Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo kot način prodaje izbrati zavezujoče zbiranje ponudb. Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja iz prvega odstavka 329. člena ZFPPIPP so namreč med seboj enakovredni.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo razlogom, s katerimi je upraviteljica pojasnila, zakaj šteje prodajo na javni dražbi z zviševanjem izklicne cene kot najprimernejšo. Tega zgolj nasprotovanje določenemu načinu prodaje ne more izpodbiti. Ker dolžnik ni navedel nobenih dejstev ali okoliščin, zaradi katerih meni, da bi bilo v konkretnem primeru zavezujoče zbiranje ponudb ustreznejše, višje sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da bo način prodaje z javno dražbo kar v največji meri udejanil na eni strani pravico upnikov do čim boljšega poplačila in na drugi strani zaščitil dolžnika, da bodo njegovi dolgovi kar v največji meri poplačani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se prodaja nepremičnine z ID znakom: parcela 000, do 1/2 celote, opravi na podlagi javne dražbe z zviševanjem izklicne cene, izklicna cena se določi v višini 1.400,00 EUR, varščina pa v višin 140,00 EUR, pri čemer se lahko postopek javne dražbe večkrat ponovi, če prejšnji postopek ni uspešen. Delež, za katerega se sme v ponovljenem postopku znižati izklicna cena, znaša 10 % zadnje izklicne cene, varščina pa znaša 10% izklicne cene v posameznem koraku.

2.Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ponovno odločilo o prodaji nepremičnine z ID znakom: parcela 000, do 1/2 celote. V skladu z napotili Višjega sodišča v Ljubljani v sklepih Cst 211/2020 z dne 1. 7. 2020 in Cst 333/2021 z dne 1. 9. 2021 je v ponovljenem postopku pridobilo izjavo upraviteljice, ki ji je sledilo in ugotovilo, da je glede z vidika neplačanih stroškov postopka in terjatev upnikov postopek osebnega stečaja v naslednji fazi: do 17. 4. 2022 so odlivi za stroške znašali 37.486,34 EUR, iz posodobljenega seznama preizkušenih terjatev z dne 22. 8. 2019 izhaja, da znaša znesek priznanih terjatev 440.756,05 EUR, višina ocenjenih zamudnih obresti 322.412,15 EUR, ocenjena vrednost nepremičnin, ki predstavljajo unovčljivo stečajno maso, pa 443.842,69 EUR. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da še ni bila opravljena razdelitev upnikom, iz zadnjega poročila stečajne upraviteljice pa izhaja, da znaša na dan 31. 3. 2023 stanje na fiduciarnem računu 22.671,13 EUR. Po presoji sodišča prve stopnje si mora stečajna upraviteljica prizadevati, da z vsako prodajo premoženja iztrži čim večjo korist za stečajno maso, zato soglaša z njenim stališčem, da je z javno dražbo mogoče zagotoviti transparentno prodajo in doseči najugodnejšo prodajno ceno. Ta način prodaje je jasno definiran v določbah ZFPPIPP, z vidika udeležencev predvidljiv, omogoča večjo konkurenco, kar pomeni možnost doseganja višje cene v primerjavi z zavezujočim zbiranjem ponudb, kjer naknadno zviševanje ponudb ni možno. Sodišče je verjelo, da ocena upraviteljice, da zaradi javne dražbe ne bodo nastali stroški, ki bi bremenili stečajno maso, temelji na njenih izkustvenih dognanjih in skrbni presoji vseh okoliščin konkretne prodaje. Upoštevajoč vse navedeno je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se prodaja nepremičnine opravi na podlagi javne dražbe z zviševanjem izklicne cene.

5.Dolžnik v pritožbi navaja številne razloge, s katerimi skuša preprečiti prodajo v izpodbijanem sklepu navedene nepremičnine. Višje sodišče se ob presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa opredeljuje do tistih, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

