Jedro

Določba kolektivne pogodbe javnega zavoda, da je arbitraža pristojna za spor o spremembah oziroma dopolnitvah kolektivne pogodbe, pomeni, da sodna pristojnost za konkretni spor o tem, ali je bil aneks h kolektivni pogodbi sklenjen in ali velja, ni podana. Iz tega razloga je treba predlog za začetek postopka zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog (točka 1. izreka) in odločilo, da predlagatelj sam nosi svoje stroške postopka, da je prvemu nasprotnemu udeležencu dolžan povrniti njegove stroške v znesku 1.504,62 EUR, drugemu nasprotnemu udeležencu pa v znesku 1.459.62 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšen sklep se pritožuje predlagatelj. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrglo predlog, saj predlagatelj s kolektivnim delovnim sporom ni zahteval, da sodišče odloči o spremembah in dopolnitvah kolektivne pogodbe ali predčasni sklenitvi nove pogodbe, pač pa je predlagal, da sodišče ugotovi, da sporni aneks št. 2 sploh ni bil sklenjen in ni začel veljati. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na določbo 148. člena Kolektivne pogodbe javnega zavoda RTV Slovenije (v nadaljevanju KP JZ RTV S), ki določa, da se spor predloži arbitraži, če se stranke kolektivne pogodbe ne sporazumejo v spremembah in dopolnitvah kolektivne pogodbe, predčasni sklenitvi nove pogodbe ali drugih ukrepih za reševanje spornih razmerij. Arbitraža bi bila morda pristojna za odločanje o spremembah in dopolnitvah kolektivne pogodbe, če bi bil predmet postopka zahteva, da se z odločitvijo arbitraže nadomesti pogodbena volja ene izmed strank. Takšno zahtevo bi lahko morda vložila nasprotna udeleženca zoper predlagatelja, saj predlagatelj ni želel skleniti spornega aneksa, vendar pa podobno kot pri odločitvah sodišča, tudi pri delu arbitraže velja načelo, da ta lahko ugotavlja pogodbeno voljo strank, ne more pa je nadomeščati. Predmet arbitraže tako ne more biti zahtevek, naj arbitraža ugotovi, da dogovor ne obstoji. Predmet arbitraže je lahko le spor glede vsebine sicer veljavnega dogovora. S stališča uporabe prava je zelo sporna sama vsebina 148. člena KP JZ RTV S, saj se ta člen lahko razume tudi tako, da ima arbitraža pristojnost, da nadomesti voljo ene od pogodbenih strank, kar bi bilo v nasprotju z določbo 76. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami) in s Konvencijo št. 154 Mednarodne organizacije dela (Ur. l. RS, št. 121/2005). Arbitraža ni pristojna za odločanje o zahtevku, ki je predmet tega postopka. Aneks št. 2 h KP JZ RTV S namreč ne velja, saj ga niso sklenile vse pogodbene stranke, niti ni pogodbene volje ene izmed strank nadomestila arbitražna odločba, če bi bilo kaj takšnega glede na temeljna pravna načela sploh možno. Sporni aneks ni bil sklenjen, neobstoja pa ne more ugotavljati arbitraža, pač pa to lahko stori le sodišče. Dejstva, da aneks ne obstaja, ker ni bil sklenjen, ne more spremeniti niti okoliščina, da je prvi nasprotni udeleženec naročil objavo neveljavnega in neobstoječega aneksa v uradnem listu. Sama objava ne more nadomestiti pogodbene volje strank in še arbitražne odločitve hkrati. Prvi nasprotni udeleženec sporni aneks uporablja kot veljavnega in na njegovi podlagi izplačuje nižje plače nekaj več kot 100 zaposlenim, zato obstaja močan in neposreden pravni interes, da sodišče ugotovi, da je sporni aneks h KP JZ RTV S neveljaven in da nikoli ni veljal. Pristojnost za takšno ugotovitev pa ima le sodišče, tudi če kot veljavno upoštevamo sporno in verjetno nezakonito določbo 148. člena KP JZ RTV S. Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na določbo 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), saj ta ureja vprašanje mirne rešitve spora, to je mediacije in konciliacije, ne nanaša pa se na arbitražo. Sodišče prve stopnje je s svojim ravnanjem kršilo tudi določbo 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). O ugovoru arbitraže bi sodišče prve stopnje moralo odločiti najkasneje v januarju 2009, ko je nasprotni udeleženec ta ugovor podal, ne pa, da je deset mesecev zavlačevalo postopek. