Up-545/04 - 13

23. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 1. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 246/2003 z dne 8. 6. 2004 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 269/2002 z dne 17. 7. 2003 in s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 3432/94 z dne 12. 12. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo ustavnega pritožnika zoper sklep Višjega sodišča, s katerim je to zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dva pritožnikova predloga za obnovo postopka v delovnem sporu, v katerem je bil zavrnjen pritožnikov zahtevek za razveljavitev disciplinskih odločb, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje.

2.Zoper sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepoma nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi obširno opisuje delo sodišč v njegovih dosedanjih postopkih. V zvezi z obravnavano zadevo ponavlja predvsem očitke, ki jih je uveljavljal že v reviziji. Sodiščem očita, da so v uvodu sodb narobe opredelila sporni predmet. Nasprotuje tudi zaključkom v zvezi s pravnim nasledstvom tožene stranke. Tožena stranka naj bi bila pred sodiščem prve in druge stopnje tudi nepravilno zastopana. Vrhovnemu sodišča očita tudi, da je napačno ugotovilo, da je bila zadeva, v zvezi s katero je predlagal obnovo postopka, že pravnomočno zaključena. Ob tem navaja zlasti argumente, ki naj bi kazali na to, da je bila odločitev sodišč, ki so potrdila delodajalčevo odločitev o prenehanju delovnega razmerja, nepravilna. Zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in kršitev Protokola št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju Protokol št. 12). Z izpodbijanimi sodnimi odločitvami naj bi bil kršen tudi 1. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah.

B.

3.Pritožnik izpodbija odločitve sodišč, izdane v obnovitvenem postopku. Ustavno sodišče lahko zato pri obravnavanju te ustavne pritožbe presoja le navedbe pritožnika, ki pomenijo zatrjevanje kršitev človekovih pravic v okviru odločanja o predlogih za obnovo postopka. Glede na to je treba pritožniku že uvodoma pojasniti, da v postopku na podlagi te ustavne pritožbe Ustavno sodišče ni moglo upoštevati njegovih navedb o kršitvah človekovih pravic, ki se nanašajo na delovni spor, v zvezi s katerim je predlagal obnovo postopka.

4.Navedbe pritožnika, ki se nanašajo na postopek v zvezi z obnovo, je mogoče razumeti kot očitek nepravilne uporabe procesnega oziroma materialnega prava. S takšnimi očitki samimi po sebi pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa to ni. Navedbe o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vsebovanih v mednarodnih aktih, presoja Ustavno sodišče v okviru presoje zatrjevanih kršitev vsebinsko enakih ustavnih pravic. Vsebina 6. člena EKČP je zajeta v pravicah iz 22. in 23. člena Ustave, vsebina Protokola št. 12 in 1. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah pa v 14. členu Ustave. Glede na navedeno se je moralo Ustavno sodišče opredeliti le do pritožnikovih očitkov o kršitvah 14., 22. in 23. člena Ustave. Da bi kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temeljijo izpodbijani sklepi, bilo nesprejemljivo z vidika omenjenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, pritožnik ni izkazal. Prav tako ne gre za primer, da bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi prav tako lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Zlasti odločitev Vrhovnega sodišča je namreč zadostno obrazložena, temelji pa na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm možni.

5.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan