Jedro

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja bodoče terjatve in z njo ni mogoče meritorno odločiti o zadevi.

Ker upnik ni izkazal, da je plačal nesporni del prevoznine, sporni del pa položil pri sodišču, ni verjetno izkazana terjatev zoper prevoznika na izročitev blaga.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam stroške pritoženega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je upnik zahteval, da sodišče naloži dolžniku, da mora takoj oz. v 24 urah izročiti upniku 2000 kg tekstila t.j. 3048 kom. hlač, ki jih je zanj pripeljal iz Bitole in mu povrniti stroške postopka.

Proti sklepu je upnik pravočasno vložil pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Listinski dokazi izkazujejo obstoj terjatve in dejstvo, da dolžnk izsiljuje upnika, da nekaj plača, kar ni dolžan. Izkazuje tudi nevarnost, da terjatev ne bo izterljiva. Izdaja začasne odredbe bi preprečila nastanek nadaljnje nove škode. Sodišče v nasprotju z dokazili zaključuje, da ne obstoji nevarnost izvršljivosti terjatve. Dolžnik zadržuje blago bistveno večje vrednosti kot je njegova sporna terjatev. Take pravice nima, pač pa lahko uveljavlja zahtevek po sodni poti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu, materialno pravo je pravilno uporabilo, k je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka. S tem, ko je sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe izdalo brez naroka, ni kršilo določb izvršilnega postoka. Po 2. odst. 26. člena ZIP opravi sodišče narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju narok smotrn. ZIP ne določa, da je pred izdajo sklepa o predlogu za začasno odredbo potrebno opraviti narok. Glede na vsebino predloga in predložene listine pa narok tudi ni bil smotrn. Popolnoma pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da s predlagano začasno odredbo upnik hoče doseči meritorno odločitev o zahtevku in da se z začasno odredbo kot sredstvom zavarovanja bodoče izvršbe zahtevku ne more ugoditi. Sodišče prve stopnje je zato že iz tega razloga pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja tudi, da je na podlagi doslej navedenih dejstev in predloženih dokazov sodišče pravilno zaključilo, da tudi ni izkazana verjetnost terjatve. Po 3. odst. 668. čl. ZOR more prejemnik blaga izvrševati svoje pravice iz prevozne pogodbe in zahtevati od prevoznika izročitev pošiljke le, če izpolni v prevozni pogodbi določene pogoje. Da je upnik doslej izpolnil svoje obveznosti, t.j. plačal nesporni del prevoznine (1. odst. 670. člena ZOR), sporni znesek pa položil v skladu z 2. odst. 670. člena ZOR pri sodišču, pa ni izkazal. Eventuelni ustni predlog sodnici, ki je odločala o predlogu za začasno odredbo ni sodni polog, saj bi upnik moral polog opraviti v ustreznem postopku. Ne držijo tudi trditve pritožnika, da za dolžnikovo ravnanje ni podlage v pravnem redu. Za njegovo ravnanje je podlaga v 679. členu ZOR.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam nositi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP in 14. členom ZIP).