Jedro

Prevzemna družba za obveznosti prevzete družbe sicer res odgovarja. Vendar pa pogosta statusna preoblikovanja družb nedvomno otežujejo uveljavitev terjatev upnikov do dolžnika, saj povzročajo zastoje v postopkih uveljavljanja terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o začasni odredbi z dne 28. 3. 2013 in potrdilo sklep o začasni odredbi z dne 11. 3. 2013. 2 Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o začasni odredbi z dne 11. 3. 2013 razveljavi, upniku pa naloži v plačilo stroške, ki so dolžniku nastali z ugovornim in pritožbenim postopkom, z obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik trdi, da med istima pravdnima strankama že poteka predhodni postopek zaradi insolventnosti, pod opr. št. St 2050/2012, ki naj bi bil ovira za odločanje v tem postopku zaradi insolventnosti. Trdi, da bi prvostopenjsko sodišče zato moralo predlog upnika za zavarovanje z začasno odredbo, v skladu z načelom ne bis in idem in v skladu s prepovedjo litispendence, takoj zavrniti, predlog za začetek stečajnega postopka pa zavreči. 5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik v stečajnem postopku, ki se vodi pod opr. št. St 2050/2012, dne 18. 3. 2013 umaknil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom oziroma njegovim pravnim naslednikom. Izjava o umiku predloga je nepreklicna in učinkuje od takrat, ko je podana. Sklep sodišča o umiku pa je le deklaratorne narave. Če je predlog umaknjen, se šteje (od takrat, ko je bil umaknjen), da sploh ni bil vložen in se lahko vloži znova (prim. četrti odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Navedeno kaže, da prvostopenjsko sodišče s postopanjem v tej zadevi ni kršilo pravila o litispendenci.

6. V skladu z določbo prvega odstavka 240. člena ZFPPIPP lahko sodišče, ki vodi predhodni stečajni postopek, po uvedbi stečajnega postopka na predlog upnika, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, izda začasno odredbo za zavarovanje denarnih terjatev vseh upnikov do dolžnika. Upnik mora torej po navedeni določbi verjetno izkazati svojo terjatev do dolžnika v predhodnem postopku, še pred začetkom stečajnega postopka. Zato trditve pritožnika, da izpodbijani sklep o začasni odredbi ne more, „niti na teoretično zamisljiv način“, služiti zavarovanju upnikove terjatve (ker upnik v predhodnem postopku zaradi insolventnosti sploh še ne uveljavlja svoje terjatve, ker je prijava terjatve postopkovno in časovno vezana na izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka), z vidika presoje pogojev za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 240. člena ZFPPIPP, niso relevantnega pomena.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da dejstvo pripojitve družbe (dolžnika) k prevzemni družbi samo po sebi še ne predstavlja nevarnosti v smislu določb drugega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Vendar pa v okoliščinah danega primera temu ni mogoče pritrditi.

8. Upnik je namreč trdil, da ima do družbe B., d.o.o., ki se je pripojila k dolžniku dne 9. 10. 2012 in do družbe I., d.o.o., ki se je pripojila k dolžniku 14. 11. 2012, terjatve v višini več milijonov eurov. Prav tako je imel terjatve do družbe I., d.o.o., ki se je pripojila k družbi I., d.o.o. dne 30. 7. 2012. Trdil je, da je bila nadrejena družba vsem tem družbam prav dolžnik. Njemu nadrejena družba pa je L., d.o.o. Tako naj bi bilo očitno, da se vse družbe v skupini poslužujejo enake prakse izogibanja določb ZFPPIPP in sicer na način, da se vsakokratno družbo, hči, ob oziroma nemudoma po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka pripoji k nadrejeni družbi. Šlo naj bi za družbe v skupini, ki jo obvladuje fizična oseba F. G. 9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik verjetnosti obstoja terjatev navedenih družb ni prerekal. Skliceval se je le na pravico upnikov družb, ki so bile udeležene pri pripojitvi, da zahtevajo zavarovanje za svoje terjatve v skladu s prvim odstavkom 592. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) ter na prave posledice pripojitve (načelo univerzalnega pravnega nasledstva; prim. 1. točka tretjega odstavka 591. člena ZGD). Prav tako dolžnik ni prerekal trditev o povezanosti zgoraj navedenih družb. Pritožbeno sodišče pa tudi samo po vpogledu v sodni register ugotavlja, da je družba L., d.o.o., 99,1488 % lastnica poslovnega deleža v družbi D., d.o.o., F. G. pa je večinski lastnik družbe L., d.o.o. Prav tako je bil F. G. večinski lastnik družbe I. d.o.o. Večinski lastnik družbe B., d.o.o., pa naj bi bila družba F., d.o.o., katere lastnik je družba Z., katere direktor in edini družbenik naj bi bil F. G. 10. Iz navedenega izhaja, da gre pri družbah, ki so bile udeležene pri spornih statusnih preoblikovanjih za povezave, ki omogočajo sprejemanje odločitev, na katere meri izdana začasna odredba. Prevzemna družba za obveznosti prevzete družbe sicer res odgovarja. Vendar pa pogosta statusna preoblikovanja družb nedvomno otežujejo uveljavitev terjatev upnikov do dolžnika, saj povzročajo zastoje v postopkih uveljavljanja terjatev.

11. Pritožnik trdi, da je poslovodstvo pravnih prednikov dolžnika, ker so bili le-ti v stanju slabe likvidnosti oziroma na meji insolventnosti, moralo narediti vse, da reši nastalo situacijo, zaradi česar je prišlo do statusnega preoblikovanja pravnih prednikov dolžnika, tako, da so se le-ti pripojili k solventnejšim in likvidnostno stabilnejšim družbam, na koncu dolžniku v tem postopku. Vendar pa pritožnik svojih trditev, da je dolžnik solventnejša in likvidnostno stabilnejša družba, ni podkrepil s prav nobenim dejstvom, ki bi te njegove trditve potrdile na stopnji verjetnosti. Iz pritožnikovih trditev torej ne izhaja, da se položaj upnikov pravnih prednikov dolžnika zaradi pripojitve ni poslabšal. 12. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da večkratna statusna preoblikovanja zgoraj omenjenih družb, pri katerih obstajajo določene povezave v osebi, ki je (bila) bodisi zakoniti zastopnik teh družb bodisi lastnik večinskega deleža teh družb ali družb, ki so lastnice teh družb, glede na visok znesek terjatev upnika do pripojenih družb, ki so zapadle že v letu 2012, ob neprerekani trditvi upnika, da le-teh niso poravnali niti pravni predniki dolžnika niti jih ne poravnava prevzemna družba, kaže na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve upnika do dolžnika, v kolikor se bo statusno preoblikoval, lahko otežena.

13. Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožniku, da dolžnik (oziroma njegovi pravni predniki) s premoženjem ni razpolagal, češ da pri posamezni pripojitvi ne moremo govoriti o zmanjševanju premoženja. Slednje (glede zmanjševanja premoženja) sicer drži. Vendar pa prehod premoženja iz prevzete na prevzemno družbo predstavlja neke vrste razpolaganja s premoženjem v smislu določbe drugega odstavka 270. člena ZIZ. Zato pritožnikova ozka razlaga pojma „razpolaganje s premoženjem“ v smislu določbe drugega odstavka 270. člena ZIZ, ni sprejemljiva.

14. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), uveljavljenih pa pritožnik ni konkretiziral. 15. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

16. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).