Jedro

Če je bila stavba v skladu z vsemi upravnimi dovoljenji zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, so imeli solastniki te stavbe pravico uporabe na fundusu in na funkcionalnem zemljišču. Če so imeli to pravico ob uveljavitvi ZLNDL, so postali solastniki tako opredeljenega zemljišča. Če se je zaradi kompleksne normativne zgradbe, ki jo je treba uporabiti v konkretnem primeru, že ob vložitvi tožbe pokazala potreba po materialnem pravdnem vodstvu, po tem dolžnost sodišča, da materialno pravdno vodstvo tudi opravi, ni mogla ugasniti zaradi pasivnosti tožene stranke.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. točki izreka, v 9. točki izreka, in sicer v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev lastninske pravice (1. odst. 9. točke izreka), in sicer glede naslednjih tožnikov: T. B., M. G. P., N. R., B. V., M. T. in K. P.. V tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Ugodi se tudi pritožbi proti odločitvi v 16. točki izreka ter se ta razveljavi.

3. Pritožba proti 4. in 5. točki izreka se zavrže. 4. Razveljavi se odločitev o stroških postopka v 10. do 15. točki izreka ter se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo. Enako velja glede pritožbenih stroškov.

5. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se odločitev sodišča potrdi v točki 2, 3., 8. in 9. v delu, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine in dopustitev odmere (2. do 8. odst. 9. točke izreka).

Obrazložitev

Oris zadeve: Na naslovu B. 7 v L. stoji stanovanjski blok. Tožniki zatrjujejo lastninskopravna upravičenja na tem, leta 1959 zgrajenem stanovanjskem bloku. V tej pravdi uveljavljajo ugotovitev solastninske pravice na zemljišču, ki je v tožbenem predlogu nadrobno opredeljeno. Trdijo, da so kot lastniki zgradbe imeli v času družbene lastnine na tem zemljišču pravico uporabe. Ob uveljavitvi ZLNDL (1) se je prejšnja pravica uporabe pretvorila v lastninsko pravico. Poleg ugotovitve lastninske pravice oziroma opredeljenih solastninskih deležev, tožniki od posameznih tožencev zahtevajo tudi izdajo listine, na podlagi katere bo mogoč vpis v zemljiško knjigo. V tistem delu, kjer zahtevajo ugotovitev lastninske pravice le na prostorsko opredeljenem delu posameznih delov parcel, od tožencev zahtevajo tudi dovolitev odmere zemljišča. Med pravdo se je ugotovilo, da sta bili dve osebi mrtvi že v času vložitve tožbe, večina tožnikov pa je tožbe umaknila.

Odločitev sodišča prve stopnje: Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločitvi v točkah 1. do 7. izreka najprej odločilo o zavrženju tožbe in o umikih tožbe. Tako je zavrglo tožbo proti petotožencu T. D.. Nadalje je zavrglo tožbo proti devetotoženki M. G. Enako je ravnalo glede tožbe proti šestnajstotoženi stranki M. Ž. Nadalje je zavrglo tožbo tretjetožnice T. P.. Enako je zavrglo tožbo šestnajstotožnice V. Š.. V 6. točki je zaradi umika tožbe prvotožnika, drugotožnika, četrtotožnika, šestotožnika, osmotožnika, desetotožnice, enajstotožnice, dvanajstotožnice, trinajstotožnice, štirinajstotožnice, petnajstotožnika, osemnajstotožnice, dvajsetotožnice, enaindvajsetotožnice, dvaindvajsetotožnice, triindvajsetotožnika, štiriindvajsetotožnika, petindvajsetotožnice, šestindvajsetotožnika, osemindvajsetotožnice in tridesetotožnice postopek ustavilo. V 7. točki izreka je postopek zaradi umika tožbe vseh tožnikov proti sedemnajstotoženi stranki ustavilo. V 8. točki izreka je zavrnilo predlog za stransko intervencijo s strani N. P. K. in B. K. Zavrnilo je tudi njun predlog za vstop v pravdo namesto P. D..

Deveta točka izreka se nanaša na odločitev o glavni stvari. Sodišče je zavrnilo celoten tožbeni zahtevek. Tako je zavrnilo zahtevek za ugotovitev solastninske pravice, kakor je po deležih opredeljena v tožbenem predlogu; zavrnilo pa je tudi tožbene zahtevke posameznih tožnikov proti posameznim tožencem, naj jim ti izstavijo za zemljiškoknjižni prenos primerno listino oziroma naj dopustijo odmero posameznih delov parcele. V točkah 10 do 15 je sodišče odločilo o obveznosti tožnikov povrniti posameznim tožencem njihove pravdne stroške. V točki 16 izreka pa je tožnikom naložilo, da naj predlagateljema za vstop v pravdo in predlagateljema za stransko intervencijo B. K. in N. P. K. povrnejo njune pravdne stroške v višini 771,12 EUR.

Pritožba posameznih tožnikov: Proti odločitvi sodišča se razen zoper 6. in 7. točko izreka pritožujejo naslednji tožniki T. B., M. G. P., N. R., B. V., M. T. in K. P.. Uveljavljajo vse pritožbene razloge ter sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo spremeni v delu, ki se nanaša na 6., 10., 11. in 12. ter 14. in 15. toženo stranko tako, da zoper 6 in 10 toženko izda zamudno sodbo, zoper 11, 12, 14 in 15 toženo stranko sodbo na podlagi pripoznave, v ostalem delu pa naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V nadaljevanju pritožba navaja razloge glede odločitve po posameznih točkah izreka.

Po stališču pritožbe je procesno napačna odločitev sodišča, da se tožba proti T. D. zavrže. Tožeča stranka je storila vse, kar je bilo v njeni moči. Opravila je uradne poizvedbe o stalnem naslovu bivališča petotožene stranke in jih predložila v spis.

Pritožba sodišču očita, da ni obrazložilo odločitve o zavrženju tožbe proti M. G. Odločitev je tudi vsebinsko napačna, saj so tožniki proti tej toženki tožbo umaknili.

Sodišče po stališču pritožbe tudi ni obrazložilo odločitve o zavrnitvi zahtevka T. P..

Napačna naj bi bila tudi odločitev sodišča glede tožnice V. Š..

V celoti napačna naj bi bila tudi odločitev glede tožencev M. Ž, M. M. Ž. in M. K.. Sodišče je med postopkom ugotovilo, da je M. Ž. umrl in je tožnike pozvalo, naj sporočijo, kdo so njegovi dediči. Tožniki so sodišču to sporočili in listinsko izkazali, da je izključna dedinja po pok. tožencu njegova hči M. Ž. S.. Glede tega se sklicuje tudi na pripoznavo posameznih pravnih naslednikov M. Ž..

Pritožba je v delu, ki napada odločitev v 8. točki izreka nerazumljiva.

Toženi stranki Š. naj bi zahtevek pripoznali. Sodišče o tem ni odločilo. Prav tako ni odločilo o toženi stranki C. Njen odgovor na tožbo ni bil obrazložen. Sodišče bi moralo izdati zamudno sodbo.

Tožnici K. P., ki je edina od tožnikov v postopku nima pooblaščenca, ni prejela vlog in vabil. Sodba ji je bila vročena šele po drugi pisni zahtevi.

Pritožba v nadaljevanju napada ravnanje sodišča, ko bi to moralo opraviti materialno pravdno vodstvo. Sodba pravi, da so bile stranke opozorjene na 285. čl. ZPP (2). Pritožba pravi, da sodišče tožnikov ni pozvalo h konkretnim navedbam odločilnih dejstev, dopolnitvam navedb in dokazov, prav tako jih ni pozvalo, da podajo kakršnakoli pojasnila. Tožnikom sodišče ni postavilo nobenih vprašanj, niti na noben drug način poskrbelo, da bi se sporno razmerje med strankami razjasnilo. Ravnanje sodišča je bilo daleč od načela odprtega sojenja.

Nadalje pritožba napada očitek sodišča, da tožniki niso dokazovali svojega etažnega lastništva stanovanj. Navaja, da so predlagali dokaz z vpogledom v 30 prodajnih pogodb.

