Jedro

Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vložnik niti na trditveni ravni ni izkazal, v čem izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, povsem na splošni ravni zatrjuje, da sodba razlogov sploh nima in v ničemer ni postavil trditve, glede katerih odločilnih dejstev naj ne bilo razlogov oziroma naj bi bili ti popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je J. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo dve leti. Oškodovanca je sodišče napotilo s premoženjskopravnima zahtevkoma na pravdo, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno obsodilno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka na podlagi ocene, da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom oziroma jih sodba sploh nima in da so razlogi sodbe popolnoma nejasni, pa tudi v precejšnji meri v nasprotju med seboj, navzoče pa je tudi nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, v zvezi s tem pa navaja stališče iz sodbe sodišča druge stopnje: „drži, da so udeleženci v cestnem prometu glede na splošna pravila predvidljivosti dolžni računati s kršitvami cestnoprometnih predpisov v razumni meji, ne pa z nerazumno vožnjo drugih udeležencev v prometu“, a: „v konkretnem primeru oškodovančevi vožnji ni mogoče pripisati nerazumne vožnje zgolj zaradi tega, ker je kolo upravljal brez luči in, ker ga je vozil vinjen“. Nadalje se vložnik ne strinja, da je zadostna razlaga sodišča, da oškodovančeva vožnja v vinjenem stanju in s kolesom brez luči na tek dogodkov ni imelo vpliva, da bi se pretrgala vzročna zveza med obdolženčevo kršitvijo in prometno nesrečo. Po njegovem bi bilo potrebno obrazložiti še, zakaj je vožnja oškodovanca v alkoholiziranem stanju, brez luči na kolesu in v zelo problematičnem zdravstvenem statusu, način vožnje, s katerim bi bil obdolženec dolžan računati. Opozarja, da izpodbijana sodba takšne razlage oziroma analize nima. Vložnik še navaja, da sodišče ni omogočilo obdolžencu izvesti predlaganega dokazovanja glede zdravstvenega statusa oškodovanca in ocenjuje, da gre pri zaključku, da je sicer soglašati z dejstvom navzočih degenerativnih sprememb v interesu oškodovanca, da so zagotovo vplivale na nastalo poškodbo, da pa do: „takšnih poškodb ne bi prišlo, v kolikor obdolženi ne bi povzročil prometne nesreče“. V takšnem zaključku vidi vložnik nejasnost, ki pomeni kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik zaključuje, da je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je zaradi odsotnosti dokazovanja prekršena pravica obrambe, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe in še navaja, da je obsojenec brez zaposlitve in nima stalnega vira prihodkov, zato prosi, da se mu v plačilo ne nalaga stroškov postopka.

3. Vrhovna državna tožilka svetnica v odgovoru na zahtevo, podanim v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in da očitane kršitve niso podane, ter gre v pretežni meri za zagovornikovo drugačno oceno v postopku ugotovljenih dejstev. Navaja, da imata sodbi potrebne razloge tako v zvezi z vzročno zvezo med obdolženčevo kršitvijo cestno prometnih predpisov in trčenjem oziroma prometno nesrečo ter tudi med trčenjem in hudo telesno poškodbo oškodovanca kot posledico trčenja. Sodba sodišča prve stopnje ima o vzročni zvezi med obdolženčevo kršitvijo in trčenjem razumne in logične razloge v 5. in 6. točki, sodba sodišča druge stopnje pa predvsem v 7. in 8. točki. Nobena od sodb ne trdi, da bi moral obdolženec računati na vožnjo alkoholiziranega kolesarja brez luči in v slabem zdravstvenem stanju. Iz razlogov sodb jasno izhaja, da bi obdolženec, ki je peljal po napačni strani, moral računati, da bo kdo pripeljal kolo pravilno po svoji strani. Iz obeh sodb jasno izhaja, da oškodovančeva vožnja pod vplivom alkohola in brez luči ni pretrgala vzročne zveze med obdolženčevo nepravilno vožnjo in prometno nesrečo. Sodbi sta navedli ustrezne razloge tudi za posledico trčenja v obliki hude telesne poškodbe oškodovanca, do katere ne bi prišlo, če ne bi bilo trčenja in v posledici trčenja padca oškodovanca, natančneje pa so razlogi v zvezi z nastalo poškodbo in siceršnjim zdravstvenim stanjem oškodovanca navedeni v 10. točki sodbe pritožbenega sodišča in v 8. in 9. točki sodbe sodišča prve stopnje. Oškodovančev prispevek k prometni nesreči in nesrečen splet okoliščin glede njegovega zdravstvenega stanja pa so bile okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri odločanju o kazenski sankciji. Glede splošnega očitka zagovornika o zavrnitvi predlaganega dokaza državna tožilka opozarja, da sodišče ni vezano na dokazne predloge, pač pa le na zahtevo, da ugotovi vsa dejstva, potrebna za izdajo zakonite sodbe. Sodišče prve stopnje je v 10. točki ustrezno navedlo razloge, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo.

