Jedro

Gotovo se je tožnik v določeni meri okoristil, ker je v času zakonske zveze s toženko brez plačila uporabljal stanovanje njenih staršev. Slednja sta bila zato v enaki meri prikrajšana, vendar bi uporabnino od tožnika lahko zahtevala šele, če bi dokazala, da je do opisanega prehoda premoženja prišlo brez pravne podlage ali da je takšna podlaga pozneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). V trditvenem gradivu tožencev ni najti trditve, da sta se toženkina starša s tožnikom pogodila o njegovi pravici do brezplačne uporabe njunega stanovanja, zato ker je tožnik sklenil zakonsko zvezo s toženko, niti trditve, da je bil ta nagib del pravne podlage pogodbe in da se je z razvezo zakonske zveze izjalovil, s čimer je odpadla tudi pravna podlaga pogodbe. Zgolj dejstvo, da se je tožnik vselil v stanovanje na osnovi sklenitve zakonske zveze s toženko in da po razvezi te "podlage" ni bilo več, torej ne zadošča, če ni bilo dogovora o uporabi stanovanja. Če pa sta toženkina starša molče dopuščala, da je tožnik brez pravne podlage uporabljal njuno stanovanje, ne da bi tožnika terjala za plačilo ali zahtevala njegovo izselitev, sta očitno privolila v svoje prikrajšanje in se s tem odrekla povračilnemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - v I. točki izreka glede ugotovitve o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 22.950,00 EUR, - v II. točki izreka glede ugotovitve o neobstoju terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 22.950,00 EUR, - v III. točki izreka glede odločitve, da morata toženca v petnajstih dneh nerazdelno plačati tožniku 22.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2017 dalje do plačila, - v IV. izreka glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo 48.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe dalje do plačila, - v V. točki izreka glede odločitve o stroških postopka, ter se zadeva v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka glede ugotovitve o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.250,00 EUR, - v II. točki izreka glede ugotovitve o neobstoju terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.250,00 EUR, - v III. točki izreka glede odločitve, da morata toženca v petnajstih dneh nerazdelno plačati tožniku 3.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2017 dalje do plačila, - v IV. izreka glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo 37.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe dalje do plačila.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po pravnomočni zavrnitvi tožnikovih nedenarnih zahtevkov odločalo še o zahtevanem denarnem povračilu za tožnikova vlaganja v nepremičnine tožencev. Po ugotovitvi, da tožnikova terjatev do tožencev znaša 26.200,00 EUR in da ne obstaja pobotna terjatev tožencev v isti višini, je navedeni znesek naložilo v nerazdelno plačilo tožencema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo preostalih 86.300,00 EUR z obrestmi) je zavrnilo in še sklenilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge in predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik soglaša s sodbo, da mu za vlaganja v stanovanje na ... v L. pripada 6.500,00 EUR. Nasprotuje pa sodbi glede vlaganj v nepremičnine na H. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do nekaterih odločilnih dejstev. Verjelo je priči M. P., ki je kot dolgoletna soseda v boljših odnosih s tožencem kot s tožnikom, zato njena izpoved ni verodostojna. Izpovedi ostalih prič je sodišče zanemarilo. Poleg tega so bile priče, ki sta jih predlagala toženca, naučene, kaj morajo reči. Toženčev delovni prispevek ni mogel biti enak kot tožnikov, saj je tožnik mlad in zdrav človek, toženec pa je vojni invalid, ki "pije tako, da prime kozarec, prime roko in tako pije", do česar se sodišče ni opredelilo. Poleg tega je med izvedenskimi mnenji izvedencev D. C. in R. G. izredno veliko odstopanj glede višine vlaganj in tržne vrednosti nepremičnin, česar sodišče ni upoštevalo. Za povrh je povsem zanemarilo materialno procesno vodstvo, ko tožnika ni pozvalo, naj ustrezno dopolni svoje trditve in predloži dokaze zanje. Večino vseh del, predvsem pa vsa težja dela, je opravil tožnik. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje je napačna, saj ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov, celo ustreznega dokaznega sklepa ni sprejelo. Napačno je odločilo tudi o stroških postopka. Tožnik je glede temelja uspel v celoti in delno glede višine, zato bi mu morala toženca povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov.

