24. 4. 2013

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Marek Andrzej Konfisz, Republika Poljska, ki ga zastopa odvetniška pisarna Dušan Korošec in odvetniki, Celje, na seji 24. aprila 2013

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 9797/2013 z dne 5. 4. 2013 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. X Ks 9797/2013 z dne 27. 3. 2013 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Preiskovalna sodnica je s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. I Kpd 9797/2013 z dne 3. 3. 2013 zoper pritožnika odredila pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti zaradi suma storitve treh kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr., 39/09 in 91/11 – KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je s sklepom št. I Ks 9797/2013 z dne 5. 3. 2013 pritožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Zoper pravnomočen sklep je pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kateri je Vrhovno sodišče ugodilo in sklep o odreditvi pripora s sodbo št. XI Ips 9797/2013 z dne 11. 4. 2013 v celoti razveljavilo. Medtem je bil na predlog državnega tožilca pripor z izpodbijanim sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. X Ks 9797/2013 z dne 27. 3. 2013 iz istih pripornih razlogov podaljšan do 28. 5. 2013. Pritožnikovo pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo z izpodbijanim sklepom št. I Kp 9797/2013 z dne 5. 4. 2013.

2.Vrhovno sodišče je sklep o odreditvi pripora razveljavilo, ker je bilo pritožniku s sklepom kršeno pravno jamstvo iz 25. člena Ustave v zvezi s četrtim odstavkom 202. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi sodbe je Vrhovno sodišče zapisalo, da v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora ni najti razlogov sodišča, na katerih podlagi je preiskovalna sodnica naredila zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljeni storil očitana mu kazniva dejanja, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP. Po mnenju Vrhovnega sodišča preiskovalna sodnica ni podala svoje presoje dokazov, iz katere bi bilo moč ugotoviti, po kakšni poti pravnega sklepanja je prišla do zaključka, da je glede osumljencu očitanih kaznivih dejanj podan pravni standard utemeljenega suma. Iz sodbe še izhaja, da je bil zoper osumljenca pripor s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. X Ks 9797/2013 z dne 27. 3. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišče v Mariboru št. I Kp 9797/2013 z dne 5. 4. 2013 že podaljšan, zato Vrhovno sodišče po razveljavitvi sklepa zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožnik izpodbija pravnomočen sklep o podaljšanju pripora. Zatrjuje kršitev pravice do varstva osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Navaja, da sklep o podaljšanju pripora temelji na povsem enaki obrazložitvi kot sklep o odreditvi pripora, ki je bil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka razveljavljen. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni obrazložilo utemeljenega suma na način, kot je to zapisalo Vrhovno sodišče.

B.

4.V skladu s prvim odstavkom 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

5.Vrhovno sodišče je sklep o odreditvi pripora razveljavilo po tem, ko je sklep o podaljšanju pripora že postal pravnomočen. Pritožnik ustavno pritožbo utemeljuje predvsem z dejstvom, da sodišče pri obrazložitvi utemeljenega suma v sklepu o podaljšanju pripora ni upoštevalo standardov, ki jih je v sodbi o razveljavitvi pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora postavilo Vrhovno sodišče. Trdi, da je sklep o podaljšanju pripora utemeljen z enakimi argumenti kot sklep o odreditvi pripora. Navedene zatrjevane kršitve je pritožnik prvič uveljavljal šele v ustavni pritožbi. Glede na časovno zaporedje izdanih aktov pritožnik v pritožbi zoper prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora teh kršitev niti ni mogel uveljavljati.

6.Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev, ki izhaja iz 51. člena ZUstS, ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Ustavno sodišče je v dosedanji ustavnosodni presoji zavzelo stališče, da je treba v pravnih sredstvih v postopkih pred sodišči uveljavljati prav tiste kršitve človekovih pravic, ki jih pritožnik nato uveljavlja v ustavni pritožbi. Smisel zahteve po materialnem izčrpanju je v tem, "da se sodiščem … omogoči, da najprej sama odpravijo kršitve človekovih pravic, da katerih je v tem postopku prišlo, in šele, če sodišča sama ne odpravijo kršitev človekovih pravic, je utemeljen poseg Ustavnega sodišča".

7.Pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo z novim dejstvom, ki je nastopilo po odločanju obeh sodišč o podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče je namreč razveljavilo sklep, na katerega se izpodbijana sklepa sklicujeta glede utemeljitve temeljnega ustavnega pogoja za omejitev osebne svobode (prvi odstavek 20. člena Ustave). Vendar Vrhovno sodišče ni zahtevalo novega odločanja prvostopenjskega sodišča. Tako je nastal nov položaj, ki v času izdaje izpodbijanih sklepov ni obstajal.

8.Formalnega pravnega sredstva zoper izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ZKP sicer ne predvideva. Ima pa priprti kadar koli med trajanjem pripora možnost vložiti predlog za odpravo pripora ali njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom. To posebno pravno sredstvo je namenjeno prav temu, da se mora sodišče izreči o morebitnih novih dejstvih, ki lahko vplivajo na dovoljenost posega v pravico do osebne svobode. Dejstva, s katerimi pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo, bi tako lahko uveljavljal in tudi moral najprej uveljavljati pred rednim sodiščem in šele zoper odločitev sodišča o morebitni zavrnitvi njegovega predloga za odpravo pripora z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem.

9.Ker pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe (v vsebinskem smislu) ni izkoristil pravnih sredstev, ki jih ima na voljo po ZKP, je bilo treba njegovo ustavno pritožbo kot preuranjeno zavreči.

C.

10.Senat je sprejel ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Jadranka Sovdat ter člana dr. Mitja Deisinger in dr. Ernest Petrič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica senata

Opomba:

Odločba Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71).