Napačna je tudi razlaga sodišča, da niso dokazali višine vtoževanih deležev. V 3. odst. točke XI. tožbenih navedb so glede višine idealnih deležev tožniki podali jasne navedbe in predlagali tudi izvedbo potrebnih dokazov.

Napačen je tudi zaključek sodišča, da tožniki niso obrazložili pridobitnega načina lastninske pravice. Če sodišče tega v obširnih tožbenih navedbah ni našlo, pritožba opozarja na zadnji odstavek točke XIII. tožbenih navedb, kjer je natančno pojasnjeno, da so nekateri tožniki funkcionalno zemljišče pridobili na podlagi kupnih pogodb. Tožniki svoj zahtevek utemeljujejo na dejstvu, da jim kot lastnikom posameznih stanovanjskih enot pripada tudi funkcionalno zemljišče. To je po zakonu.

Prav tako je napačno razlogovanje sodišča, da naj bi ne bila podana sodna pristojnost glede pravice do funkcionalnega sodišča oziroma gradbene parcele. Pritožba pojasnjuje, da tožniki ne tožijo na ugotovitev obsega funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele, marveč na priznanje lastninske pravice.

Pritožba napada tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da odločitve ni mogoče preizkusiti. V delu, ki se nanaša na priznanje stroškov strankam K., pa je sodišče napačno odločilo po temelju, saj je bil namreč predlog teh dveh oseb zavrnjen.

Pritožba je bila vročena tožencem. Prvo in drugotožena stranka, osmotožena stranka in trinajstotožena stranka so podale odgovor na pritožbo.

Pritožba proti četrti in peti točki izreka ni dovoljena. V ostalem delu je pritožba dovoljenja. Utemeljena je v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka, 16. točko izreka in 9. točko izreka glede tistega dela, ki se nanaša na ugotovitev solastninskih deležev. V ostalem delu pritožba ni utemeljena.

O pritožbi proti 1. točki izreka Razlog zavrženja tožbe proti T. D. je bil ta, da naj tožeča stranka ne bi navedla naslova, kjer bi mu bilo mogoče vročiti tožbo. Pritožba pravi, da je tožeča stranka opravila uradne poizvedbe in jih kot dokaz predložila v spis. Pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje: sklep z nalogom, naj tožniki sporočijo pravi naslov (list. št. 100) je stranka prejela 2.3.2005 in v danem roku prosila za podaljšanje roka. Sodišče je temu ugodilo in rok podaljšalo. Tožeča stranka je nato sporočila naslov stalnega bivališča skupaj z izpiskom iz SRP (priloga A24).

V identičnem procesnem položaju je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi pod opr. št. II Ips 72/2002 že odločilo, da tožbe ni mogoče šteti za nepopolno ter tudi pojasnilo, kako je treba v danem položaju procesno ravnati. Ker je stranka sporočila toženčev naslov iz centralnega registra prebivalstva, je treba šteti, da je ravnala z vso potrebno skrbnostjo in v skladu z zakonom. Okoliščina, da se uradni podatek o toženčevem prebivališču razlikuje od dejanskega prebivališča, ne more iti v breme tožeče stranke. Iz tega razloga tožbe ni mogoče šteti za nepopolno. V danem procesnem položaju je torej treba poiskati možnost za obravnavanje tožbe. Kot je podrobno pojasnjeno v navedeni odločbi Vrhovnega sodišča, mora sodišče v takšnem procesnem položaju ravnati v skladu z določbami ZPPreb (3). Po obvestilu sodišča pristojnemu upravnemu organu bo ta na podlagi 8. člena navedenega zakona uvedel postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča toženca. Ker sodišče ni ravnalo na opisan način, je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep v 1. točki izreka ugodilo in ga v tem delu razveljavilo (3. točka 365. čl. ZPP).

