Jedro

Senat sodišča prve stopnje je pravilno ugotovil, da ne obstaja noben obligatorni razlog za zavrnitev predaje iz 10. člena ZSKZDČEU-1, prav tako pa tudi noben od fakultativnih razlogov za zavrnitev zahteve za predajo iz 11. člena ZSKZDČEU-1 ter da so izpolnjeni vsi pogoji za predajo zahtevane osebe, saj se predaja zahteva zaradi kazenskega pregona te osebe v Republiki Hrvaški za kaznivo dejanje, ki predstavlja kataloško kaznivo dejanje in je kaznivo tudi po slovenskem kazenskem zakoniku (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1), ni pa bilo storjeno proti Republiki Sloveniji oziroma njenemu državljanu, kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji ni zastaral, predaja zahtevane osebe pa se ne zahteva zaradi spola, rase, vere, etičnega porekla, jezika, državljanstva, političnega prepričanja oziroma spolne usmerjenosti. Pri tem je v obrazložitvi napadenega sklepa (točka 4) pravilno navedeno, da okoliščina, da je zahtevana oseba zanikala, da bi storila očitano kaznivo dejanje, ni ovira za njeno izročitev Republiki Hrvaški.

Izrek

Pritožba zahtevane osebe A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 16669/2020 z dne 6. 4. 2020 po določbi 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (ZSKZDČEU-1) odločil, da se dovoli predaja zahtevane osebe A. A. Republiki Hrvaški zaradi kazenskega pregona za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z drogami v hudodelski združbi po 4. točki prvega odstavka 329. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 190. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške/11 v zvezi s prvim odstavkom 52. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške/11, opisanega v izreku navedenega sklepa, pod pogojem, da se ga ne sme preganjati, zoper njega izvršiti kazen, predati drugi državi članici, ali izročiti tretji državi zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo (šesti odstavek 23. člena - pravilno: č. točka petega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1).

2. Zoper ta sklep se je pritožila zahtevana oseba, pri čemer v pritožbi ne navaja pritožbenega razloga in tudi ne pritožbenega predloga. Iz pritožbe je razbrati, da zanika izvršitev kaznivega dejanja, zaradi katerega se dovoli predaja Republiki Hrvaški, pri tem pa navaja, da bo kronološki detaljnji „diagram“ poteka kompletne zadeve povedala na hrvaškem sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, da obstajajo vsi zakonski pogoji za predajo zahtevane osebe Republiki Hrvaški ter z razlogi napadenega sklepa, s katerimi sodišče prve stopnje te ugotovitve utemeljuje. V izogib ponavljanju se nanje sklicuje.

5. Pritožnik v pritožbi ponovno zanika izvršitev kaznivega dejanja, za katero je Državno tožilstvo Republike Hrvaške izdalo Evropski nalog za prijetje in predajo (naveden v točki 4 napadenega sklepa), kot je to storil že zaslišan pred preiskovalno sodnico, navedeno pa ni okoliščina, s katero bi lahko izpodbil ali omajal pravilnost in zakonitost sklepa, zoper katerega se pritožuje. Senat sodišča prve stopnje je pravilno ugotovil, da ne obstaja noben obligatorni razlog za zavrnitev predaje iz 10. člena ZSKZDČEU-1, prav tako pa tudi noben od fakultativnih razlogov za zavrnitev zahteve za predajo iz 11. člena ZSKZDČEU-1 ter da so izpolnjeni vsi pogoji za predajo zahtevane osebe, saj se predaja zahteva zaradi kazenskega pregona te osebe v Republiki Hrvaški za kaznivo dejanje, ki predstavlja kataloško kaznivo dejanje in je kaznivo tudi po slovenskem kazenskem zakoniku (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1), ni pa bilo storjeno proti Republiki Sloveniji oziroma njenemu državljanu, kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji ni zastaral, predaja zahtevane osebe pa se ne zahteva zaradi spola, rase, vere, etičnega porekla, jezika, državljanstva, političnega prepričanja oziroma spolne usmerjenosti. Pri tem je v obrazložitvi napadenega sklepa (točka 4) pravilno navedeno, da okoliščina, da je zahtevana oseba zanikala, da bi storila očitano kaznivo dejanje, ni ovira za njeno izročitev Republiki Hrvaški. Pritožnik je pri zaslišanju povedal, da je bil v stiku s B. B., prvo osumljenim storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega se dovoli predaja zahtevane osebe Republiki Hrvaški, in čeprav je zanikal, da so stiki s B. B. potekali zaradi izvrševanja kaznivega dejanja, pa ni zanikal tega, kar se mu tudi očita v opisu dejanja in sicer da je po predhodnih dogovorih in navodilih B. B. dne 27. 12. 2019 z osebnim avtomobilom znamke Renault Grand Scenic, reg. št., na D. od neznane osebe sprejel skupaj z C. C. nedoločeno količino droge kokain in jo skrito v osebnem avtomobilu prepeljal na ozemlje Republike Hrvaške, kjer naj bi ga pri nakupovalnem centru T., z namenom nadaljnjega prevoza in skrivanja čakala B. B. in C. C. Sicer pa pritožnik v pritožbi navaja, da bo vse to pojasnil na sodišču v Republiki Hrvaški.

6. Iz navedenih razlogov, ker je pritožba neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku).