Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje obeh mladoletnih hčerk storilca pa je prvo sodišče zavrnilo iz razloga, da bi zaradi njune mladosti prisotnost na sodišču in podoživljanje dogodka (od katerega so minila že skoraj tri leta), na obe deklici lahko vplivalo negativno, zlasti glede njunega duševnega stanja in njunega nadaljnjega razvoja ter glede na njihove medsebojne odnose. Pritožbeno sodišče razloge za takšno zavrnitev predlaganega dokaza v celoti sprejema, saj sta bili obe deklici ob dogodku 5. 5. 2019 stari komaj 7 in 11 let, zato ni mogoče mimo v izpodbijani sodbi zapisanih razlogov, da podoživljanje tega dogodka na razvoj obeh storilčevih hčera v nobenem primeru ne bi vplivalo pozitivno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati strošek pritožbenega postopka – sodno takso v višini 93,88 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče v hitrem postopku o prekršku storilčevo zahtevo za sodno varstvo (v nadaljevanju: ZSV) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo prekrškovnega organa z dne 13. 10. 2019, v plačilo pa mu je naložilo še sodno takso.

2. Taki odločitvi storilec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svoji zagovornici z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitev zakona, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi sankcije (tega pritožbenega razloga ne obrazloži) ter predlaga, da se pritožbi ugodi in se postopek o prekršku zoper storilca ustavi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Prekrškovni organ Policijska postaja Šentjur je z odločbo z dne 14. 10. 2019 spoznal obdolženca za odgovornega ravnanja v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 6 ZJRM-1 in mu na podlagi četrtega odstavka tega istega zakonitega določila izrekel sankcijo in sicer globo v višini 625,94 EUR zaradi storitve kvalificiranega prekrška, ki ga je storil napram svoji mladoletni hčerki B. B. Prvo sodišče je zaradi odločitve o utemeljenosti storilčeve ZSV sklenilo dokazni postopek, ki ga je izvedel že prekrškovni organ dopolniti, v tem postopku pa je poleg obdolženca zaslišalo še C. C., policistko D. D. iz PP Šentjur, policista E. E. iz OKC Celje, prebralo in vpogledalo pa je tudi v točki 9) izpodbijane sodbe navedene listine. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da storilčeva ZSV ni utemeljena, o njegovem subjektivnem odnosu do storitve očitanega prekrška pa se je opredelilo v točki 22) izpodbijane sodbe.

5. Zagovornica sodišču prve stopnje očita storitev bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1, kar utemeljuje s tem, da odločitev prvega sodišča temelji zgolj na izpovedi priče C. C., ki je diametralno nasprotna zagovoru obdolženca, ni pa sodišče izvedlo drugih, s strani obrambe predlaganih dokazov, pri čemer kot ključno izpostavlja zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje storilčevih mladoletnih hčera, to je F. F. in B. B., taka zavrnitev tega dokaznega predloga pa je po prepričanju zagovornice obrazložena zgolj abstraktno in je nekonkretizirana. Takšnim pritožbenim navedbam ni pritrditi.

6. Sodišče mora tudi v hitrem postopku o prekršku svojo odločitev utemeljiti na dokazih in dejstvih, ki so ugotovljena v postopku in mora vsak dokaz pretehtati posebej in v zvezi z drugimi in le na podlagi takšne presoje ugotoviti, katero pravno relevantno dejstvo šteje za dokazano, katero pa ne. Navedeno pomeni, da je resničnost dejstev, ki izhajajo iz danih ustnih izjav, torej iz personalnih dokazov vselej stvar presoje. Tudi v prekrškovnem postopku se namreč pravno relevantna dejstva ugotavljajo z izvajanjem posameznih dokazov, ki pa jih sodišče presoja po načelu proste presoje dokazov, sklepanje o obstoju le-teh pa mora vedno temeljiti na življenjski, logični in razumski presoji izvedenih dokazov, kar mora sodišče argumentirano obrazložiti, saj se le s takšno argumentirano obrazložitvijo storilcu zagotavlja pravica do pritožbe. Vendar pa, kot izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse, je sodišče dolžno izvesti le tiste predlagane dokaze, s katerimi se ugotavljajo ključna pravno relevantna dejstva, pomembna za razsojo, ostale pa sme zavrniti, kar mora ustrezno obrazložiti.

7. Drži, da je obramba že tekom postopka predlagala zaslišanje policista G.G., kar je prvo sodišče zavrnilo in utemeljeno obrazložilo s tem, da predlagana priča v nobeni fazi postopka kot policist ni vodil obravnavanega postopka in pri njem ni bil navzoč, kar pritožbeno tudi ni problematizirano.

8. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje obeh mladoletnih hčerk storilca pa je prvo sodišče zavrnilo iz razloga, da bi zaradi njune mladosti prisotnost na sodišču in podoživljanje dogodka (od katerega so minila že skoraj tri leta), na obe deklici lahko vplivalo negativno, zlasti glede njunega duševnega stanja in njunega nadaljnjega razvoja ter glede na njihove medsebojne odnose. Zagovornica se takim razlogom protivi z navedbo, da je takšna zavrnitev presplošna in nekonkretizirana, vendar pa takemu naziranju pritožbe ni pritrditi. Pritožbeno sodišče razloge za takšno zavrnitev predlaganega dokaza v celoti sprejema, saj sta bili obe deklici ob dogodku 5. 5. 2019 stari komaj 7 in 11 let, zato ni mogoče mimo v izpodbijani sodbi zapisanih razlogov, da podoživljanje tega dogodka na razvoj obeh storilčevih hčera v nobenem primeru ne bi vplivalo pozitivno. Zavrnitev takega dokaznega predloga pa je utemeljena tudi iz razloga, ker se osebe, mlajše od 15 let tudi v kazenskih postopkih, kjer se razpravlja o večji kriminalni količini neposredno ne zaslišujejo.1 Zavrnitev takega dokaznega predloga je prepričljiva, pritožba, ki v tem delu sodišču očita bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz prvega odstavka člena 90 v zvezi z drugim odstavkom člena 155 ZP-1, pa je neutemeljena.