O pritožbi proti 2. točki izreka izpodbijane odločbe prve stopnje: Tožba je bila v tem delu zavržena. Tako je zato, ker je M. G. umrla že 20 let pred to pravdo. Sodišče je svojo odločitev obrazložilo na 12. strani odločbe. Pritožbeni očitki o neobrazloženosti so tako neutemeljeni. Nadalje pritožba pravi, da so tožniki tožbo proti tej osebi umaknili. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravna posledica umika tožbe proti neobstoječi osebi identična pravni posledici zavrženja tožbe proti neobstoječi osebi. Tudi taksne posledice so glede na 32.a člen ZST (4) identične. Pritožbo je zato pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).

O pritožbi proti 3. točki izreka odločbe prve stopnje: V tem delu velja povsem enako kot glede pritožbe proti 2. točki izreka. Ker je bil v trenutku vložitve tožbe M. Ž. mrtev, je bila tožba vložena proti neobstoječi osebi. Takšno tožbo je treba zavreči. Procesnega položaja pa ni mogoče spremeniti s sporočilom o dedičih mrtve osebe. Procesno nasledstvo namreč ni mogoče po osebi, ki je bila že v začetku pravde neobstoječa. Tak položaj je treba reševati s spremembo tožbe. Neutemeljeno pritožbo je v tem delu pritožbeno sodišče zato zavrnilo in odločitev potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).

O pritožbi proti točki 4 izreka odločbe prve stopnje: T. P pritožbe proti odločitvi, ki se nanaša nanjo, ne vlaga. Pritožniki pa za pritožbo nimajo pravnega interesa. Tožniki kot solastniki so navadni sosporniki, saj vsak uveljavlja ugotovitev svojega solastninskega deleža. Pritožba pritožnikov proti odločitvi, da se tožba T. P. zavrže, zato ni dovoljena. Pritožniki za takšno izpodbijanje nimajo pravnega interesa. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. čl. ZPP).

O pritožbi proti 5. točki izreka odločbe prve stopnje: Velja povsem enako kot glede pritožbe proti 4. točki izreka. Pritožba ni vložena v imenu dedičev po V. Š. Pritožniki, ki so navadni sosporniki, nimajo pravnega interesa za izpodbijanje odločbe v 5. točki izreka. Pritožbo v tem delu je zato pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. čl. ZPP).

Glede pritožbe proti 8. točki izreka: Pritožniki 8. točko izreka izrecno opredeljujejo kot predmet pritožbenega napada. Razlogi, ki jih navaja pritožba, pa so popolnoma nerazumljivi. Nikakršne zveze namreč ni videti med njimi in odločitvijo, da se stranska intervencija B. K. in N. P. K. zavrne. Pritožbeno sodišče ob tem tudi ni ugotovilo razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo proti odločitvi v 8. točki izreka je zato zavrnilo in odločitev potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).

Pritožba proti 16. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje: V tem delu je sodišče prve stopnje prej navedenima predlagateljema za vstop v pravdo bodisi v vlogi stranskih intervenientov bodisi v vlogi pravnih naslednikov P. D., priznalo stroške postopka. Te stroške postopka pa je naložilo v plačilo tožeči stranki. Ne le, da navedeni osebi, kakor opozarja pritožba, s svojim procesnim predlogom nista uspeli, pritožbeno sodišče ugotavlja tudi to, da ju sploh ni mogoče šteti kot udeleženca pravdnega postopka. V določbah o stroških postopka (151. do 162. čl. ZPP) ni nikakršne pravne podlage, da bi sodišče za povrnitev stroškov tem osebam lahko zavezalo tožečo stranko. Odločitev sodišča, da se stroški naložijo v breme tožeče stranke, je zato napačna. Sodišče jo je razveljavilo (3. točka 365. čl. ZPP).

Glede odločitve v 9. točki izreka izpodbijane odločbe prve stopnje: Gre za osrednje, vsebinsko vprašanje te pravde, v kateri tožniki uveljavljajo svoja stvarnopravna upravičenja. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na 16. strani pravi, da tožeča stranka ni obrazložila pridobitnega načina uveljavljanje lastninske oziroma solastninske pravice na obravnavanih parcelah. Pritožba utemeljeno opozarja, da takšna ugotovitev ni točna. V pripravljalni vlogi z dne 29.3.2007 (list. št. 235 do list. št. 251 tega pravdnega spisa) tožniki trdijo, da so na podlagi gradnje objekta na nacionaliziranem, torej družbenem zemljišču, pridobili pravico uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču namenjenem za njeno redno rabo. Tožniki nadalje trdijo, da so z uveljavitvijo ZLNDL pridobili na tem zemljišču lastninsko pravico.

