Jedro

Če v začasni odredbi ni naveden čas njene veljavnosti, ta velja vse dokler ni opravljena izvršba, če seveda ni podan drug razlog za njeno prenehanje.

Izrek

Pritožba prvega dolžnika se zavrne in se v delu, ki se nanaša nanj, potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožba odvetnika M.S., vložena tudi v imenu drugega dolžnika, se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za ugotovitev prenehanja začasne odredbe in zavrnilo predlog za odlog izvršbe, ki teče na podlagi začasne odredbe, izdane v pravdnem postopku zaradi motenja posesti, s katero je isto sodišče dolžnikoma naložilo, naj takoj prenehata uporabljati poslovni prostor, opremo in inventar na naslovu G, in naj se odstranita iz poslovnega prostora. Proti takšnemu sklepu se je pritožil prvi dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje spremeni izpodbijani sklep in ugotovi, da je začasna odredba prenehala, ter ugodi predlogu za odlog. Navaja, da je že iz samega imena in namena začasne odredbe jasno, da je nekaj začasnega, kar pomeni, da lahko traja le do konca pravdnega postopka, ko jo nadomesti pravnomočna odločba in je le na njeni podlagi mogoče predlagati izvršbo. Zato bi sodišče moralo ugotoviti, da je začasna odredba prenehala veljati. Sodišče je tako neutemeljeno zavrnilo predlog za odlog izvršbe. Za dejavnost društva je nujna uporaba spornih prostorov. Društvo ima tri sekcije in 200 članov. V primeru izvršbe članom in gostom ne bi bilo mogoče ponuditi niti sendvičev in sokov. Dohodki internega bifeja so tudi pomemben vir financiranja društva. Odvetnik M.S. je isto pritožbo vložil tudi za drugega dolžnika. Pritožba prvega dolžnika ni utemeljena. Pritožba dovetnika, vložena v imenu drugega dolžnika, pa ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za prenehanje začasne odredbe, saj dolžnik ni uveljavljal nobenega od razlogov, zaradi katerih se ustavi postopek zavarovanja in razveljavi opravljena dejanja. Glede na to, da je bila začasna odredba izdana med pravdnim postopkom, so lahko na podlagi določbe 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ razlogi za ustavitev postopka: da je potekel čas, za katerega je bila začasna odredba izdana; da so se pozneje spremenile okoliščine, zaradi katerih je bila izdana, tako da ni več potrebna; in v zvezi z določbo 264. člena ZIZ še, da je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala, torej da je zavrnjen zahtevek o glavni stvari. Z začasno odredbo v konkretnem primeru ni bil omejen čas njene veljavnosti. Ker je po določilu 267. člena ZIZ začasno odredbo mogoče izdati, vse dokler ni opravljena izvršba, to pomeni, da toliko časa lahko tudi velja. Pridobitev izvršilnega naslova v pravdi, v kateri je bila izdana začasna odredba, sama po sebi torej ni razlog za prenehanje začasne odredbe - zlasti ne v obravnavanem primeru, ko je dolžniku z izvršilnim naslovom (sklepom o motenju posesti) naložena identična obveznost, kot mu je bila z začasno odredbo - temveč le, če so poleg tega izpolnjeni z zakonom predvideni razlogi za njeno prenehanje (278. in 264. člen ZIZ). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o predlogu za odlog izvršbe. Na podlagi 71. člena ZIZ morata biti za to, da sodišče dovoli odlog izvršbe, hkrati podana dva pogoja. Predvsem mora dolžnik izkazati za verjetno, da bo z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, podan pa mora biti še eden od izrecno naštetih primerov (točke 1 -8 2. odstavka 71. člena ZIZ), ali drug primer, ko so za odlog podani posebno upravičeni razlogi (2. odstavek 71. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal za verjetno, da mu bo z izvršbo nastala znatnejša škoda. Škoda, ki je v sami opravi izvršbe (prisilni izpolnitvi dolžnikove obveznosti iz izvršilnega naslova), ne pomeni relevantne škode v smislu 1. odstavka 71. člena ZIZ, kar je dolžniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dolžnik mora za verjeten izkazati nastanek škode na kakšni drugi pravno varovani dobrini in ne le v izgubi samega predmeta izvršbe. Dolžnik je v predlogu navedel, da prostore uporablja za gostinsko dejavnost, vendar škode ni opredelil ne po višini ne v razmerju do svojih siceršnjih premoženjskih razmer. V pritožbi tako navaja nova dejstva, ki pa jih pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni mogoče upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato in ker ni našlo pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo prvega dolžnika in potrdilo izpodbijani sklep, kolikor se nanaša nanj. Pritožbo odvetnika, kolikor se nanaša na drugega dolžnika, je pritožbeno sodišče zavrglo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom ZIZ, saj jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice - odvetnik namreč ni izkazal pooblastila za zastopanje drugega dolžnika (4. odstavek 98. člena ZPP v zveti s 15. členom ZIZ).