obsojenec organiziral njihov nadaljnji prevoz proti Italiji, vendar so bili tujci na Orlah prijeti, ter se dogovoril s S.L., da je ta dne 21.5.2003 usmerjal sodelavce, da so na območju Slovenske vasi ilegalno prepeljali štiri Kitajce iz Hrvaške v Slovenijo, od koder sta jih obsojena D.K. in M.R. odpeljala proti Ljubljani, kjer naj bi jih po načrtu prevzel obsojeni G. in poskrbel za nadaljnji prevoz tujcev do meje z Italijo ter ilegalni prestop meje, vendar je policija to preprečila. Takšno ravnanje obsojenega G. kot člana združbe v skladu z načrti združbe in z dogovori s soobdolženci obsega znake kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, ter vključuje dejanje obsojenca kot člana združbe, ki je bilo po dogovoru o razdelitvi vlog v združbi nujno za uresničitev ciljev združbe. Takšna nujna dejanja za ilegalni prehod hrvaško slovenske meje obsegajo prevzem tujcev na Hrvaškem neposredno pred ilegalnim prehodom, prevoz do meje in njen ilegalni prehod. Nujna dejanja za organiziran ilegalni prehod slovensko-italijanske meje v teh primerih pa so bila prevzem tujcev na slovenskem ozemlju po ilegalnem prehodu hrvaško-slovenske meje, prevoz in druga nadaljnja dejanja na ozemlju Slovenije (vodenje, prevozi, prehrana, prenočevanje tujcev in podobno) ter sam ilegalni prehod državne meje s pomočjo obsojencev. Poleg izvršitvenih dejanj v neposrednih stikih s tujci pa so izvršitvena dejanja v okviru združbe tudi načrtovanje, organiziranje, razdelitev vlog, dajanje navodil, nadzorovanje in podobno v okviru dejavnosti združbe. Vrhovno sodišče pritrjuje enakim stališčem sodišča prve in druge stopnje in zato zavrača stališče vložnika, da v opisu ravnanja obsojenega G. ni objektivnih zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja.

Zmotno je tudi stališče te zahteve, da pravna opredelitev (eno kaznivo dejanje) nasprotuje opisu, ki vključuje dve dejanji: zakonski znak tega kaznivega dejanja je "ukvarjanje" s kriminalno dejavnostjo, kar pomeni ponavljajoče delovanje, ki ob časovni in krajevni povezanosti ter enotnem naklepu predstavlja eno samo kaznivo dejanje, ne pa realni stek kaznivih dejanj. Zato ne gre za zatrjevano nasprotje v izreku sodbe v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Glede trditve obrambe, da si razlogi sodbe nasprotujejo, ker se trdi, da sta obsojena V. in G. koordinirala prevzem in prevoz prebežnikov, čeprav ugotavljata, da med obsojencema ni bilo povezave, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče v 2. odstavku na 39. strani, v 1. in zadnjem odstavku na 40. strani ter 1. in 2. odstavku na 41. strani, kjer je pojasnilo, da sta bili vlogi teh dveh obsojencev paralelni in je obsojeni B. včasih uporabil obsojenega V., drugič pa obsojenega G. Zatrjevanega nasprotja v razlogih sodbe torej ni.

Ker zahtevi zagovornikov obsojenih S.V. in G.G. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obeh obsojencev (oba sta delovno sposobna, relativno mlada, imata primerno strokovno izobrazbo, obs. S.V. tudi nima preživninskih obveznosti) in zapletenost zadeve (gre za udeležbo v organizirani združbi za izvrševanje kaznivih dejanj).