V 1. odst. 2. člena ZLNDL je določeno, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Pravico uporabe je nazadnje določal 1. odst. 12. čl. ZTLR (5). Ta je določal: če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja. Določba torej govori o pravici uporabe na fundusu in na funkcionalnem zemljišču (6). Podobno so pravico uporabe določali že predpisi pred ZTLR. (7) Tožniki zatrjujejo obstoj lastniških upravičenj na večstanovanjski zgradbi, ki je na naslovu B. 7 v L.. Sami poudarjajo, da etažna lastnina še ni bila vzpostavljena. Odpira se lahko torej vprašanje, kakšne vrste so njihova lastninska upravičenja. Ponuja se odgovor, da gre za solastnino. O pomanjkljivosti tožbenih navedb v tej smeri bo govor kasneje. Tožniki nadalje zatrjujejo, da je bila gradnja te večstanovanjske stavbe dovoljena s strani upravnega organa, ki je 12.12.1958 izdal lokacijsko odločbo, s katero je bila dovoljena gradnja stanovanjskega bloka BA-1 na parc. št. 148/6, delu parcele 147/17 in 150. Dalje trdijo, da je bila stavba zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 13.8.1959. Tožniki torej trdijo, da je bila njim oziroma njihovim pravnim prednikom dodeljena pravica graditi in tudi pravica uporabe. Nadalje trdijo, da je bila stavba nato tudi zgrajena ter da so pripadajoče zemljišče za redno rabo tudi dejansko uporabljali. Tožniki torej zatrjujejo vse prvine, ob katerih 12. čl. ZTLR priznava pravico uporabe. To velja tudi za tisto prvino, ki jo izraža besedna zveza "v skladu z zakonom zgrajena" (8). S citiranimi upravnimi odločbami, na katere se opira tožbena trditvena podlaga in ki so tudi predložene v pravdni spis, tožniki torej pravijo, da so jim bila stavbna zemljišča v družbeni lastnini oddana v uporabo v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Če bi se vse navedeno izkazalo za resnično, je utemeljen zaključek o tem, da je bila stavba, na kateri imajo tožniki zatrjevano lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina. Ob takšnih pogojih, bi dalje veljalo, da so imeli tožniki na stavbišču in na nekdanjem funkcionalnem zemljišču pravico uporabe. Ob takšni predpostavki, pa bi tožniki ob uveljavitvi ZLNDL pridobili lastninsko pravico ex lege. Tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice bi bil torej ob izpolnjenih predpostavkah lahko utemeljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so trditve tožnikov takšne, da omogočajo jasno identifikacijo spora. Čeprav je trditvena podlaga v bistvenih opredelilnih prvinah podana, pa je ta vseeno pomanjkljiva. Ker gre za izrazito kompleksno in težko pravno vprašanje, ki je vrh vsega obremenjeno z nekdanjo de facto neurejenostjo, je glede pomanjkljive trditve podlage potrebno materialno pravdno vodstvo (285. čl. ZPP). Sodišče v razlogih sodbe pravi, da je materialno pravdno vodstvo tudi opravilo, vendar se tožeča stranka nanj ni odzvala. Pritožba temu oporeka in pravi, da se je sodišče zgolj sklicevalo na določbo o materialnem pravdnem vodstvu, vsebinsko pa ga ni opravilo. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 26.11.2007 (list. št. 426) izhaja naslednji poziv sodišča: tožečo stranko se v skladu z 285. čl. ZPP poziva, da, kljub temu da so podane obširne navedbe, ni jasno, na kateri podlagi uveljavlja pridobitev lastninske pravice na vtoževanih parcelah, da to podlago pojasni. Iz zapisnika v nadaljevanju izhaja, da tožeča stranka navaja, da ne bo prav nič prav pojasnjevala, saj je podala že dovolj obširne navedbe. Sodišče prve stopnje ni podalo pojasnil k uveljavljanim procesnim kršitvam v predložitvenem poročilu.

