Jedro

Iz upnikove vloge z dne 29.4.2013 je razvidno, da upnik takrat ni vložil novega ugovora, temveč je sodišču v zvezi s svojim ugovorom z dne 16.11.2011 in sklepom sodišča z dne 19.12.2011 le sporočil, da je bil dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje poslovne goljufije. Ta upnikova vloga tako ne predstavlja ugovora zoper odpust obveznosti, sodišče prve stopnje pa o ugovoru z dne 16.11.2011 v delu, ki se nanaša na obstoj ovire, sploh še ni odločilo, saj se o tem ni izreklo v izreku sklepa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor proti odpustu obveznosti, „ki ga je dne 3.5.2013 vložil upnik – D. d.d.“. Kot razlog je navedlo, da je ugovor prepozen, saj je bil oklic o začetku odpusta obveznosti objavljen 27.10.2011, ugovor pa bi moral biti vložen najkasneje do 27.4.2012. 2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je ugovor vložil že 16.11.2011, torej v roku. Ugovor je vložil iz razloga po 1. točki 399. člena ZFPPIPP, hkrati pa je predlagal tudi podaljšanje preizkusnega obdobja. V času vložitve ugovora dolžnik še ni bil pravnomočno obsojen, zoper njega pa je že tekel kazenski postopek, ki se je 10.1.2013 končal s pravnomočno obsodbo za kaznivo dejanje poslovne goljufije. V zvezi z ugovorom je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19.12.2011 podaljšalo preizkusno obdobje, o ugovoru iz razlogov po 1. točki 399. člena ZFPPIPP pa ni odločilo. Ko je upnik izvedel, da je obsodba pravnomočna, je o tem dejstvu obvestil sodišče z dopisom z dne 29.4.2013. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Upnikove trditve, da sodišče prve stopnje še ni odločilo o njegovem ugovoru zoper odpust obveznosti z dne 16.11.2011, ki ga je prejelo 18.11.2011 (r. št. 37 spisa), v zvezi z obstojem ovire za odpust obveznosti, so pravilne. Iz izreka sklepa z dne 19.12.2011 je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje s tem sklepom zgolj podaljšalo preizkusno obdobje, o ugovoru obstoja ovire za odpust obveznosti po 1. točki 399. člena ZFPPIPP pa se ni izreklo. Tega ne more nadomestiti obrazložitev, da ugovor v tem delu ni utemeljen, saj zgolj uvedba kazenskega postopka ni ovira za odpust obveznosti. Poleg tega je iz upnikove vloge z dne 29.4.2013 (r. št. 69 spisa) razvidno, da upnik takrat ni vložil novega ugovora, temveč je sodišču v zvezi s svojim ugovorom z dne 16.11.2011 in sklepom sodišča z dne 19.12.2011 le sporočil, da je bil dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje poslovne goljufije.

5. Ta upnikova vloga tako ne predstavlja ugovora zoper odpust obveznosti, sodišče prve stopnje pa o ugovoru z dne 16.11.2011 v delu, ki se nanaša na obstoj ovire, sploh še ni odločilo, saj se o tem ni izreklo v izreku sklepa. Upnikova vloga predstavlja zgolj obvestilo, da je izpolnjena ovira za odpust obveznosti, in smiseln predlog, naj sodišče prve stopnje sedaj odloči tudi o tem delu ugovora z dne 16.11.2011. Sklep tako ni pravilen, zato ga je potrebno razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP).

6. Višje sodišče pa v zvezi z odločanjem o pravočasnosti ugovora v zvezi z oviro po 1. točki 399. člena ZFPPIPP opozarja še na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu Cst 148/2013, ki ga je sprejelo v zadevi St 307/2011 dne 16.4.2013.