4. Toženca poudarjata, da so se tožnikove trditve o njegovih vlaganjih v pravdi izkazale za neresnične. Nasprotno pa sta toženca predložila številne listine o nakupu materiala in predlagala priče, ki so potrdile, da so delale brezplačno in v korist toženca, ki je veliko delal pri vseh adaptacijah na H. Napačen je zato dokazni zaključek, da je bil prispevek obeh pravdnih strank enakovreden. Sodišče pa je napačno zavrnilo tudi ugovor tožencev glede skupnega premoženja tožnika in sedanje toženke. Tožnik ne zahteva svojega izključnega premoženja, pač pa njuno skupno premoženje. Toženca sta že v odgovoru na tožbo in tudi pozneje oporekala tožnikovi aktivni legitimaciji. Tožnik nima toženkinega pooblastila za uveljavljanje zahtevka. To bi pomenilo, da mora toženka plačati tožniku delež na skupnem premoženju, ki pripada njej. Napačen je zaključek sodišča, da toženka ni postavila zahtevka za ugotovitev deleža na skupnem premoženju. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi pobotni ugovor tožencev, ki zahtevata plačilo uporabnine za tožnikovo brezplačno bivanje v stanovanju na ... v L. Tožnik se je tja vselil na podlagi sklenitve zakonske zveze s toženko. Ker po razvezi te podlage ni bilo več, mora tožnik vrniti pridobljene koristi. Toženca nasprotujeta tudi stroškovni določitvi. Tožnik je namreč glede na vrednost spornega predmeta uspel manj kot s četrtino svojega zahtevka.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožencev predlaga njeno zavrnitev in vztraja pri svojih dosedanjih trditvah.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnik je zet toženca in prvotne toženke, ki je umrla med pravdo. Na njeno mesto je kot njena dedinja stopila sedanja toženka, ki je tožnikova razvezana žena. Ni sporno, da sodi terjatev, ki jo uveljavlja tožnik, v skupno premoženje tožnika in sedanje toženke. Zatrjevana vlaganja so bila namreč izvršena v času njune zakonske zveze s skupnim delom in skupnimi sredstvi, česar tožnik ne zanika.

8. Tožnik sme kljub kolektivni pravni naravi sporne terjatve tožiti sam.1 Pač pa je treba upoštevati, da sedanja toženka ni le dedinja prvotne toženke, ampak tudi tožnikova nekdanja žena. S subjektivno spremembo tožbe na pasivni strani je prišlo do združitve vlog upnika in dolžnika. Tožnik namreč uveljavlja svojo terjatev tudi v imenu in za račun toženke. V obsegu, ki ustreza njenemu deležu na njunem skupnem premoženju, je zato obveznost po prvem odstavku 328. člena Obligacijskega zakonika (OZ) prenehala. Iz trditev pravdnih strank ni razvidno, ali in kako sta si tožnik in toženka razdelila skupno premoženje po razvezi zakonske zveze. Vprašanje deležev nekdanjih zakoncev na skupnem premoženju v tej pravdi je predhodno vprašanje.2 Ker niti tožnik niti toženka ne zatrjujeta višjega deleža od zakonsko domnevanega, se po prvem odstavku 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) šteje, da sta deleža enaka. Tožnik je tako upravičen le do povračila polovice svoje terjatve.3 Toženca imata torej v tem pogledu prav in je drugačno stališče izpodbijane sodbe materialnopravno zmotno.4

9. Po mnenju izvedenca se je zaradi vlaganj v stanovanje na ... v L. vrednost tega stanovanja povečala za 6.500,00 EUR. Tožnik s to ugotovitvijo izvedenca izrecno soglaša, medtem ko ji toženca obrazloženo ne nasprotujeta. Tožniku torej, upoštevaje 190. člen OZ in prvi odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), dolgujeta polovico navedenega zneska oziroma 3.250,00 EUR.

