Jedro

Po razlagi teorije in sodne prakse gre v takšnih primerih praviloma res za realni stek med kaznivim dejanjem ponarejanja listin in kaznivim dejanjem goljufije, kot to izpostavlja pritožba. Pri obeh kaznivih dejanjih je namreč objekt kazenskopravnega varstva različen, in sicer kaznivo dejanje ponarejanja listin varuje pravni promet, kaznivo dejanje goljufije pa premoženje. Kljub temu pa ni izključen dejanski položaj, v katerem se pokaže, da je ponareditev listine le sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja goljufije. V takih primerih je ponareditev listine zajeta v kaznivem dejanju goljufije, kar pomeni, da med tema kaznivima dejanjema ni steka.

Izrek

Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi B. d.d. v roku enega leta in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne škodo v višini 4.664,08 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovani družbi plačati znesek 4.664,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 do plačila. V presežku, in sicer za znesek 1.916,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je oškodovano družbo s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ter mu izreče predlagano kazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja z navedbami, da je obdolženec s svojim ravnanjem storil dve samostojni kaznivi dejanji v realnem steku, zato ga sodišče prve stopnje ne bi smelo spoznati za krivega zgolj enega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, temveč tudi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. 5. Pritožba nima prav. Kaznivo dejanje ponarejanja listin je v posameznih primerih sredstvo za uresničitev storilčevih nadaljnjih ciljev. Zato se pogosto zastavlja vprašanje razmerja tega kaznivega dejanja do drugih kaznivih dejanj, zlasti do kaznivega dejanja goljufije. Po razlagi teorije in sodne prakse1 gre v takšnih primerih praviloma res za realni stek med kaznivim dejanjem ponarejanja listin in kaznivim dejanjem goljufije, kot to izpostavlja pritožba. Pri obeh kaznivih dejanjih je namreč objekt kazenskopravnega varstva različen, in sicer kaznivo dejanje ponarejanja listin varuje pravni promet, kaznivo dejanje goljufije pa premoženje. Kljub temu pa ni izključen dejanski položaj, v katerem se pokaže, da je ponareditev listine le sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja goljufije. V takih primerih je ponareditev listine zajeta v kaznivem dejanju goljufije, kar pomeni, da med tema kaznivima dejanjema ni steka. Z drugimi besedami, kaznivo dejanje ponarejanja listin lahko izgubi samostojnost v tistih dejanskih primerih, ko je storitev tega dejanja pogoj za storitev kaznivega dejanja goljufije, ki ga sicer ne bi bilo mogoče izvršiti. Pri takšni presoji pa se ne upoštevajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto.

6. V luči navedenega pritožba prezre, da že iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe dovolj določno izhaja, da je predložitev ponarejenih listin (pogodbe o zaposlitvi, plačilnih list in izpisa pregleda prometa na transakcijskem računu matične banke) predstavljala bistven pogoj za izvršitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja goljufije, saj je ravno s tem obdolženec predstavnike oškodovane družbe spravil v zmoto zaradi pridobitve premoženjske koristi in jih zapeljal, da so mu izplačali kredit.2 O tem se je sodišče prve stopnje nadalje prepričalo na podlagi izpovedbe predstavnice oškodovane družbe, ki je izrecno pojasnila, da v kolikor obdolženec ob podaji vloge za odobritev kredita ne bi predložil pogodbe o zaposlitvi, plačilnih list in izpiska prometa iz matične banke, ki bi izkazovali, da je sposoben vračati kredit, kreditne pogodbe z njim ne bi niti sklenili, saj ne bi mogli preveriti njegove kreditne sposobnosti in tako izvršitev goljufije ne bi bila mogoča. Tako pa je povedal tudi obdolženec, da so pri oškodovani družbi zahtevali za odobritev kredita točno te listine. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da so bile navedene listine (v točno določeni kombinaciji) za obdolženca nujno potrebno sredstvo za sklenitev kreditne pogodbe in posledično izvršitev goljufije. Brez predložitve teh listin namreč goljufije na škodo oškodovane družbe ne bi bilo mogoče izvršiti z nobenim drugim sredstvom. Ob tem je sodišče prve stopnje še pravilno pojasnilo, da je obdolženec omenjene ponarejene listine uporabil zgolj pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe. Glede na navedeno pritožba ne more prepričati v nasprotno s polemiziranjem o odnosu med kaznivimi dejanji (odnos konsumpcije, subsidiarnosti, specialnosti in inkluzije), različnih objektih kazenskopravnega varstva in hipotetični uporabi ponarejenih listin, še zlasti ne, ker tudi pritožba sama priznava, da je obdolženec v obravnavanem primeru res uporabil ponarejene listine za storitev kaznivega dejanja goljufije. Kot brezpredmetno pa se nenazadnje izkaže še sklicevanje pritožbe na sodbo I K 54319/2020 z dne 17. 5. 2021, saj je bila navedena sodba izdana na podlagi kaznovalnega naloga.

7. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi okrajne državne tožilke odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8. Odločba o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ne gre za nobenega od primerov, za katerega zakon obdolžencu nalaga plačilo sodne takse.

1 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 37/2010 z dne 27. 1. 2011, I Ips 498/2007 z dne 24. 4. 2008, I Ips 28459/2011 z dne 12. 6. 2014; prim. tudi Vodičar A. in Stajnko J., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 560 in 1193. 2 Večinsko stališče je, da je podan idealni stek, kadar storilec ponaredi listino, s katero drugega spravi v zmoto zaradi pridobitve premoženjske koristi (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 46/2007 z dne 20. 9. 2007).