Namen materialnega pravdnega vodstva ni formalen, nasprotno, je izrazito vsebinski. ZPP v 285. členu določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Sodišče mora torej razkriti svojo pravno diagnozo spora in stranke opozoriti, kje so v njeni trditveni podlagi vrzeli glede na takšno pravno opredelitev spora. Materialno pravdno vodstvo mora biti torej vsebinsko, da se na ta način stranki omogoči učinkovito sodno varstvo njenih pravic. V obravnavani zadevi, kjer je pravno vprašanje izrazito kompleksno, je to še posebej očitno. Ker materialno pravdno vodstvo vsebinsko ni bilo ustrezno oziroma ga v bistvenem obsegu sploh ni bilo, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe, je podan položaj iz 1. odst. 339. čl. ZPP. Ta kršitev ima tudi naravo kršitve iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Tisto, kar bi v okviru materialnega pravdnega vodstva moralo sodišče s strankami razčistiti, je v bistvenem orisu naslednje: - stranke pozvati, naj povsem določno pojasnijo, kakšne vrste so njihova lastniška upravičenja na večstanovanjski zgradbi. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo zgolj z vprašanjem etažne lastnine, povsem odprto oziroma bolje zastrto pa je ostalo vprašanje solastninske pravice na večstanovanjski zgradbi.

- Tožeča stranka ne zatrjuje, kakšne solastniške deleže na večstanovanjski zgradbi B. 7 v L. imajo posamezni tožniki. Ta trditev je bistvena zato, ker je od tega neposredno odvisno, kakšne deleže bi imeli tožniki na spornem zemljišču. Sodišče naj tožečo stranko pozove k določni navedbi.

- S strankami bi bilo treba razčistiti in ugotoviti, kakšno je bilo območje pravice uporabe (9). V tem delu bi bilo treba torej izčistiti obseg funkcionalnega zemljišča, ki je bil namenjen za gradnjo in za uporabo. S tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, zato je to vprašanje odprto. Odprto je tudi vprašanje, ali ni prišlo do morebitne kolizije s pravico uporabe kakšne druge osebe, ki ima v bližini prav tako zgrajeno stavbo po pogojih 12. čl. ZTLR. V tej smeri so bili podani tudi ugovori, češ da uveljavljano nekdanje funkcionalno zemljišče delno poteka pod sosednjimi stavbami.

Vse navedeno se nanaša na tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninske pravice na spornem zemljišču. V tem delu je zaradi kršitve pravil pravdnega postopka pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter glede pritožnikov sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev solastninske pravice, razveljavilo. Zadevo je v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pooblastilo za takšno odločitev je podano v 1. odst. 354. čl. ZPP. Napotki za nadaljnje delo so že razvidni iz zgoraj povedanega. Dodaten napotek velja le še glede tistih tožencev, ki naj bi zahtevek pripoznali. Sodišče bo moralo ugotoviti, ali so podani pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave v tem delu (se pravi: presoditi vsebino izjave v luči pravila o pripoznavi, po opravljenem materialnem pravdnem vodstvu, pa tudi ugotoviti morebitne ovire po tretjem odstavku 3. člena ZPP (10)).

