Jedro

Tudi če v izreku besedilo zahtevka, ki mu je po podlagi sodišče ugodilo, ni dobesedno povzeto (kar je sicer običajno), to še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv.

Po ZPVAS gre za premoženjske pravice, ki so lahko predmet dedovanja in če gre za edinega dediča, ni nobene ovire, da se, kar bi bilo treba izpolniti zapustniku (v skladu z matičnim predpisom, ZPVAS), izpolni dediču. Stranke niso dolžne plačevati sodne takse za odškodninske zahtevke po 10. členu ZPVAS, ker gre za obliko denacionalizacije, kar ta postopek izenačuje z drugimi denacionalizacijskimi postopki, zato je treba aplicirati 71. člen ZDen.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka V izreka).

II. Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje se ugodi in se ta spremeni tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog istega sodišča v tej zadevi z dne 11. 11. 2013 v celoti ugodi in se ta razveljavi v celoti.

Obrazložitev

A) k sodbi

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o podlagi zahtevka. Presodilo je, da (niti po podlagi) ni utemeljen nobeden od zahtevkov S. S. in F. Z. (I., II., III. točka), da pa je po podlagi utemeljen prvi podrejeni zahtevek V. Z. in H. L. ter tretji podrejeni zahtevek ostalih tožnikov, in sicer v delu, ki se nanaša na podržavljene parcele oz. njihove dele s sedanjimi številkami 26, 84, 174/1, 191/2, 397/1, 438/1, 444/1, 575, 597/81, 597/242 in 598/1 v katastrski občini X (V. točka). Vse ostale primarne in podredne zahtevke je zavrnilo (I. do IV. točka).

2. Zoper V. tč. sodbe se pritožuje toženka. Najprej očita kršitev po 14. čl. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in meni, da je izrek v izpodbijanem delu nerazumljiv, ker sodišče ne navede, kako se glasijo podredni zahtevki tožnikov, ki so po podlagi utemeljeni. Nato kot napačno napada odločitev (ki da jo s pomočjo sklepanja sicer razume), da se odškodnina izplača V. Z. in H. L. kot edinima dedinjama po pok. M. L. Meni, da je to v direktnem nasprotju z določbo 8. čl. ZPVAS, ki pravi, da se premoženjske pravice vrnejo fizični osebi, ki so ji bile odvzete. Nasprotuje razlikovanju med vračanjem pravic v naravi in izplačevanjem odškodnine in se pri tem sklicuje še na določbo 10. čl. ZPVAS. Sicer pa se pritožnica sklicuje še na Zakon o denacionalizaciji (ZDen) in meni, da bi bilo treba po njegovem 3. odst. 67. čl. kakršnokoli denacionalizirano premoženje prepustiti v začasno upravljanje skrbniku za posebni primer. Pritožnica naslovnemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi oz. spremeni tako, da zavrne zahtevek V. Z. in H. L. tudi v preostalem delu.

3. Odgovora na pritožbo ni podal nihče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, niti očitanih niti drugih relevantnih kršitev postopka ni storilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

6. Izrek sodbe v izpodbijanem delu je razumljiv, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Res je, kar očita pritožba, da namreč v izpodbijano V. točko izreka besedilo zahtevka, ki mu je po podlagi sodišče ugodilo, ni dobesedno povzeto (kar je sicer običajno), kar pa še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv. Sodišče dovolj precizno opiše, čemu je po podlagi ugodilo; ugodilo je prvem podrednemu zahtevku V. Z. in H. L. ter tretjemu podrednemu zahtevku L. M., M. N., A. M., I. S., B. K., U. P., C. K., M. K., A. K. in M. N. R., natanko pa je tudi navedeno, glede katerih nepremičnin. V obrazložitvi sodbe sodišče navede, s katero vlogo in je bil kateri zahtevek spremenjen, dopolnjen oz. dodan; ugodilo je primarnemu zahtevku V. Z. in H. L. z dne 5. 2. 2010 in tretjemu podrednemu zahtevku po vlogi navedenih tožnikov z dne 22. 6. 2012. Dvoma v identiteto zahtevka torej ni, izrek pa ni ne bistveno pomanjkljiv ne nerazumljiv, še posebej upoštevaje dejstvo, da gre šele za odločitev o podlagi (1).