6.Višje sodišče šteje za neutemeljeno pritožbeno vztrajanje dolžnika pri stališču, da prodaja njegovega premoženja ni smiselna, ker je priznane upnike že v celoti poplačal. Najprej že iz razloga, ker je neutemeljen njegov očitek, da je stečajna upraviteljica tista, ki bi morala navesti in dokazati, kateri so upniki, ki še niso bili plačani. Nasprotno, dolžnik je tisti, ki je za pritožbeni razlog, da so upniki v celoti poplačani, nosil trditveno in dokazno breme. In po presoji višjega sodišča dolžnik temu bremenu ni zadostil. Kar se tiče podanih pritožbenih navedb, višje sodišče namreč ugotavlja, da je bilo dolžniku že večkrat odgovorjeno na pretežni del očitkov, ki jih tudi v obravnavani pritožbi ponovno utemeljuje z navajanjem večjega števila raznovrstnih sodnih postopkov. Kljub temu dolžnik v pritožbi ponovno izpostavlja zlasti terjatve in ločitvene pravice upnika Banke A. AG oziroma B. d. o. o. (in v zvezi s tem izpostavlja sodne postopke I Pg 323/2020 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, I Cpg 172/2021 pred Višjim sodiščem v Mariboru in III Ips 63/2018 pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije) in prevzem premoženja v zadevi C. d. o. o. v stečaju. Ker v obravnavani pritožbi dolžnik ne navaja nobenih novih dejstev oziroma ne predloži nobenih novih dokazov, ampak ponavlja navedbe, ki so že bile predmet pritožbeneganačin preizkusa, ne more izpodbiti ugotovitev iz sklepa višjega sodišča Cst 163/2022 z dne 15. 6. 2022, da je realni dolžnik navedene upnice za plačilo terjatve v višini 4.602.041,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi, kot tudi, da terjatev glede na ocenjeno tržno vrednost prevzetega premoženja s prevzemom premoženja v stečajnem postopku C. d. o. o. v stečaju ni bila v celoti poplačana. Dolžnik tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da določeni upniki do njega terjatev sploh niso prijavili oziroma da določeni upniki prijavljenih terjatev nimajo zoper njega, ampak zoper druge dolžnike (Banka A. AG Avstrija, D. d. o. o., C. d. o. o.). Takšne pritožbene navedbe se tičejo preizkusa prijavljenih terjatev, sklep o preizkusu terjatev je postal pravnomočen že 20. 11. 2014, zato jih višje sodišče v okviru pritožbe zoper sklep o prodaji nepremičnine ne more več presojati. Poplačilo upnikov dolžnik tudi ne more uspešno zatrjevati s pritožbenimi navedbami o nezakonitostih pri prenosu terjatev na B. d. o. o., saj se to tiče vprašanja procesne legitimacije novega upnika za opravljanje dejanj v tem stečajnem postopku (tretji odstavek 57. člen ZFPPIPP). Končno pa višje sodišče ne more pritrditi dolžniku, da so priznani upniki poplačani, tudi zato, ker za takšno pritožbeno trditev dolžnik ni zadostil niti dokaznemu bremenu. Ne zadošča namreč, da dolžnik v pritožbi zgolj zatrdi, da so določene terjatve po dogovoru plačane v višini glavnice, določene pobotane, ne da bi za to predložil vsaj kakšno dokazilo.

7.Za odločitev o pravilnosti izpodbijanega sklepa nadalje ni pravno relevantno obsežno pritožbeno povzemanje statusa pravdnih in nepravdnih postopkov o lastninskih oziroma drugih stvarnih pravicah dolžnika in njegovih družinskih članov na nepremičninah, ki niso predmet predmet prodaje v izpodbijanemu sklepu. Ker je predmet prodaje v izpodbijanem sklepu nepremičnina z ID znakom: parcela 000, se višje sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z drugimi nepremičninami ne opredeljuje.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo kot način prodaje izbrati zavezujoče zbiranje ponudb. Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja iz prvega odstavka 329. člena ZFPPIPP so namreč med seboj enakovredni. Kateri način bo upravitelj predlagal, je odvisno od njegove ocene glede na splošne in specifične dejanske okoliščine posameznega primera. Pri tem je dolžan spoštovati zgoraj navedene zakonske zahteve, da zagotovi javnost in transparentnost postopka prodaje na način, ki bo vsem morebitnim interesentom omogočil enake pogoje za udeležbo pri nakupu premoženja in jih pri tem ne bo diskriminiral, in to tudi v primeru obstoja predkupne pravice. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo razlogom, s katerimi je upraviteljica pojasnila, zakaj šteje prodajo na javni dražbi z zviševanjem izklicne cene kot najprimernejšo. Tega zgolj nasprotovanje določenemu načinu prodaje ne more izpodbiti. Čeprav dolžnik pravilno navaja cilje, ki jih je potrebno zasledovati pri prodaji njegovega premoženja, pa to še ne pomeni, da bi se predmetna nepremičnina z zvezujočim zbiranjem ponudb prodala za višjo ceno oziroma pod ugodnejšimi pogoji kot v primeru javne dražbe z zviševanjem izklicne cene. Ker dolžnik ni navedel nobenih dejstev ali okoliščin, zaradi katerih meni, da bi bilo v konkretnem primeru zavezujoče zbiranje ponudb ustreznejše, višje sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da bo način prodaje z javno dražbo kar v največji meri udejanil na eni strani pravico upnikov do čim boljšega poplačila in na drugi strani zaščitil dolžnika, da bodo njegovi dolgovi kar v največji meri poplačani.

9.Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 329, 329/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 360, 360/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.