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so pri prvem nasprotnem udeležencu zaposleni delavci, ki sodijo v vsaj tri različne stanovske skupine: kulturno umetniško, informativno in tehnično produkcijsko. Predlagatelj je reprezentativni sindikat za kulturno umetniško področje, ki zajema približno 35 poklicev in približno 800 zaposlenih, ki so po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJ, Ur. l. RS, št. 95/07 – uradno prečiščeno besedilo 17/08) zajeti v plačni skupini G. Za informativno novinarsko dejavnost je reprezentativen Sindikat X, za tehnične poklice pa Sindikat Y, to je drugi nasprotni udeleženec. Na državnih pogajanjih glede plač v javnem sektorju sta dejansko sodelovala samo predlagatelj in sindikat X, drugi nasprotni udeleženec pa je bil pasiven. Nasprotna udeleženca sta na državni ravni doseženi socialni dogovor poskušala izigrati tako, da sta sklenila sporni aneks in v njem posegla tudi v delovna mesta delavcev, ki jih zastopa predlagatelj. Gre za nedopustno preseganje pooblastil, kakršno bi bilo, če bi sindikat, ki zastopa izobraževanje, sklepal kolektivno pogodbo za lesnopredelovalno dejavnost. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje posega tudi v sam status reprezentativnosti, saj naj ne bi bilo pomembno, kdo je kolektivni dogovor sklenil. Pogajalska materija in izpogajana delovna mesta ne morejo biti predmet arbitriranja, torej določanja plačnih razredov skozi arbitražo, saj bi to pomenilo, da so pogajanja kot metoda socialnega dialoga in partnerstva odvečna. Z morebitno uveljavitvijo izpodbijanega aneksa bi prišlo do popolne porušitve vrednostnih razmerij med primerljivimi delovnimi mesti. Glede na napačno argumentacijo sodišča prve stopnje bi bilo popolnoma vseeno, kdo podpiše kolektivno pogodbo ter celo, ali jo sploh kdo podpiše, samo da je objavljena. Predlagatelj predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Prvi udeleženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da je predmet tega kolektivnega spora vprašanje, ali veljajo spremembe KP JZ RTV S, ki so bile predmet aneksa št. 2. Nedvomno gre za spor glede sprememb kolektivne pogodbe, s tem pa za interesni spor. Takšni spori po svoji naravi glede na subjekte spora niso primerni za sodno obravnavo. Ta bi bila potrebna in mogoča šele, ko bi bile izčrpane vse med strankama predhodno dogovorjene poti mirne rešitve spora. V skladu z ZDSS-1 spori o sprejemanju sprememb kolektivnih pogodb niso spori, ki bi se morali obvezno reševati pred sodiščem, pač pa se socialni partnerji lahko dogovorijo za predhoden obvezen poskus mirne rešitve spora. Predmet mirnega reševanja sporov so tako lahko tudi spori, ko se stranke ne morejo sporazumeti o vsebini kolektivnega dogovora. Predlagatelj aneksa h kolektivni pogodbi ni podpisal, saj se z vsebino ni strinjal. V kolikor bi bilo stališče predlagatelja o pristojnosti za odločanje v tem sporu pravilno, bi to pomenilo, da je predlagatelj zlorabil in obšel zakonske določbe in se v izogib mirnemu reševanju spora odločil, da bo problem zanj sporne vsebine aneksa izpostavil šele ob podpisu aneksa. Nedopustna pritožbena novota je navedba, da prva nasprotna udeleženka na podlagi spornega aneksa izplačuje nižje plače več kot sto zaposlenim in da je določba 148. člena KP JZ RTV S verjetno nezakonita. Zmotne so pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo določb 11. člena ZPP, pa tudi če bi bilo to res, nikakor ni mogoče zaključiti, da je takšna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da naj bi spregledalo dejstva, ki jih predlagatelj navaja v IV. točki pritožbe. Ta dejstva ne vplivajo na obvezujoče dogovore o mirnem reševanju sporov v zvezi s spremembami kolektivne pogodbe. Prvi nasprotni udeleženec opozarja na določbo 11. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006) o tem, da kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu, če kolektivno pogodbo sklene en ali več reprezentativnih sindikatov. Prvi nasprotni udeleženec predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba formalno ne opredeljuje pritožbenih razlogov, je pa iz navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 11. člena ZPP možno sklepati, da smiselno uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člen ZPP v zvezi z 11. členom ZPP. Prvi odstavek 11. člena ZPP namreč določa, da si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. To načelo pospešitve postopka pa je v nadaljnjih določbah ZPP konkretizirano z instituti, kot so koncentracija navedb in dokaznih predlogov na prvem naroku za glavno obravnavo, fikcija vročitve itd.. Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje predloga ni zavrglo nemudoma po ugovoru prvega nasprotnega udeleženca o nepristojnosti sodišča zaradi arbitražnega dogovora, temveč je to storilo šele po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, ni podana smiselno zatrjevanja bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Navedena okoliščina namreč ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. V kolikor sodišče prve stopnje za odločanje v tem kolektivnem sporu ni pristojno, je sklep o zavrženju predloga zakonit in pravilen tako v primeru, če je izdan neposredno po prejemu odgovora na predlog, kot tudi, če je izdan po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da določba 148. člena KP JZ RTV S ne velja za ta kolektivni delovni spor. Prvi odstavek 148. člena KP JZ RTV S določa, da se šteje, da gre za spor med strankama, če se ne sporazumeta o spremembah in dopolnitvah te pogodbe ali predčasni sklenitvi nove pogodbe ali o drugih ukrepih za reševanje spornih razmerij. V skladu z drugim odstavkom istega člena se za reševanje sporov med strankama oblikuje arbitražni svet, ki ima tri člane in namestnike, od katerih po enega člana in namestnika določita pogodbeni stranki, predsednika in namestnika pa določita sporazumno izmed nepristranskih strokovnjakov. Določba, da je arbitraža pristojna za spor o spremembah oziroma dopolnitvah kolektivne pogodbe pomeni, da je pristojna tudi za spor o tem, ali je bil aneks h kolektivni pogodbi sploh sklenjen in ali zaradi tega velja. Predlagatelj namreč ves čas uveljavlja, da aneks h KP JZ RTV S ne velja, ker ga predlagatelj ni podpisal, čeprav je bil eden od sindikatov, ki so kot ena pogodbena stranka sklenili KP JZ RTV S iz leta 1992. Obenem je predlagatelj zatrjeval, da bi predlagatelj in drugi udeleženec v skladu z drugim odstavkom 6. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006) morala najprej določiti skupno pogajalsko skupino, na kar bi aneks št. 2. morala skleniti oba sindikata in ne le eden. Drugi nasprotni udeleženec se je nasprotno skliceval na določbo prvega odstavka 11. člena ZKolP, po kateri kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu oziroma pri delodajalcih, če kolektivno pogodbo sklene en ali več reprezentativnih sindikatov. Že takšna opredelitev spornega razmerja kaže na to, da gre za spor o sklenitvi aneksa h kolektivni pogodbi, kar je prav gotovo spor, ki je zajet v arbitražnem dogovoru iz 148. člena KP JZ RTV S. Po mnenju pritožbenega sodišča je določba 148. člena KP JZ RTV S takšna, da pomeni dogovor o arbitražnem reševanju sporov, zato ni podana sodna pristojnost. Navedeno pomeni, da je predlog potrebno zavreči že na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP, ki določa, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem, zahtevku ne spada v sodno pristojnost. Glede na konkretno vsebino tega spora ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da naj bi bila določba 148. člena KP JZ RTV S sporna, ker ima arbitraža na njeni podlagi pristojnost, da nadomesti voljo ene od pogodbenih strank.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tako opredeljenega spora sploh ne bi bilo možno reševati z arbitražo, temveč samo pred sodiščem. Nasprotno, prvi odstavek 18. člena ZKolP določa, da se kolektivni delovni sporu rešujejo na miren način s pogajanji, posredovanjem in arbitražo ter v skladu z Zakonom o delovnim in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 61/2004) pred pristojnim delovnim sodiščem. Tudi ni nobenega dvoma o tem, da gre v tej zadevi za interesni delovni spor v smislu določbe prvega odstavka 19. člena ZKolP, ki določa, da kolektivni delovni spor, ki je posledica različnih interesov strank, nastane, kadar se stranki ne sporazumeta o posameznih vprašanjih glede sklenitve, dopolnitve ali spremembe kolektivne pogodbe. Spor o tem, ali je kolektivna pogodba sploh veljavno sklenjena in ali zato velja, je spor glede sklenitve kolektivne pogodbe.