7. Sodišče prve stopnje je po podlagi za utemeljene štelo zahtevke tožnikov L. M., M. N., A. M., I. S. B. K., U. P., C. K., M. K., A. K. in M. N. R., ki so se glasili na plačilo odškodnine v korist pokojnih upravičencev po 8. in 10. čl. Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS). Člen 10 pravi: „Če člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljaviti istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih.“ Člen 8 ZPVAS pa se v relevantnih prvih treh členih glasi takole: „1) Članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, se na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena tega zakona; na območjih, ki so bila po 1. svetovni vojni pod Kraljevino oziroma Republiko Italijo, in so bila po 2. svetovni vojni priključena Republiki Sloveniji, pa tudi z drugimi akti oziroma predpisi. 2) Član agrarne skupnosti lahko po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. Premoženjske pravice se vrnejo fizični osebi, kateri so bile odvzete, oziroma pravni osebi, kateri so bile odvzete, oziroma njeni pravni naslednici. Če je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev ali razglašen za mrtvega, se po tem zakonu vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po zakonu o dedovanju. Pri tem lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini. 3) Za stvarne in pravne ovire za vračanje premoženja se smiselno uporabljajo določbe od 16. do 33. člena zakona o denacionalizaciji in predpisov, ki urejajo režime gospodarjenja z nepremičninami, ki so predmet vračila po tem zakonu.“

8. Ker sta V. Z. in H. L. izkazala in ni bilo prerekano, da sta prvi edini dedič pok. upravičenca za vračilo J. K., druga pa edina dedinja pok. upravičenke M. L., je sodišče prve stopnje po podlagi ugodilo njunima zahtevkoma, da se odškodnina plača njima, kar je ustrezno pojasnilo v 33. tč. na strani 14; gre za premoženjske pravice, ki so predmet dedovanja (2) in če gre za edinega dediča, ni nobene ovire, da se, kar bi bilo treba izpolniti zapustniku (v skladu z matičnim predpisom, ZPVAS), izpolni dediču. 9. Stališče pritožbe, da bi moralo sodišče določiti skrbnika za posebni primer oz. le temu zaupati premoženje v začasno upravljanje, je brez podlage v ZVPAS. Po zgoraj citiranem 3. odst. 8. čl. ZVPAS se le za stvarne in pravne ovire za vračanje premoženja smiselno uporabljajo določbe od 16. do 33. čl. ZDen in predpisov, ki urejajo režime gospodarjenja z nepremičninami, ki so predmet vračila po tem zakonu, nikjer pa ni predpisano, da mora sodišče ravnati po 67. čl. ZDen, ki se nanaša na vprašanje, na koga se glasi odločba o denacionalizaciji, (3) kar pa ta izpodbijana vmesna sodba ni, niti to ne bo končna sodba.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

B) k sklepu

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom le delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper plačilni nalog z dne 11. 11. 2013 za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo in ga razveljavilo za 1218,80 EUR, za 2337 EUR pa ga je ohranilo v veljavi.

12. Tožena stranka v pritožbi zoper navedeni sklep vztraja, da ji je sodišče neutemeljeno naložilo plačilo sodne takse. V skladu z določbo 4. odst. 8. čl. ZPVAS se v postopkih za vrnitev premoženja članov agrarnih skupnosti smiselno uporablja tudi 71. čl. ZDen, ta pa določa, da stranke v postopkih denacionalizacije ne plačujejo taks. Opozarja na drugačne odločbe tega pritožbenega sodišča in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

13. Pritožba je utemeljena.

14. Stranke niso dolžne plačevati sodne takse za odškodninske zahtevke po 10. čl. ZPVAS, ker gre za obliko denacionalizacije, kar ta postopek izenačuje z drugimi denacionalizacijskimi postopki, zato je treba aplicirati 71. čl. ZDen. Tako stališče v praksi močno prevladuje. (4) Ker po navedenem določilu ZDen stranke v postopkih denacionalizacije ne plačujejo taks, je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog ugodi v celoti in se slednji v celoti razveljavi (3. tč. 365. čl. ZPP).

(1) Prim. o izreku vmesne sodbe A. Galič v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list Ljubljana, 2009, 3. knjiga, str. 64. (2) Predmet dedovanja so po 2. čl. Zakona o dedovanju lahko stvari in pravice, ki pripadajo posamezniku.

(3) Čl. 67 ZDen: „(1) Odločba o denacionalizaciji se glasi na ime upravičenca – prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. (2) Če lastnik podržavljenega premoženja ni upravičenec (11. in 12. člen), se odločba o denacionalizaciji glasi na osebo, ki je po tem zakonu upravičenec do denacionalizacije. (3) Če je oseba iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena umrla ali je razglašena za mrtvo, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 14/89). Za skrbnika za posebne primere je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik.“

(4) Prim. zadeve tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 1152/2004, II Cp 1185/2012, II Cp 168/2013 in II Cp 2881/2013.