10. Toženca neutemeljeno vztrajata pri svojem pobotnem ugovoru. Gotovo se je tožnik v določeni meri okoristil, ker je v času zakonske zveze s toženko brez plačila uporabljal stanovanje njenih staršev. Slednja sta bila zato v enaki meri prikrajšana, vendar bi uporabnino od tožnika lahko zahtevala šele, če bi dokazala, da je do opisanega prehoda premoženja prišlo brez pravne podlage ali da je takšna podlaga pozneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). V trditvenem gradivu tožencev ni najti trditve, da sta se toženkina starša s tožnikom pogodila o njegovi pravici do brezplačne uporabe njunega stanovanja, zato ker je tožnik sklenil zakonsko zvezo s toženko, niti trditve, da je bil ta nagib del pravne podlage pogodbe in da se je z razvezo zakonske zveze izjalovil, s čimer je odpadla tudi pravna podlaga pogodbe. Zgolj dejstvo, da se je tožnik vselil v stanovanje na osnovi sklenitve zakonske zveze s toženko in da po razvezi te "podlage" ni bilo več, kot navajata toženca v pritožbi, torej ne zadošča, če ni bilo dogovora o uporabi stanovanja. Če pa sta toženkina starša molče dopuščala, da je tožnik brez pravne podlage uporabljal njuno stanovanje, ne da bi tožnika terjala za plačilo ali zahtevala njegovo izselitev, sta očitno privolila v svoje prikrajšanje in se s tem odrekla povračilnemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je torej pravilno podvomilo o obstoju pobotne terjatve tožencev.

11. Obe pravdni stranki pa utemeljeno nasprotujeta odločitvi glede tožnikovega zahtevka v zvezi s skupno gradnjo na H. 12. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca R. G.,5 se je tržna vrednost nepremičnin na H. zaradi izvršenih vlaganj povečala za 39.400,00 EUR. Ugotovitev, da je tožnik samo z nabavo materiala prispeval h gradnji 19.208,07 EUR, kar predstavlja 30 % celotnega vgrajenega materiala, sodeč po pritožbenih trditvah pravdnih strank ni sporna. Pač pa obe pravdni stranki oporekata zaključku sodišča prve stopnje, da sta tožnik in toženec z delom prispevala h gradnji enako, torej vsak polovico.

13. Po presoji pritožbenega sodišča tega zaključka zaenkrat ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje namreč ni pojasnilo, kako je upoštevalo oziroma komu je prištelo prispevek prvotne toženke, ki je tudi po svojih močeh sodelovala pri gradnji, kot je mogoče razbrati iz izpovedi strank in prič. Prav tako ni pojasnilo, kako je upoštevalo pomoč znancev pravdnih strank, zato ni mogoče odgovoriti na pritožbeno trditev tožencev, da so vsi delali brezplačno in v korist toženca. Tožnikovi pritožbeni očitki na račun toženčeve invalidnosti so sicer očitno pretirani in za povrh žaljivi, vendar tožnik utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaslišalo številne priče, v obrazložitvi sodbe pa omenja le nekatere. Izpovedi preostalih prič ni ne povzelo in ne dokazno ocenilo, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus sodbe.

14. Predvsem pa moti pomanjkljivo obrazložen in zato nerazumljiv zaključek (v 20. točki obrazložitve sodbe), da je tožnikov povračilni zahtevek v zvezi z vlaganji v nepremičnine na H. utemeljen do polovice, češ da "sta bili vlogi tožnika in toženca pri delu približno izenačeni" in ker material, ki ga je plačal tožnik, predstavlja 30 % celotnega vgrajenega materiala. Sodba navaja le vrednost materiala (64.415,49 EUR), ne pa tudi vrednosti dela, zato ustrezna primerjava ni mogoča. Že v prejšnjem sklepu pritožbenega sodišča je bilo poudarjeno, da za tožnikove denarne zahtevke velja obogatitveni in ne vrnitveni princip. Ni torej pomembno, koliko je bilo v gradnjo vloženo, pač pa, za koliko se je zaradi vlaganj povečala vrednost nepremičnin. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti ne samo, koliko sta bila vredna material in delo, ki sta bila potrebna za gradnjo oziroma izboljšavo nepremičnin, ampak predvsem, v kakšnem razmerju in koliko sta bila porabljeni material in delo udeležena pri povečanju tržne vrednosti nepremičnin. Sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, odgovora na navedeno vprašanje pa ne omogoča niti skromen povzetek izvedenskega mnenja v obrazložitvi sodbe.

