Jedro

Določba 5. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen - Ur. list RS, št. 27/91) po svoji vsebini in namenu predpostavlja obstoj revolucionarnih razmer, ki so pogojevale nasilno razlaščanje kmečke zemlje v povojnih letih. Vendar pa istočasno ne predpostavlja, da je vsak pravni posel, s katerim je v navedenih razmerah fizična oseba premoženje prepustila v državno last, bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti.

Upravičenec do denacionalizacije mora vendarle opredeliti tako elemente pritiska ali zvijače kot tudi navesti organ ali posameznika, ki je to izvajal.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Predlagatelj je zahteval od nasprotnih udeležencev, da se v denacionalizacijskem postopku deloma vrnejo v last v naravi nepremičnine, ki jih je ob sklenitvi izročilne pogodbe dne 1.7.1949 M. B. zaradi grožnje in pritiska predstavnika oblasti prenesla Narodni banki FLRJ kot zastopnici splošnega ljudskega premoženja, deloma pa je zahteval njihovo denarno vrednost kot odškodnino, ki jo je dolžna plačati Republika Slovenija po določbi 43. člena zakona o denacionalizaciji. Sodišče prve stopnje je zahtevo zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo predlagatelja in odločitev prvega sodišča potrdilo.

Predlagatelj vlaga proti odločitvi sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga njegovo razveljavitev ter razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlagatelj ne razpolaga z neposrednimi dokazi o tem, kako se je na pokojno M. B. v letu 1949 izvajal pritisk, da je vse premoženje izročila tedanji Narodni banki FLRJ. Opozarja pa na politične razmere v letih 1948 in 1949, ki so znane, predvsem pa na razmere v družini B., ki so nastopile po izginotju lastnika kmetije M. B. kmalu po končani vojni. Ni mogoče mimo dejstva, da je bil M. B. idejni nasprotnik tedanje revolucionarne oblasti in da je bil generalni guverner Narodne banke FLRJ in kasneje generalni direktor Narodne banke LRS kot visok funkcionar na hierarhični lestvici revolucionarjev izročevalkin svak. Iz same pogodbe je razvidno, da Narodna banka FLRJ do izročevalke M. B. ni prevzela nobenih obveznosti, M. B. pa je bila tudi edina v R., ki je Narodni banki FLRJ izročila nepremično premoženje. Pri uporabi določbe 5. člena zakona o denacionalizaciji je treba izhajati iz spoštovanja načela pravičnosti in spoštovanja civilizacijskih norm ter razmere v času podržavljenj kmečke zemlje presojati tudi s stališča tedanjih revolucionarnih razmer. Izročilna pogodba je bila sestavljena tudi v nasprotju s tedanjim pravnim redom, saj je vsebovala le enostransko obveznost, končno pa z nepremičnim premoženjem, ki je bilo predmet pogodbe, ni razpolagal pravi lastnik. Silo, grožnjo in zvijačo pri sklepanju pravnega posla v smislu 5. člena zakona o denacionalizaciji ni mogoče interpretirati ob uporabi določbe 60. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Nasilno delovanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti je v zakonu predpostavljeno.

Nasprotni udeleženci na revizijo niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Določba 5. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen - Ur. list RS, št. 27/91) po svoji vsebini in namenu predpostavlja obstoj revolucionarnih razmer, ki so pogojevale nasilno razlaščanje kmečke zemlje v povojnih letih. Vendar pa istočasno ne predpostavlja, da je vsak pravni posel, s katerim je v navedenih razmerah fizična oseba premoženje prepustila v državno last, bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti.

Upravičenec do denacionalizacije mora vendarle opredeliti tako elemente pritiska ali zvijače kot tudi navesti organ ali posameznika, ki je to izvajal. Predlagatelj identificira kot predstavnika oblasti izročevalkinega svaka M. D., vplivno politično osebnost in generalnega guvernerja tedanje Narodne banke FLRJ, ki naj bi se zaradi lastnih karierističnih interesov - ko je skrivnostno izginil izročevalkin mož, sicer idejni nasprotnik kolektivizacije - skušal znebiti tudi "kulaške" zemlje v bližnjem sorodstvu. Zato naj bi se izvajal tudi pritisk na izročevalko, ki se je končno (kot skrbnica izginulega moža) lastnini na zemlji neodplačno odpovedala.

Dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, je okoliščine, ki so bile prisotne ob sklenitvi izročilne pogodbe, ustrezno osvetlil, sprejeta dokazna ocena pa obstoja sile, grožnje ali zvijače ob sklepanju pogodbe - kakor to zatrjuje predlagatelj - ne potrjuje. Po eni strani gre pri tem za "čiste" dejanske ugotovitve, po drugi pa presoja o obstoju ali neobstoju pritiskov ali zvijače vsebuje tudi pravne elemente. Prvi del ne more biti predmet revizijske obravnave (tretji odstavek 385. člena ZPP). Gre za izpoved samega predlagatelja, da je stara mati (izročevalka) zemljo izročila na prigovarjanje svoje sestre (vplivne funkcionarke M. D.) in za izpoved priče F. O., da je M. D. izročevalko "naštimal", da je zemljo izročila (da bi imela boljšo pokojnino) narodi banki, ki je na njej ustanovila ekonomijo. Iz dejanskih ugotovitev tudi sledi, da je izročevalka na izročeni kmetiji, ki je postala ekonomija narodne banke, postala upravnica, da so ji priznali ustrezno šolsko izobrazbo, da je iz izročene zemlje dobivala pridelke in kurjavo, da ji je narodna banka šolala sina (predlagateljevega očeta) in da je končno zaradi delovnega razmerja na ekonomiji pridobila tudi pravico do pokojnine. Nadaljnje dejanske ugotovitve po zaslišanju prič - predvsem predlagateljeve matere - osvetljujejo tudi odnose med izročevalko ter njeno sestro in svakom D. (kot domnevnima predstavnikoma oblasti, ki naj bi izvajala pritisk). Ti so bili vseskozi dobri, saj so D. redno prihajali (zlasti ob koncu tedna) na družinske obiske.

Opisane dejanske ugotovitve niti same zase, niti v povezavi z ostalimi okoliščinami, ne morejo utemeljiti pravne presoje, ki jo v smislu določbe 5. člena ZDen ponuja predlagatelj. Res je, da je izginotje izročevalkinega moža v povojnem času v pogojih revolucionarnih razmer gotovo vzbudilo pri izročevalki določen strah in nemir, vendar pa spričo načina izročitve zemlje (nasvet najbližjih, ob izročevalkini tedanji usmerjenosti tudi idejno bližnjih, sorodnikov), predvsem pa zaradi številnih opisanih kasnejših ugodnosti, v sklenitvi spornega pravnega posla ni mogoče najti elementov pritiskov ali groženj. Pri tem revizijski argument, da je edino izročevalka M. B. na območju R. izročila zemljo narodni banki, prej kaže na opisani izostanek pritiska, kot obratno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, "da je izročilna pogodba za M. B. predstavljala ugodnosti, ki si jih drugi brez sorodstvenih razmer in poznanstev niso mogli privoščiti".

Odplačnost ali neodplačnost prenosa lastnine s stališča pravne veljavnosti izročilne pogodbe ob tedanjem pravnem redu ni odločilne narave. Očitna odplačnost izročilne pogodbe je ob opisanih dejanskih ugotovitvah le podlaga za obrazloženo ugotovitev izostanka okoliščin, ki bi izročevalki podelile položaj upravičenke do denacionalizacije po 5. členu ZDen. V tem obsegu dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da bi bilo možno elemente za uporabo navedene zakonske določbe iskati v okoliščini, da je izročevalka sporno izročilno pogodbo sklenila kot - s sklepom sodišča postavljena - skrbnica pogrešanega moža. Izpodbijani sodni odločbi torej ni mogoče očitati zatrjevane nepravilne uporabe materialnega prava. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je v reviziji sicer podan, vendar ni obrazložen. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano odločitev preizkusilo po uradni dolžnosti v skladu z določbo 386. člena ZPP in ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Revizijo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).