9. Pritožbi tudi ni priznati uspeha, ko v nadaljevanju graja dokazno oceno prvega sodišča, na podlagi katere je prvo sodišče sprejelo odločitev, da je obdolženec za storitev očitanega prekrška odgovoren in pri tem izpostavlja, da izpodbijana odločitev temelji zgolj na enostranski izpovedbi C. C., medtem, ko se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do navedb storilca glede osebnosti te priče in o njenih dosedanjih lažnih prijavah.

10. V skladu z drugim odstavkom člena 155 ZP-1 je namreč v hitrem postopku o prekršku, kot je obravnavani zoper odločitve sodišč prve stopnje dovoljena pritožba na pritožbeno sodišče iz razlogov po 1., 2. in 4. točki člena 154 ZP-1, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da odločitev prvega sodišča ni mogoče napadati zaradi pritožbenega razloga zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnica pa se z navedbami, da odločitev prvega sodišča temelji zgolj na izpovedi policistke C. C., medtem, ko naj bi sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo zagovor storilca, giblje v polju graje dokazne ocene prvega sodišča, na katero pa je pritožbeno sodišče v takih postopkih vezano, torej v polju uveljavljanja pritožbenega razloga po 3. točki člena 154 ZP-1, ki je nedopusten pritožbeni razlog. Poleg tega pa tudi ne drži trditev pritožbe, da je taka dokazna ocena invalidna tudi že iz razloga, ker naj bi temeljila samo na izpovedbi priče C. C., kajti prvo sodišče je, kot izhaja iz točke 16) izpodbijane sodbe poleg personalnih dokazov v tem postopku dokazno ocenilo tudi poročilo CSD Šentjur pri Celju z dne 5. 7. 2019, ki je obravnaval odnose v storilčevi družini, med drugim tudi zaradi dogodka z dne 5. 7. 2019, dokazno pa je ocenilo tudi izpoved policista E. E., ki je potrdil navedbe iz prijave in se natančno tudi spomnil vsebine izjave s strani priče C. C. z dne 22. 5. 2019. Povedano pokaže, da se trditev pritožbe o tem, da izpodbijana odločitev temelji zgolj na izpovedbi ene izmed prič, izkaže za povsem neutemeljeno, pri čemer pa pritožbeno sodišče izrecno izpostavlja, da pa je pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v takih postopkih, kot je obravnavani, nedopusten.

11. Zagovornica uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitev zakona in posplošeno in zgolj na abstraktni ravni navaja, da izpodbijana odločitev temelji na neobstoječih oziroma nedokazanih zakonskih znakih prekrška in da izrek odločbe mora vsebovati kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek, med drugim tudi kraj in čas storitve, v odločbi prekrškovnega organa pa so ti zakonski znaki, storilcu očitanega prekrška nasprotujoči in pomanjkljivi ter nerazumljivi.

12. Kršitev zakona pritožbeno sodišče preizkusi že na podlagi uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) in v obravnavanem primeru ta v pritožbi izpostavljeni smeri ni pokazal kršitev. Iz odločbe prekrškovnega organa z dne 14. 10. 2019 izhaja natančen opis dogajanja dne 5. 5. 2019 in tudi očitek storilcu, da je zaradi njegovega ravnanja njegova mladoletna hči B. B. bila prizadeta in prestrašena, kar je že prekrškovni organ pravilno subsumiral kot prekršek pod določbo četrtega v zvezi s prvim odstavkom člena 6 ZJRM-1, pritožba pa, ki odsotnost zakonskih znakov tega prekrška konkretno ne pojasni, pa je v tem delu neutemeljena.

13. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je prvo sodišče na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka pravilno uporabilo materialnopravne določbe člena 6 ZJRM-1, s prepričljivimi razlogi se je opredelilo tudi do storilčevega subjektivnega odnosa do očitanega prekrška, na podlagi določbe člena 6 ZJRM-1 pa je storilcu izreklo tudi predpisano sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče prav tako preizkusilo v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) in pri tem ni ugotovilo nepravilnosti, pri čemer pa pritožba tako izrečene sankcije po sami višini ni problematizirala, temveč je izreku le-te nasprotovala le na načelni ravni, zato poseg v tako izrečeno sankcijo po pritožbenem sodišču tudi ni potreben.

14. Ker pritožbeno uveljavljana razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev zakona nista utemeljena, pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je nedopusten, je bilo potrebno tako pritožbo storilčeve zagovornice zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) ter v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) izpodbijano sodbo potrditi, saj je odločitev prvega sodišča glede zavrnitve storilčeve ZSV pravilna in zakonita.

15. Storilec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 147 ZP-1 moral plačati strošek pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 93,08 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer bo le-ta izterjana prisilno. Sodna taksa pa je odmerjena v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 glej določbo 331/5 ZKP