Jedro

Sodišče mora po 78. členu ZZZDR ob odločanju o razvezi zakonske zveze v primeru nesporazuma med staršema, ali če sporazum ni v skladu s koristmi otroka, po uradni dolžnosti odločiti o njegovem varstvu in vzgoji. To pomeni, da v tem delu ni vezano na zahtevek pravdnih strank in da lahko izvaja tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale. Med postopkom ni bilo ugotovljeno, da živi tožnica v izvenzakonski skupnosti s sedanjim partnerjem. Pri izvedencu tudi ni izjavila, da želi ustvariti novo družinsko skupnost. Pravdni stranki pa v zvezi s tem vprašanjem tudi nista izjavljali ničesar takšnega, kar bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, da v tej zvezi opravi še nadaljnji dokazni postopek. Sodišče prve stopnje zato ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko se s tem vprašanjem ni ukvarjalo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletno hčerko N. dodelilo materi tožnici, tožencu pa naložilo, da mora zanjo plačevati preživnino v višini 20.000,00 SIT mesečno.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Z revizijo izpodbija odločitev o dodelitvi mladoletnega otroka pravdnih strank materi tožnici in le v zvezi s to odločitvijo tudi odločitev o preživnini. V reviziji trdi, da bi sodišči druge in prve stopnje morali dati večjo težo izvedenskemu mnenju M. P. Upoštevati bi moralo alkoholizem v družini tožničine matere ter ugotoviti, kakšna osebnost je sedanji tožničin partner, ki bi utegnil postati dekličin očim. Poudarja še, da je izvedenec tožnico ocenil bolj kot očetovsko, očeta pa bolj materinskega, kar pomeni, da sta vlogi v tej družini zamenjani. Pri tem so družinske razmere na tožnikovi strani bolj stabilne in urejene kot na strani zakonite zastopnice. Kritično ocenjuje tudi poročilo Centra za socialno delo Š. Ugotavlja, da je preveč splošno in da bi do pravih ugotovitev center lahko prišel le z daljšim in večkratnim opazovanjem. Po mnenju tožene stranke sta obe sodišči podlegli kulturnemu stereotipu, da "je mati le mati" in s tem zmotno uporabili materialno pravo. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi v delu, v katerem je bilo odločeno o dodelitvi, varstvu in vzgoji mladoletnega otroka ter o preživnini, razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče po proučitvi zadeve ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta mladoletno N. dodelili v varstvo in vzgojo materi tožnici (78. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list SRS, št. 14/89, prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR). Revident neutemeljeno očita sodiščema druge in prve stopnje, da se nista ukvarjali s pravno odločilnimi okoliščinami v zvezi z razmerami, v katerih hčerka N. živi.

Sodišče druge stopnje je posebej poudarilo, da je bil obisk na domu tožničine matere ponovno opravljen. Sodišče je na podlagi podatov Centra za socialno delo Š. ugotovilo, da okolje, v katerem deklica živi, zanjo ni moteče in da njena rast pri tožničini materi ni ogrožena. Ta ugotovitev je dejanska ugotovitev, ki je na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (prepoved po 3. odstavku 385. člena ZPP). V dejansko podlago spora sodi tudi presoja, ali je za oceno razmer dovolj en obisk centra za socialno delo ali pa je potrebno daljše opazovanje. Gre za mnenje stroke, ki ima enak status kot izvedensko mnenje.

Revident nadalje trdi, da sodišči nista ugotovili, kakšno je razmerje med tožničinim izvenzakonskim partnerjem in hčerko N.. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tega ugovora toženec v pritožbenem postopku ni postavil, sodišče druge stopnje pa se s tem vprašanjem tudi ni ukvarjalo po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tega tudi ni bilo dolžno storiti. Sodišče mora po 78. členu ZZZDR ob odločanju o razvezi zakonske zveze v primeru nesporazuma med staršema, ali če sporazum ni v skladu s koristmi otroka, po uradni dolžnosti odločiti o njegovem varstvu in vzgoji. To pomeni, da v tem delu ni vezano na zahtevek pravdnih strank in da lahko izvaja tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale. Med postopkom ni bilo ugotovljeno, da živi tožnica v izvenzakonski skupnosti s sedanjim partnerjem. Pri izvedencu tudi ni izjavila, da želi ustvariti novo družinsko skupnost. Pravdni stranki pa v zvezi s tem vprašanjem tudi nista izjavljali ničesar takšnega, kar bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, da v tej zvezi opravi še nadaljnji dokazni postopek. Sodišče prve stopnje zato ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Enako velja tudi za sodišče druge stopnje. Novote na revizijski stopnji pa niso dovoljene. Revizijsko sodišče mora sicer tudi po uradni dolžnosti presoditi, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, vendar pa mora pri tem izhajati iz dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji (primerjaj 387. člen ZPP).

Toženec nadalje neutemeljeno vztraja pri trditvi, da je sodišče izhajalo iz kulturnega stereotipa o tem, da "je mati le mati". Da v tem primeru ni tako, izhaja iz trditev izvedenca, pa tudi iz trditev samega toženca v reviziji. Že s tem, ko je izvedenec ugotovil, da sta vlogi staršev v obravnavanem primeru zamenjani, kaže na to, da je moralo sodišče toliko skrbneje pretehtati, komu bo dodelilo otroka v varstvo in vzgojo. Sodišče je kljub dejstvu, da mati funkcionira "bolj očetovsko", otroka dodelilo njej, in sicer prav zato, ker je štelo, da starost otroka zahteva tudi dosledno vzgojo, ter da je v tem primeru mati vzgojno bolj zahtevna od očeta. Sodišče druge stopnje je še posebej poudarilo mnenje navedenega izvedenca, da je oče v odnosu do otroka skrben, ljubeč, ljubkovalen in razvajajoč, da pa je z vzgojnega vidika nekoliko manj ustrezen, saj je njegova vzgoja preveč permisivna, razvajajoča, kot da skuša pri otroku najti nadomestilo za izgubo v partnerskem odnosu. Prav to stališče podira stereotip, o katerem govori toženec v reviziji.

Ob ugotovitvah torej, da so razmere zaenkrat takšne, da ne ogrožajo otrokovega razvoja, da je mati za vzgojo in varstvo glede na razmere v času odločanja primernejša, ter da ima otrok pogoste stike z očetom, ki jih mati ne preprečuje, revizijsko sodišče ni našlo razlogov za drugačno odločitev. Revizija zato ne more biti utemeljena.

Ko revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 386. členom ZPP) je revizijo zavrnilo na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno.