Jedro

V kolikor je prekrškovni organ v prekrškovnem ali inšpekcijskem postopku ugotovil, da je konkretno ravnanje, ki predstavlja prekršek, samostojni podjetnik storil osebno in ne kdo izmed njegovih zaposlenih v njegovem imenu ali na njegov račun oziroma z njegovimi delovnimi sredstvi, bi to moral tudi zapisati v izreku odločbe o prekršku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo in odločbo o prekršku Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območne enote C., Gozdarske inšpekcije št.710-1042/2015-4 z dne 5. 8.2015, po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca Gradbena mehanizacija F. H. s.p., ustavilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje prekrškovni organ, kot navaja v pritožbi iz razlogov, ki so opredeljeni v 154. členu ZP-1. V pritožbi navaja, da ne more oporekati ugotovitvi sodišča, da je v izreku odločbe nekoliko nerodno opredeljena odgovornost samostojnega podjetnika za prekršek. Podlaga tej nerodnosti je dejstvo, da so samostojni podjetniki po statusu fizične osebe, večina jih ima v nazivu le ime in priimek, v odločbi o prekršku pa res ni bil uporabljen standardni izrek, vendar je bilo v celotnem inšpekcijskem in prekrškovnem postopku nedvoumno ugotovljeno, da je F. H. osebno storil prekršek, odgovoren pa je F. H. kot samostojni podjetnik oziroma nosilec dejavnosti. Svoje osebne odgovornosti za izvedene ukrepe ni oporekal tekom celotnega postopka, ki ga je proti njemu vodila gozdarska inšpekcija, kar je razvidno iz zapisnikov z dne 6. 7. in 17. 7. 2015. Čeprav sta inšpekcijski in prekrškovni postopek formalnopravno ločena, sta vsebinsko tesno povezana. Uveljavilo se je pravilo, da so dovoljeni vsi dokazi, razen tistih, za katere ZP-1 določa, da se nanje odločba ne sme opirati ali tisti, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če že iz izreka odločbe ni možno nedvoumno razbrati, da je F. H. osebno storilec prekrška, za katerega odgovarja kot samostojni podjetnik, je to iz obrazložitve odločbe nedvoumno razvidno, saj se je sam zglasil na vabilo gozdarske inšpekcije, sam je kot organizator in vodja ter odločevalec vodil dejavnost, sam je sodeloval pri ugotavljanju količine peska na skladišču, njegova osebna odgovornost za izvedene ukrepe ni bila dvomljiva niti v eni fazi postopka in ji tudi ni oporekal. Tudi v izjavi, ki jo je podal v prekrškovnem postopku, ni oporekal, da sam ni odgovoren za vsa izvršena dela, oporekal je le temu, da so izvršeni ukrepi oziroma poseganja nedovoljeni, o čemer pa sodišče ni presojalo. Prekrškovni organ meni, da je ukrep sodišča, ki je postopek o prekršku ustavilo zaradi nerodnosti v besedni podaji odgovornosti neposrednega storilca prekrška v izreku odločbe, nesorazmeren in ne vodi k zagotavljanju javne dobrobiti. Ker gre po vsebini za prekršek nedovoljenega odvzemanja mineralnih surovin v večjem obsegu, posledice takšnih kršitev pa so dolgoročne rane v naravnem okolju, storilec pa si tudi prilašča državno premoženje, bi morala biti celotna slovenska družba na to še posebej pozorna, inšpekcijski organi pa odzivni. Prekrškovni organ predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrne in storilca spozna za odgovornega za prekršek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje postopek zoper storilca ustavilo, ker očitek, da je kršitelj Gradbena mehanizacija F. H. s.p. odgovoren za prekršek, ker je izvajal nezakonita rudarska dela, ni konkretiziran, saj iz izreka, niti iz obrazložitve odločbe o prekršku ni razvidno, kdo je neposredni storilec prekrška. V izreku odločbe o prekršku je namreč prekrškovni organ navedel le, da je kršitelj Gradbena mehanizacija F. H., samostojni podjetnik, odgovoren, ker je med 1. 3. 2015 in 6. 7. 2015 v gozdnem prostoru na parcelah 476/1 in 223/2 k.o. J., v opuščenem kamnolomu P., v okviru svoje dejavnosti, za račun in korist s.p. kot gospodarskega subjekta, kakor tudi z delovnimi sredstvi iz tega gospodarskega subjekta izvajal nezakonita rudarska dela - strojne posege v smislu odkopavanja in premikanja peska, ne da bi bilo izdano predpisano upravno dovoljenje na podlagi Zakona o rudarstvu - brez soglasja Zavoda za gozdove, ki bi mu poseg v gozd in gozdni prostor dovoljevalo, ter je pri tem na nezakonit način pridobil premoženjsko korist v obsegu vsaj 940 m3 oziroma 1598 ton peska, ki ga je prepeljal na svoje skladišče v T., po ceniku bližnjega kamnoloma pa je vreden 8.773,00 EUR.