B.

4. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešilo v svoji sodbi sodišče druge stopnje z besedilom, citiranim v zahtevi, ki je navedeno tudi v delu A. obrazložitve te sodbe. Iz razlogov zahteve v zvezi z navedenim besedilom izhaja, da je v njem podana razlaga uporabe prava oziroma materialnopravnih predpisov. Pri vprašanju razlage in uporabe materialnega prava lahko govorimo o pravilni oziroma nepravilni uporabi prava oziroma kršitvi kazenskega zakona, ne more pa praviloma biti v zvezi s tem podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vložnik, kot rečeno, niti na trditveni ravni ni izkazal, v čem izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, povsem na splošni ravni zatrjuje, da sodba razlogov sploh nima in v ničemer ni postavil trditve, glede katerih odločilnih dejstev naj ne bilo razlogov oziroma naj bi bili ti popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da navedena uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

5. Sodba sodišča prve stopnje ima glede vprašanja obstoja vzročne zveze oziroma tega, da ta ni bila pretrgana, ustrezne razloge na strani 4 v točki 5. Sodišče druge stopnje na pritožbene očitke v zvezi s tem ustrezno odgovarja v svoji sodbi na strani 4 v točki 6 zato očitki, da sodbi o tem nimata razlogov, niso utemeljeni. Okoliščina, da vložnik teh razlogov ne sprejema oziroma ga ne prepričajo pa nakazuje na uveljavljanje vprašanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Vložnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ker, kot pravi, sodišče ni omogočilo obdolženemu izvesti sicer predlaganega dokazovanja, nanašajočega se na zdravstveni status oškodovanega, v nadaljevanju pa obrazlaga kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi ju zagrešili sodišče prve in druge stopnje v zvezi z navedenimi razlogi o poškodbah oškodovanca in vplivov degenerativnih sprememb na njegovi vratni hrbtenici na te poškodbe. Razlogi tako sodišča prve kot druge stopnje o tem so popolnoma jasni, se pa Vrhovno sodišče v zvezi s tem ne spušča v pravilnost ugotovitev, kakšen vpliv so imele degenerativne spremembe oškodovančeve hrbtenjače na težo poškodb, nastalih zaradi nesreče (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Obramba glede vprašanja povezave degenerativnih sprememb hrbtenice oškodovanca s težo v nesreči nastalih poškodb ni predlagala dodatnih dokazov na glavni obravnavi, niti ni tega uveljavljala v pritožbi, Vrhovno sodišče zato obstoja te, v zahtevi zatrjevane kršitve, ni ugotavljalo.

7. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik in pa, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti v navedenem delu vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse ob ugotovitvi, da je brezposeln in brez premoženja, zaradi česar bi plačilo sodne takse lahko ogrozilo njegovo preživljanje.