Jedro

Za vsak odmik od dogovorjenih in z načrtom predvidenih gradbenih del (razen nujnih in nepredvidenih del) mora imeti izvajalec pismeno soglasje naročnika, ki ga ne more nadomestiti nalog njegovega nadzornega organa brez predhodno pridobljene pismene odobritve naročnika. Nadzorni organ je namreč upravičen (pooblaščen) opravljati samo posle, ki so v zvezi z gradbenim nadzorstvom, in se brez posebnega pooblastila ne more dogovoriti za odstop od načrta.

Drugi pogoj za odmik od načrta (poleg pismenega soglasja naročnika) je odobritev za odmik tistega organa, ki je sicer pristojen za potrditev načrta.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v zavrnilnem in stroškovnem delu glede prvotožene stranke razveljavi ter se mu zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

2. V preostalem delu pa se pritožba kot neutemeljena zavrne ter se potrdita sodba (o zavrnitvi dajatvenega dela tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko) in sklep (o zavrženju ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko in o pravdnih stroških drugotožene stranke) sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških (tožeče in prvotožene stranke) se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo ugotovitveni del tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko, dajatveni del tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko in tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko pa je s sodbo zavrnilo (2. tč. izreka odločbe). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 823.958,40 SIT pravdnih stroškov prvotožene stranke in 600.475,30 SIT pravdnih stroškov drugotožene stranke (3. tč. izreka odločbe).

Zoper navedeni del odločbe sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožila tožeča stranka. Predlagala je, da sodišče druge stopnje prvostopno odločbo v tem delu spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. (podrejeno) da jo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je potrditev sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, ki se nanaša nanjo (torej v zavrnilnem in stroškovnem delu). Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora.

Pritožba ni utemeljena v tistem delu, kjer se nanaša na drugotoženo stranko.

Stečajni postopek zoper drugotoženo stranko se je začel dne 14.9.1992. Oklic o tem je bil v skladu z 2. odst. 89. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. SFRJ št. 84/89) nabit na oglasno desko sodišča in objavljen v Uradnem listu RS št. 49/92, in sicer dne 10.10.1992. V oklicu je bilo v skladu s 6. tč.

90. čl. ZPPSL navedeno, da lahko upniki (torej tudi tožeča stranka) svoje terjatve prijavijo stečajnemu senatu v naslednjih 30 dneh. Ker tožeča stranka svoje terjatve ni prijavila v stečajnem postopku (zato njena terjatev ni bila preizkušena in prerekana niti z njo ni bila napotena na pravdo), ni izkazan pravni interes za ugotovitev predmetne terjatve. Posledice takšnega ravnanja mora tožeča stranka pripisati sebi, ne pa sodišču. Zato je sodišče prve stopnje tožbo zoper drugotoženo stranko (materialnopravno in procesnopravno) pravilno zavrglo v ugotovitvenem delu.

Če bi terjatev tožeče stranke bila prijavljena v stečajnem postopku in bi bila prerekana s strani stečajnega upravitelja (ali kakšnega drugega upnika), bi stečajni senat tožečo stranko v skladu s 1. odst. 127. čl. ZPPSL napotil na pravdo za ugotovitev prerekane terjatve. To pomeni, da bi tudi sicer bila na mestu le ugotovitvena tožba (po 2. odst. 187. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL), ne pa dajatvena tožba.

Zato je sodišče prve stopnje dajatveni del tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko pravilno (kot neutemeljen) zavrnilo.

Ker tožeča stranka s pritožbo zoper drugotoženo stranko ni uspela, je drugostopno sodišče potrdilo tudi odločitev o pravdnih stroških drugotožene stranke, ki jih mora sicer tožeča stranka (na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP) povrniti drugotoženi stranki.

Tako je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede drugotožene stranke potrdilo na podlagi 368. čl. ZPP, sklep sodišča prve stopnje glede drugotožene stranke pa na podlagi 2. tč. 380. čl. ZPP.

Pritožba je utemeljena v tistem delu, kjer se nanaša na prvo toženo stranko.

V predmetni zadevi je bila tožeča stranka naročnik, drugotožena stranka izvajalec, prvotožena stranka pa podizvajalec (oz. končni izvajalec).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima izvajalec v razmerju do podizvajalca položaj naročnika del in da je zato podizvajalec bil v pravnem razmerju le z izvajalcem, ne pa tudi s (končnim) naročnikom, s katerim je bil v pravnem razmerju izvajalec.