5. Pritrditi je prvostopenjskemu sodišču, da iz takšnega izreka ne izhaja, kdo je neposredni storilec prekrška, kar je odločilno za pravilnost in zakonitost odločbe o prekršku. V skladu s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1 namreč samostojni podjetnik posameznik odgovarja za prekršek, ki ga stori storilec pri opravljanju njegove dejavnosti, pod pogoji iz 14. člena ZP-1, kar pomeni, da odgovarja, če je v predpisu o prekršku tako določeno in če storilec prekršek stori v imenu samostojnega podjetnika, ali za račun samostojnega podjetnika, ali v njegovo korist ali z njegovimi sredstvi. Če pa neposrednega storilca ni mogoče odkriti, ali če za prekršek ni odgovoren, samostojni podjetnik v skladu s prvim odstavkom 14.a člena v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZP-1 odgovarja za prekršek, če je njegov vodstveni ali nadzorni organ ali odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi lahko prekršek preprečila. Če pa samostojni podjetnik posameznik pri opravljanju svoje dejavnosti sam stori prekršek, je odgovoren pod pogoji iz 9. člena ZP-1, kot to določa drugi odstavek 14.a člena ZP-1. Upoštevajoč navedeno je za obstoj odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika za prekršek odločilna ugotovitev storilca, ki je tak prekršek storil oziroma ugotovitev, da storilca ni mogoče najti oziroma da za prekršek ni odgovoren. V kolikor pa je samostojni podjetnik posameznik prekršek storil sam, mora biti to tudi ustrezno opredeljeno v izreku odločbe o prekršku. V predmetni zadevi je to še posebej odločilnega pomena, saj ima po podatkih s spletne strani bizi.si storilec kot samostojni podjetnik zaposlenih več delavcev od 5 do 9, po podatkih iz izkaza poslovnega izida za leto 2015, ki je objavljeno na spletni strani Ajpes pa izhaja, da je storilec imel v letu 2015 na podlagi delovnih ur v obračunskem obdobju povprečno 8,86 zaposlenih. Sodišče prve stopnje pa je pravilno izpostavilo tudi, da bi moral prekrškovni organ, v kolikor je gradil odgovornost samostojnega podjetnika na podlagi drugega odstavka 14.a člena ZP-1, v izreku zapisati, da je prekršek storil F. H. sam oziroma osebno, pri čemer bi bil odgovoren pod pogoji iz 9. člena ZP-1. 6. Temeljno vprašanje v predmetni zadevi je, ali je izrek odločbe prekrškovnega organa dovolj konkretiziran. Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je bilo v inšpekcijskem in prekrškovnem postopku nedvomno ugotovljeno, da je F. H. osebno storil prekršek, saj to ne izhaja niti iz izreka niti iz obrazložitve odločbe o prekršku. Dejstvo, da se je samostojni podjetnik sam zglasil na vabilo gozdarske inšpekcije in da naj bi sam kot organizator in vodja ter odločevalec vodil dejavnost ter da osebni odgovornosti ni oporekal, ne pomenijo zanesljive ugotovitve, da je storilec ta prekršek storil sam. Pri tem prav tako ni pomembno, da storilec v izjavi v prekrškovnem postopku in podani zahtevi za sodno varstvo ni izrecno oporekal, da sam ni odgovoren za izvršeno delo oziroma da ni izvedel konkretnih posegov v prostor brez ustreznih dovoljenj. Postopek je namreč bil voden zoper njega kot samostojnega podjetnika in nosilca dejavnosti, zato je povsem razumljivo, da se je v postopku o prekršku branil kot nosilec dejavnosti z zatrjevanji, da za tak prekršek ne more biti odgovoren kot samostojni podjetnik, saj so izrečeni ukrepi bili v skladu z dovoljenji. Ker prekrškovni organ niti ni ugotavljal in niti ni trdil, da naj bi storilec sam izvršil nedovoljene posege, se storilec tudi v hitrem postopku o prekršku ter v zahtevi za sodno varstvo ni mogel braniti pred takšnimi očitki. Pri tem je tudi povsem nerelevantna povezava med inšpekcijskim in prekrškovnim postopkom, ki jo izpostavlja pritožba, saj gre namreč za dva ločena postopka, posebej, kar zadeva dolžnostno ravnanje zavezanca v inšpekcijskem postopku na eni strani in (neposrednega) storilca prekrška na drugi strani. Ne gre namreč zato, da bi bili v predmetni zadevi uporabljeni dokazi nedovoljeni, temveč zato, da niti iz izreka odločbe niti iz njene obrazložitve ni mogoče nedvoumno ugotoviti kdo je dejansko izvršil prekršek in na kateri zakonski podlagi je za ta prekršek odgovoren samostojni podjetnik. V kolikor pa je prekrškovni organ v prekrškovnem ali inšpekcijskem postopku ugotovil, da je konkretno ravnanje, ki predstavlja prekršek, storil storilec osebno in ne kdo izmed njegovih zaposlenih v njegovem imenu ali na njegov račun oziroma z njegovimi delovnimi sredstvi, bi to moral tudi zapisati v izreku odločbe o prekršku. Ker izrek odločbe o prekršku takega zapisa ne vsebuje, je odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka o prekršku zoper storilca utemeljena in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

7. Pritožbene navedbe o nesorazmernosti odločitve prvostopenjskega sodišča, ki naj ne bi vodilo to zagotavljanje javne dobrobiti, pa so nerelevantne, saj v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče presojati sorazmernosti odločitve v zvezi s stopnjo kršitve, temveč pravilnost in zakonitost odločbe o prekršku, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo in pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).