Jedro

Sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 120.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.4.2005 obsojenega R.Š. spoznalo za krivega, pod točko 1 kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, pod točko 2 pa kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Po 50. členu KZ je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni, za prvo kaznivo dejanje 3 mesece zapora, za drugo 7 mesecev zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 9 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 51.801,75 SIT in na 70.000 SIT odmerjeno povprečnino ter "nagrado in potrebne izdatke svoje zagovornice". Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu R.Š. v prvostopenjski sodbi določeno kazen za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ znižalo na 2 meseca zapora ter določilo novo enotno kazen 5 mesecev zapora, ki jo je nato izreklo. Pritožbo obsojenčeve zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem "obsegu" potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega R.Š. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena v zvezi s 16. in 17. členom ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona, glede odločbe o kazenski sankciji ter stroških kazenskega postopka, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi zagovorničini pritožbi ter obsojenca oprosti obtožbe za obe kaznivi dejanji, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, obsojencu pa prizna vse stroške tega postopka. Zavzema se tudi, da Vrhovno sodišče do odločitve o zahtevi odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornici obsojenega R.Š. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da so glede odločilnih dejstev, ki zadevajo kaznivo dejanje pod točko 2 prvostopenjske sodbe, v izpovedbah prič oškodovanca J.L., M.Z. in M.B. tako očitne razlike, da bi se sodišči do teh morali opredeliti. Z navedbami v zahtevi, da so naštete priče različno opisovale, kje so se nahajale, ko je obsojenec po telefonu poklical oškodovanca (v fitnesu, med vožnjo, pred oškodovančevim domom oziroma ko je bil oškodovanec že doma, pa da je omenjeni priči zaradi lastne varnosti poklical, naj se vrneta) vložnica s sklicevanjem na to kontrolno dejstvo po vsebini izpodbija verodostojnost in zanesljivost izpovedb navedenih prič. Da bi se njihove izpovedbe razlikovale glede opisovanja dogajanja po obsojenčevem prihodu na kraj, kjer se je sestal z oškodovancem in ga na ugotovljeni način lahko telesno poškodoval, kar je odločilnega pomena za pravilno presojo zadeve, pa zahteva niti ne zatrjuje.

Vložnica tudi nima prav, ko sodišču druge stopnje očita, da na pritožbene navedbe, s katerimi je opozarjala na razhajanja v izpovedbah prič J.L., M.Z. in M.B., drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo. Glede teh pritožbenih očitkov se je višje sodišče določno opredelilo in povedalo, da z naštevanjem teh razlik v izpovedbah prič, vložnica ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pač pa ponuja drugačno dokazno presojo njihovih izpovedb. Obsojenčeva zagovornica tudi v zahtevi ni navedla, katera od alternativno naštetih oblik zatrjevane bistvene kršitve naj bi bila podana, pač pa se sklicuje na razlike v navedbah omenjenih prič, ko so te opisovale predhodno dogajanje. Zato je treba ugotoviti, da v tem obsegu zahteva po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Ni se mogoče strinjati z vložnico, ko navaja, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič S.V., B.P. ter V. in J.Š., kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 16. in 17. členom ZKP, s tem pa kršilo tudi obsojenčevo pravico do poštenega sojenja.

Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da je pri odločanju o dokaznem predlogu treba upoštevati, da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten, da mora stranka pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ni pa dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.

Sodišče prve stopnje je dokazna predloga za zaslišanje prič S.V. (matere obsojenčevega dekleta) in B.P. (lastnika fitnes centra) zavrnilo, ker je ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Pri tem je pojasnilo, da je obsojenec sam povedal, da je bil do 21.30 ure v fitnes centru, da je k svojemu dekletu prišel med 22.15 in 22.30 uro, obravnavani življenjski primer pa se je zgodil okoli 22.00 ure in da zato z izpovedbami teh prič ne bi bilo mogoče razsvetliti, kje se je obsojenec nahajal tempore criminis. Dokazna predloga za zaslišanje obsojenčevih staršev pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, temu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ker je dejansko stanje z že izvedenimi dokazi podrobno in v zadostni meri razjasnjeno, pri čemer je povedalo in tako svojo oceno tudi argumentiralo, da obsojenčevega alibija ne sprejema. Tako stališče je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumno in v skladu z zahtevo iz 7. odstavka 364. člena ZKP, po kateri mora sodišče določno pojasniti, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. V obravnavanem primeru je tako tudi ravnalo, zato se ni mogoče strinjati z vložnico, da so bile pravice obrambe zaradi zavrnitve navedenih dokazov tako omejene, da obsojenec ni bil deležen poštenega sojenja. Kolikor obsojenčeva zagovornica zatrjuje drugače, ji zato ni mogoče pritrditi.

Tudi z navedbami, da je oškodovanka P.K. glede kaznivega dejanja pod točko 1 svoje izjave spreminjala in večkrat zahajala v nasprotja ter da zato ni prepričljiva, pa je kljub temu prvostopenjsko sodišče le na podlagi njene izpovedbe obsodilo obsojenca za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, vložnica ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato s temi trditvami po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej uveljavlja razlog, iz katerega po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati primernosti obsojencu izrečene kazni. Ravno to pa stori vložnica, ko v zahtevi navaja, da obsojenec doslej ni bil pravnomočno obsojen pred sodiščem, da pa kaznovanost pred sodnikom za prekrške ni tako močna obteževalna okoliščina, ki bi v pritožbenem postopku opravičevala spremembo pogojne obsodbe v zaporno kazen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec, ki je bil spoznan za krivega, dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Taki odločbi o stroških je pritrdilo višje sodišče, ki je zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice, z utemeljitvijo, da ima obsojenec redne dohodke, ki resda niso veliki, vendar po presoji pritožbenega sodišča zadostujejo za plačilo stroškov kazenskega postopka, ne da bi bilo zaradi tega ogroženo obsojenčevo vzdrževanje (preživljanje).

Kolikor vložnica v zahtevi navaja, da je naložitev plačila stroškov postopka obsojencu, ki živi od socialne pomoči in pomoči staršev resnično absurdna, po vsebini ponuja drugačno dokazno presojo glede obsojenčeve zmožnosti plačila stroškov, pri čemer pa ne pove, katero zakonsko določbo naj bi sodišče s tem prekršilo. Po presoji Vrhovnega sodišča odločitev o plačilu stroškov postopka tudi glede na to, da je obsojenec mlad človek, po poklicu ekonomski komercialni tehnik in pridobitno sposoben, kot je razvidno iz njegovih osebnih podatkov, ni nerazumna.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega R.Š., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni R.Š. na podlagi 98. a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo obsojenčeve skromne gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.