Vendar pa tožeča stranka v zvezi z odgovornostjo (končnega) izvajalca za solidnost gradbe ne uveljavlja jamčevalnega zahtevka, ampak odškodninskega (za 2,124.765,00 SIT, kolikor bi bila porušena objekta vredna dne 10.4.1990, in za 1,128.085,00 SIT, kolikor je znašala revalorizirana dveletna najemnina javnega skladišča). Tako ni pomembno, ali ima drugotožena stranka kakšne pravice proti prvotoženi stranki (ki bi jih lahko prenesla na tožečo stranko), pač pa je pomembno, ali ima tožeča stranka kakšne pravice proti prvotoženi stranki. Drugostopno sodišče ugotavlja, da takšno pravico ima: gre za odškodninsko odgovornost podizvajalca, kar je Višje sodišče v Ljubljani ugotovilo že s sklepom z dne 28.5.1991. Tožeča stranka bi iz naslova odgovornosti izvajalca za solidnost gradbe lahko uveljavljala jamčevalne zahtevke. Primarno bi bila na vrsti odprava napak. Šele subsidiarno pa bi imela na razpolago (in sicer alternativno) zahtevek na razveljavitev pogodbe ali zahtevek na znižanje plačila (glej 641. čl. v zvezi s 1. in 3. odst. 618. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Kolikor bi bil izvajalec odgovoren, pa bi imela poleg jamčevalnih tudi pravico do odškodninskih zahtevkov. Kot povedano tožeča stranka jamčevalnih zahtevkov ni uveljavljala, ampak je zoper prvo in drugotoženo stranko uveljavljala odškodninski zahtevek (glej 641. čl. v zvezi z 2. odst. 618. čl. ZOR). V prvem primeru gre za objektivno odgovornost, v drugem pa za krivdno odgovornost (z obrnjenim dokaznim bremenom).

Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da ugotavljanje stabilnosti (4-členske namesto 3-členske konstrukcije) in statični izračun presegata obseg profesionalne (glej 2. odst. 18. čl. ZOR) skrbnosti obrtnika - izdelovalca kovinske konstrukcije. Tako projektant kot končni izvajalec sta odgovorna za solidnost gradbe: prvi odgovarja zaradi napak v projektu, drugi pa zaradi napak v izvedbi. Končni izvajalec je sicer odgovoren tudi za napake v izdelavi, ki so posledica napak v projektu, ker je kot specializirana organizacija dolžan naročnika (izvajalca, s katerim je v pravnem - poslovnem razmerju) opozoriti na napake in pomanjkljivosti v projektu. Vendar pa ga ta odgovornost zadene le v mejah običajnega znanja in pazljivosti svoje (torej ključavničarske) stroke.

Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da končni izvajalec prvotnega projekta šotorske konstrukcije ni spremenil samovoljno.

Samovoljnost naj bi namreč izključevalo dejstvo, da sta s spremembo projekta soglašala nadzorni organ (končnega) naročnika in sam projektant (pri tem je sodišče pravilno na podlagi 233. čl. ZPP zaključilo, da se sprememba projekta nahaja pri tožeči stranki).

Končni izvajalec mora za vsak odmik od dogovorjenih in z načrtom (projektom) predvidenih gradbenih del imeti pismeno soglasje naročnika (1. odst. 633. čl. ZOR), ki ga ne more nadomestiti nalog njegovega nadzornega organa brez predhodno pridobljene pismene odobritve naročnika (če pa je bila privolitev morebiti dana ustno, dokazno breme, kakšna in kolikšna je bila naročnikova ustna privolitev, zadene končnega izvajalca). Nadzorni organ je namreč upravičen (pooblaščen) opravljati le tiste posle, ki so v zvezi z gradbenim nadzorstvom; ni pa pooblaščen, da se brez posebnega pooblastila (ki zaenkrat ni izkazano) dogovarja o odmiku od načrta oz. projekta. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje prvostopnega sodišča na 8. čl. pogodbe št. 41/81 z dne 29.6.1981 - B 5). Prav iz navedenega pogodbenega določila namreč izhaja, da končni izvajalec ni bil upravičen do samovoljnega spreminjanja izdelave jeklene konstrukcije.

Sicer pa je za odmik od načrta (oz. projekta) potreben tudi drugi pogoj: to je, da je odobritev za odmik dal tisti organ, ki je sicer pristojen za potrditev načrta - v skladu s 1. in 2. odst. 35. čl. v zvezi z 20. čl. Zakona o graditvi objektov (Ur. l. SRS št. 42/73, p. 2/75, 8/75 in 39/81) pristojni občinski upravni organ (iz 1. odst. 24. čl. ZGO). Za zadostitev temu pogoju tako ne zadošča samo sprememba projekta s strani projektanta (D. M.).