Glede na vsebino spornega razmerja in postavljeni zahtevek (ki pomeni zahtevek za rešitev spora o sklenitvi aneksa h kolektivni pogodbi, kakor je to že razloženo zgoraj), so povsem odveč pritožbene navedbe o tem, da iz določbe 148. člena KP JZ RTV S izhaja, da naj bi arbitraža imela pristojnost, da nadomesti pogodbe voljo strank. V zvezi z zahtevkom, da se ugotovi, da je aneks h kolektivni pogodbi nezakonit in ni pričel veljati, bi arbitraža morala odločiti o tem, ali je bil aneks veljavno sklenjen in ali velja, kljub temu, da ga ni podpisal predlagatelj, ki je bil eden od sindikatov, v imenu katerih koordinacije je prvotno kolektivno pogodbo zavoda podpisal namestnik predsednika te koordinacije. Glede na že citirane določbe ZKolP in ZDSS-1 je potrebno ugotoviti, da arbitražna načeloma lahko odloča o vseh sporih iz točke a 6. člena ZDSS-1, seveda ob pogoju, da sta se stranki dogovorili, da je za tak spor pristojna arbitraža. Za odločitev o tem, ali nek spor spada v sodno pristojnost ali v pristojnost arbitraže, je odločilna vsebina arbitražnega sporazuma, seveda ob upoštevanju morebitnih zakonskih omejitev glede tega, kaj je sploh lahko predmet arbitražnega sporazuma. V zakonskih določbah ni nobene osnove za pritožbeno stališče, da je predmet arbitraže lahko le veljaven dogovor, to je veljavno sklenjena kolektivna pogodba. Glede na to, da kolektivni delovni spori v skladu s 6. členom ZDSS-1 zajemajo tudi spore o veljavnosti kolektivnih pogodb in da prvi odstavek 18. člena ZKolP glede reševanja kolektivnih delovnih sporov izrecno predvideva, da se kolektivni delovni spori rešujejo tudi z arbitražo, ni nobene ovire, da se stranki kolektivne pogodbe ne bi mogli dogovoriti, da je arbitraža pristojna tudi za tovrstne spore.

Prav tako ni mogoče slediti sicer neobrazloženi pritožbeni navedbi, da naj bi bil arbitražni sporazum vsebovan v 148. členu KP JZ RTV S v nasprotju z določbo 76. člena URS o sindikalni svobodi. V kolektivni pogodbi vsebovan arbitražni sporazum v ničemer ne omejuje sindikalne svobode. Prav tako ta določba v ničemer ne nasprotuje obveznostim, ki so bile sprejete s konvencijo MOD št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja.

Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na določbo 23. člena ZDSS-1. V skladu s prvim odstavkom tega člena je tožba v primerih, ko je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, dopustna pod pogojem, da je bil ta postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen. Res je sicer, da tudi arbitraža spada med alternativne načine reševanja delovnih sporov, vendar se določba 23. člena ZDSS-1 lahko nanaša le na druge oblike alternativnega načina reševanja sporov, kot sta mediacija, nevtralna zgodna ocena, postopek pomirjanja, ne pa tudi na arbitražo, saj sporazum o arbitraži pomeni, da je sodna pristojnost izključena. Vendar zmotno sklicevanje na določbo 23. člena ZDSS-1 ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je bilo predlog potrebno zavreči zaradi tega, ker zadeva ne spada v sodno pristojnost. Glede na to, da ta spor ne spada v sodno pristojnost, pritožbeno sodišče ne odgovarja na vsebinske navedbe pritožbe o nedopustnosti uporabe spornega aneksa št. 2 h KP JZ RTV S. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti prvi nasprotni udeleženec, saj odgovor na pritožbo ni bil bistven za pravilno odločitev v tem sporu, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, ki bi bili nujno potrebni za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.