15. Zaključka, da so bila (celotna) vlaganja porazdeljena med tožnika in toženca približno enako, kot ugotavlja izpodbijana sodba, torej ni mogoče preveriti. Sodba je v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),6 ki terja obvezno razveljavitev sodbe, saj navedene pomanjkljivosti v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

16. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo pritožbama pravdnih strank. Prvo sodbo je ohranilo v veljavi le v delu, ki se nanaša na tožnikova vlaganja v stanovanje na ... v L.; kot je že bilo obrazloženo, je odločitev o obstoju tožnikove terjatve (zaenkrat) utemeljena le do višine 3.250,00 EUR, ustrezno temu pa tudi odločitev o neobstoju terjatve tožencev v isti višini. Toženca posledično za ta vlaganja tožniku dolgujeta 3.250,00 EUR z obrestmi od izpodbijane sodbe dalje, zato je sodišče druge stopnje njuno pritožbo v tem obsegu zavrnilo. Ker je tožnik iz tega naslova terjal 41.000,00 EUR, je bil s prvo sodbo že utemeljeno zavrnjen tožnikov zahtevek za preostalih 37.750,00 EUR; v tem obsegu je bilo treba zavrniti tudi tožnikovo pritožbo (353. člen ZPP).

17. V delu, ki se nanaša na tožnikova vlaganja v nepremičnine na H., vključno s sorazmernim delom pobotne terjatve tožencev, ki je sicer vezana na odločitev o obstoju tožnikove terjatve, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki naj izdela novo sodbo, v kateri bo lahko odpravilo prej navedene pomanjkljivosti. Ponovna glavna obravnava namreč ni potrebna, saj so bili vsi pomembni dokazi že izvedeni. Pač pa bo sodišče prve stopnje moralo tokrat skrbneje oceniti in nato tudi ustrezno obrazložiti svoje dejanske zaključke o tožnikovem deležu pri povečanju vrednosti nepremičnin na H. 18. Čeprav ostale tožnikove pritožbene trditve glede na sprejeto odločitev o pritožbah ne terjajo podrobnejšega odgovora, sodišče druge stopnje dodaja, da so posplošeni tožnikovi pomisleki o razlikah med ugotovitvami in mnenji izvedencev odveč. Sodišče je namreč prvo izvedenko določilo zato, da bi pravdnima strankama olajšalo nameravano sklenitev sodne poravnave. Šele izvedenec R. G. je nato odgovoril na vsa tista vprašanja, ki so bila relevantna za odločitev o tožnikovem povračilnem zahtevku. Na tožnikov očitek o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu pa je že bilo odgovorjeno v prejšnjem sklepu tega sodišča. 19. Delna razveljavitev sodbe vključuje tudi stroške dosedanjega postopka. Pravica do njihovega povračila je odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za priglašene pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je zato stroškovno odločitev pridržalo sodišču prve stopnje (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej sklep tega sodišča I Cp 54/2013 z dne 9. 10. 2013.Na aktivni strani ni nujnega sosporništva. Po ustaljenem stališču sodne prakse ni mogoče odreči pravnega varstva enemu izmed udeležencev takšnega materialnopravnega razmerja, ki nastopa v pravdi na aktivni strani, če so drugi udeleženci pasivni. 2 Tako sodba Vrhovnega sodišča II Ips 204/2014 z dne 23. 4. 2015. 3 Tožnik terja oba toženca nerazdelno. Zaradi združitve se je tudi toženčeva obveznost ustrezno zmanjšala (400. člen OZ); sicer pa se med tožencema obveznost deli na enake dele (prvi odstavek 405. člena OZ). 4 Glej tudi sklep tega sodišča I Cp 1640/2015 z dne 11. 11. 2015. 5 Glej tudi 18. točko obrazložitve te odločbe. 6 Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbi uporabilo besedilo zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2017), saj je bila izpodbijana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).