Navedeno bi kazalo upoštevati pri ugotavljanju odgovornosti prvotožene stranke kot končnega izvajalca za odmik od načrta. Ker tožeča stranka od prvotožene stranke uveljavlja povračilo škode, je namreč potrebno ugotoviti, ali so podani vsi pogoji odškodninskega delikta: 1) ali škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, 2) ali je škoda nastala, 3) ali obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in 4) ali obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode (pri čemer morajo vsi navedeni pogoji biti podani kumulativno).

Iz izvida izvedenca P. izhaja, da sta se konstrukciji obeh hal porušili, ker sta bili izvedeni kot štiričlenski (namesto kot tričlenski) lok. Takšna izvedba pa je bila posledica odmika od načrta s strani končnega izvajalca. Iz dopolnitve njegovega izvedenskega mnenja z dne 1.3.1990 (2. tč.) izhaja, da bi do porušenja konstrukcij prišlo tudi v primeru, če bi bili konstrukciji grajeni po projektu (torej bi do porušenja prišlo zaradi napake v načrtu). Pri tem ne gre za prekinitev vzročne zveze s strani prvotožene stranke kot končnega izvajalca, saj njeno ravnanje ni pripeljalo do drugačne posledice, ampak gre za odgovornost tako projektanta kot graditelja (končnega izvajalca) za solidnost gradbe. Vendar pa v predmetni zadevi kot tožena stranka ne nastopa projektant, ampak samo graditelj (končni izvajalec). Zato razmerje med projektantovo in graditeljevo odgovornostjo ni predmet tega spora, pač pa bo lahko predmet morebitnega posebnega spora. Navedeno bi kazalo upoštevati pri ugotavljanju vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.

Glede na navedeno (saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti prvotožene stranke) je sodišče druge stopnje (na podlagi 1. odst. 370. čl. ZPP) pritožbi tožeče stranke glede zavrnilne sodbe zoper prvotoženo stranko ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in mu jo vrnilo v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje tako moralo ugotoviti, ali so podani vsi elementi odškodninskega delikta (glej 3. odst. 375. čl. ZPP). Če bo ugotovilo, da so vsi ti elementi podani (da je torej podan temelj odškodninske odgovornosti prvotožene stranke), pa bo moralo tudi odgovoriti na ugovore prvotožene stranke, ki jih je podala v zvezi z višino tožbenega zahtevka (predvsem v svoji pripravljalni vlogi z dne 4.4.1990 - 5/a. tč.).

Sodišče druge stopnje se ni odločilo za spremembo sodbe zoper prvotoženo stranko, saj svoje odločitve ne more zgraditi na dejstvih, o katerih sodišče prve stopnje ni razpravljalo (katerih ni ugotovilo in nanje svoje sodbe ni oprlo). Odločilna dejstva bo tako v ponovljenem postopku ugotavljalo prvostopno sodišče (glej 220. člen ZPP). Le na ta način bo lahko na zatrjevano dejansko podlago tožbe pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker pritožba zoper sodbo vsebuje tudi pritožbo zoper stroškovni del te sodbe, tožeča stranka pa je s svojo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zoper prvotoženo stranko uspela, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovni del sodbe. Tako bo o pravdnih stroških, ki so nastali na prvi stopnji, ponovno odločeno v končni odločbi.

Prav tako pa tudi o stroških, ki so tožeči stranki (v zvezi s pritožbo) in prvotoženi stranki (v zvezi z odgovorom na pritožbo) nastali na drugi stopnji (in sicer na podlagi 4. odst. 166. čl. ZPP).

Sodišče druge stopnje na koncu ocenjuje, da tožeča stranka neutemeljeno izpodbija kredibiliteto prvotožene stranke F. B. (končnega izvajalca) in priče S. J. (nadzornega organa tožeče stranke - investitorja). Prepričljive razloge za to je navedlo že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa jih v celoti sprejema.

Sodišče prve stopnje je namreč izpoved prvotožene stranke in pričevanje nadzornega organa tožeče stranke najprej presodilo posebej, nato pa hkrati z ostalimi izvedenimi dokazi, kar izhaja iz izpeljanega dokaznega postopka (torej v skladu z 8. čl. ZPP), vendar pa (kot je bilo poprej navedeno) v napačni smeri.