Jedro

Tožnica je vložila tožbo po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz

3. odstavka 204. člena ZDR, zato je sodišče tožbo pravilno zavrglo.

Zmotno je stališče pritožbe, da v času sodnih počitnic rok za vložitev tožbe ne teče, saj v času sodnih počitnic ne tečejo le procesni roki (3. odstavek 83. člena ZS), ne pa tudi materialni roki, rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR pa je materialni prekluzivni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se tožba tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ugotovitve obstoja delovnega razmerja, reintegracije in obračuna plač in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, ter neto izplačila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila, ter za povrnitev stroškov postopka s pripadki, zavrže. Tožnica je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo (pravilno: sklep) in navajala, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrglo (pravilno: z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo) in svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bila tožba vložena prepozno. Takšna ugotovitev sodišča je zmotna, saj bi sodišče moralo upoštevati sodne počitnice, ki so trajale od 15.7.2004 do vključno 15.8.2004 in ta čas odšteti od prekoračitve roka za vložitev tožbe. Tožnica je prejela pisno odpoved dne 6.7.2004, tako da je rok za vložitev tožbe pričel teči 7.7.2004 in je tekel do 15.7.2004 (skupaj 8 dni), nato pa še 16.8.2004, skupaj torej 9 dni, rok za vložitev tožbe pa je po ZDR 30 dni. Tožnica lahko pooblasti za zastopanje le osebo, ki ima pravno fakulteto in opravljen pravosodni izpit, odvetnikov med sodnimi počitnicami ni mogoče najti, tako da je bilo povsem logično, da sodne počitnice veljajo tudi za stranke.

Tožnica je zaradi stresa, ki ga je utrpela ob izgubi zaposlitve imela hude psihiatrične težave in se je zaradi tega tudi zdravila. V tej smeri sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, celo ni zaslišalo tožnice. Zaradi te opustitve sodišča je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaradi navedenega je tožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: sklep) v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preiskusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Pri navedenem preiskusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni zagrešilo in je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 5.7.2004, o nameravani odpovedi je tožnico pred tem pisno obvestila. Tožnici je bila poslana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s priporočeno poštno pošiljko, tožnica je pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela dne

6.7.2004. Tožbo je tožnica vložila s priporočeno poštno številko po pošti dne 16.8.2004, torej po preteku 30-dnevnega roka iz 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR).

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje o tem, da sodne počitnice na tek roka za vložitev tožbe ne vplivajo. Tožnica je tožbo vložila dne 16.8.2004 in tako zamudila 30-dnevni prekluzivni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR, saj je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela dne 6.7.2004, tožbo pa je vložila dne 16.8.2004. Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da v času sodnih počitnic roki ne tečejo, in se le-ti prekinejo, tako da bi moralo sodišče odšteti rok od 15.7.2004 do 15.8.2004, to je čas sodnih počitnic, ob tem pa nato upoštevati, da je sicer rok za vložitev tožbe po zakonu 30 dni. Po določilih 1. odst. 83. člena Zakona o sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94 s sprem. in dopoln. - ZS) sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15.7. do 15.8. (sodne počitnice) samo v nujnih primerih. Drugi odst. 83. člena ZS določa, kateri primeri štejejo kot nujne zadeve. Navedenega primera ZS ne določa, niti kot takega ne določa drugi zakon v smislu 9. točke

2. odstavka 83. člena ZS (druge zadeve, za katere tako določa zakon). Tretji odst. 83. člena ZS določa, da razen v zadevah iz prejšnjega odstavka, v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice.

Rok iz 3. odst. 204. člena ZDR ni procesni, ampak materialni rok.

Ali je nek rok procesni ali materialni, se ne presoja le po tem, ali je določen v procesnem ali materialnem zakonu (to dejstvo ne more biti odločilno), ampak po tem, kakšna pravica se daje z rokom, ter kakšne so posledice zamude roka. Rok za vložitev tožbe je določen v materialnem zakonu - ZDR in je to rok, v katerem delavec lahko uveljavlja pravico do sodnega varstva zoper ravnanje delodajalca. V takem primeru ima pravico zahtevati razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je pravica, ki izhaja iz materialnega zakona. Materialni zakon določa okvire zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Rok je prekluziven in z njegovim potekom delavec izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu. Razlika med procesnim in materialnim rokom je tudi v tem, da v primeru zamude procesnega roka, stranka v postopku lahko zahteva vrnitev v prejšnje stanje, kar pri zamudi materialnega roka ni mogoče. Vložitev tožbe v roku, ki ga določa materialni predpis, je materialnopravno dejanje, procesnopravno razmerje nastane šele z njenim prispetjem na sodišče. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da čas sodnih počitnic ne vpliva na tek (in iztek) roka za vložitev tožbe. Ta mora biti vložena v roku, ki ga določa zgoraj citirani materialnopravni predpis. Pravočasnost vložitve tožbe je procesna predpostavka, brez katere meritorno odločanje o zahtevku ni dopustno. Zaradi navedenega sodišče ni bilo dolžno izvajati predlaganih dokazov v smislu pritožbenega ugovora. Ker je tožnica rok za vložitev tožbe zamudila, je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in na podlagi

353. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.