Tožniki so se v pritožbi med drugim zavzemali za izdajo zamudne sodbe proti 6. in 10. toženki. Pogojev za izdajo zamudne sodbe ni, saj je tožbeni zahtevek za sedaj še nesklepčen. Zato se je zastavilo vprašanje, ali niso potemtakem izpolnjeni pogoji za izdajo zavrnilne sodbe na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP. Ozka jezikovna razlaga besedila navedenega zakonskega določila bi sicer narekovala takšno rešitev, vendar pa je obenem na dlani, da bi bila takšna razlaga ustavnopravno nevzdržna. Kompleksen dejanski in pravni položaj v tej zadevi, kot je bilo obrazloženo, terja, da sodišče opravi materialno pravdno vodstvo. V okviru tega mora strankam predočiti prvine normativne zgradbe, ki pride v poštev za rešitev spornega razmerja. Šele tedaj (torej ob poznavanju relevantne normativne zgradbe) bo strankam (v tej fazi gre predvsem za tožnike) dejansko omogočeno, da navedejo ustrezna dejstva in bo tako učinkovito zagotovljena njihova ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Če je tako, da tožba, katere identiteta je razločna, zaradi kompleksne pravne problematike ne vsebuje vsega, kar bi ob uporabi teh, kompleksnih pravnih pravil lahko utemeljevalo tožbeni zahtevek, je potrebno materialno pravdno vodstvo. Ta potreba se izkaže že ob sami tožbi. Čim je tako, bi bilo ustavnopravno nevzdržno, če bi takšna dolžnost odpadla v primeru, ko tožena stranka na tožbo ne odgovori. To bi pomenilo, da je tožeča stranka zaradi pasivnosti nasprotne stranke prikrajšana v pravici iz 22. člena Ustave. S temi razlogi je pojasnjeno, zakaj je sodba razveljavljena tudi v razmerju do 6. in 10. toženke.

Tožeča stranka pa uveljavlja tudi to, naj ji toženci izstavijo za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino oziroma, da naj dovolijo ustrezno odmero zemljišča, da bo kasneje možna izstavitev takšne listine. Ker tožeča stranka s toženo stranko ni v nikakršnem pravno poslovnem razmerju (zavezovalni posel se ne zatrjuje oziroma je povsem jasno, da tega tudi ni bilo), ni nikakršne podlage za tak zahtevek. Za kaj takšnega tudi ni potrebe, saj že ugotovitvena sodba omogoča vpis v zemljiško knjigo (11). V tem obsegu je torej odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine oziroma dopustitev odmere materialnopravno pravilna. To velja tudi glede tožnice K. P., glede katere je v pritožbi nakazan procesni očitek, češ da ni prejemala sodnih pisanj. Ker je bila navedena tožnica obenem pooblaščenka ostalih tožnikov, ki še vztrajajo na aktivni strani, je bila že na ta način seznanjena z vsem procesnim gradivom. To pa pomeni, da ji zgolj zato, ker ni prejela svojega izvoda sodnih pisanj (s tem ali je to res ali ne, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo), bila pa je z njim v celoti seznanjena, še ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Procesna kršitev, ki jo uveljavlja (12), zato ni podana. Pritožbo v tem delu je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v takšnem obsegu (se pravi glede zahtevkov, naj tožena stranka opravi določeno ravnanje) potrdilo. Izpolnjeni so namreč vsi pogoji po 353. čl. ZPP.

(1) Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. RS, št. 44/1997 - Ur. l. RS, št. 110/2002. (2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odst. 130. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.

(3) Zakon o prijavi prebivališča, Ur. l. RS, št. 9/2001. (4) Ur. l. RS, št. 1/90. (5) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 - Ur. l. RS, št. 87/2002. (6) Glede funkcionalnega zemljišča skozi čas in predpise glej istoimenski članek dr. Mihe Juharta v: Pravna praksa št. 3/2008 na straneh priloge II-V. (7) Podrobneje glej navedeno delo.

(8) Glede te prvine oziroma te besedne zveze glej odločbi VS RS, opr. št. II Ips 781/2005 in II Ips 8/2008. (9) Gre za fundus in nekdanje funkcionalno zemljišče; podrobneje glej Juhart, Navedeno delo.

(10) Gre predvsem za varstvo pred materialnopravno nevzdržnimi položaji, kjer bi npr. tožniki na podlagi pripoznave pridobili lastninsko pravico pod zgradbo nekoga drugega in podobno. Prav tak primer navaja tudi Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 45. (11) O problemu izstavitve zemljiškoknjižne listine v primerih, kjer med strankama ni nobenega zavezovalnega pravnega posla in tudi drugačnega pravnoposlovnega razmerja ne, glej podrobneje razloge sodbe in sklepa VSL opr. št. II Cp 7552/2006. (12) Smiselno gre pri tem procesnem očitku za položaj iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.