Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke le delno ugodi tako, da se poslej glasi v celoti: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 1,800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2000 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem toda izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje".

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora plačati toženi stranki 70.700 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 36.000 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2003 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka v zvezi s prometno nezgodo 6.8.1998 plačati tožniku odškodnino za negmotno škodo, in sicer za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 700.000 SIT od zahtevanih 800.000 SIT, za strah zahtevanih 200.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,800.000 SIT od zahtevanih 2,000.000 SIT, torej skupaj 2,700.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za telesne bolečine na 400.000 SIT in za duševne bolečine na 900.000 SIT in tako naložilo toženki, naj plača tožniku skupaj 1,500.000 SIT (zoper odškodnino za strah pritožba ni bila vložena). Razveljavilo je odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji, tožeči stranki pa naložilo, naj plača toženi stranki 77.300 SIT pritožbenih stroškov.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da ji bo prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 700.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1,800.000 SIT. Spremeni naj se tudi drugostopenjski sklep o stroških in priznajo revizijski stroški z obrestmi od prvostopenjske sodbe dalje. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti poudarja, da je šlo, kot ugotavljata izvedenca, za hud zvin vratne hrbtenice, da je nosil tožnik opornico štiri tedne stalno in pet tednov občasno in da je šlo, kot ugotavlja izvedenec dr. B. V., za tri mesece nevšečnosti srednje hude stopnje in še za štiri tedne nevšečnosti lažje stopnje. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti obsežno povzema mnenje dr. B. V. in njegovo oceno zmanjšane življenjske aktivnosti in navaja, da ga bodo glede na starost težave spremljale gotovo še štirideset let in da je zaradi poškodbe opustil igranje harmornike. Dodaja primera dveh sodb Višjega sodišča v Mariboru.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga stranka lahko vloži zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Obseg izpodbijanja z revizijo je omejenem v primerjavi z rednimi pravnimi sredstvi in tako z njo ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ta omejitev pomeni, da sta tako stranki kakor sodišče vezani na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja.

Spričo opisane omejitve oziroma vezanosti ni mogoče upoštevati revizijskih trditev, da je bila posledica nezgode hud zvin vratne hrbtenice, ker takšna opredelitev stopnje zvina ne sledi ne iz obrazložitev sodb, ne iz izvedenskega mnenja. Povedano velja tudi za opredelitev stopnje nevšečnosti med zdravljenjem. Slediti tudi ni mogoče obsežnemu revizijskemu sklicevanju na dejstva iz izvedenskega mnenja dr. B. V., ker ga nižji sodišči pri ugotavljanju dejanskega stanja nista upoštevali.

Na drugi stopnji sojenja odmerjena odškodnina za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je glede na ugotovljeni njihov obseg in intenzivnost ter tožnikovo starost ob nesreči po prepričanju revizijskega sodišča pravilno denarno zadoščenje, ki je skladno z merili iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Hkrati se ta znesek odškodnine ne odmika navzdol od primerljivih primerov, preizkušenih v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. Le-to je namreč tisto, ki vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotnost (108. in 109. člen Zakona o sodiščih). Tako v zvezi s tem spet ni mogoče slediti tistemu delu revizije, ki se sklicuje na sodno prakso enega izmed višjih sodišč v naši državi. Revizija glede tu obravnavane škode je torej neutemeljena.

Pač pa je delno utemeljena, kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pojasnjeno je bilo že, da je tudi revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja. Zelo tehten del teh dejanskih ugotovitev pa je, da je moral tožnik zaradi omejitev v svojih življenjskih aktivnostih opustiti poklic poučevanja harmonike in se lotiti povsem drugega dela - posredovanja pri prodaji. Sprememba poklica je slejkoprej velik poseg v duševnost prizadetega. Te okoliščine pa pritožbeno sodišče ni dovolj upoštevalo pri odmeri odškodnine. Zato je bilo treba reviziji ugoditi in odškodnino iz tega naslova zvišati za 300.000 SIT. Ne pa za znesek 900.000 SIT, kar bi pomenilo odškodnino v višini 1,800.000 SIT. Takšna bi namreč navzlic tukaj poudarjeni okoliščini odstopala od prisojenih primerljivih odškodninskih primerov. Pri tožniku gre vendar le za omejeno gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje in za to da mora v svoje druge aktivnosti vlagati več truda in energije, ni pa se jim moral odpovedati.

Revizijsko sodišče je tako neutemeljeni del revizije zavrnilo (378. člen ZPP), utemeljenemu pa ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP), kakor je razvidno iz izreka te odločbe.

Zaradi manjšega uspeha tožene stranke s pritožbo ji gredo pritožbeni stroški, odmerjeni le od zneska, s katerim je uspela (900.000 SIT). Tožniku pa mora povrniti revizijske stroške tudi od zneska (300.000 SIT), s katerim je uspel z njo (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP). Od zneska 36.000 SIT revizijskih stroškov mora tožena stranka plačati zakonske obresti, vendar šele od odločitve o reviziji, ne pa od sodbe sodišča prve stopnje, kakor zahteva revizija, saj takrat revizijski stroški sploh še niso nastali in o njih seveda tudi ni bilo odločeno.