Jedro

Okoliščina, da je z uporabo motornega vozila prizadeta škoda delavcu zavarovanca in da ima škodni dogodek naravo nesreče pri delu, ne izključuje odškodninske odgovornosti zavarovalnice na podlagi obveznega zavarovanja pred odgovornostjo za škodo, povzročeno tretjim z uporabo motornega vozila. Delavec je v razmerju do zavarovalnice "druga oseba". Do njegove poškodbe je prišlo v trenutku, ko ga je pri čiščenju delovnih prostorov zadelo delovno vozilo. Ker je bil viličar v obratovanju, je zavarovalnica, ob izpolnjenih predpostavkah, dolžna plačati oškodovancu odškodnino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženo podjetje v celoti odgovorna za škodo, nastalo tožniku F.H. v posledici nesreče pri delu. Zato je zavezalo prvo toženo stranko in Zavarovalnico (k nerazdelnemu) plačilu odškodnine, pri čemer je negmotno škodo odmerilo na 2.700.000,00 SIT (1.000.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine, 1.200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in 500.000 SIT za psihično prizadetost - strah), višino gmotne škode pa je izračunala na 36.188,00 SIT. Ob upoštevanju denarnega nadomestila za telesno okvaro, ki jo je do izdaje sodne odločbe prejel tožnik v znesku 15.184,00 SIT je naložilo toženima strankama - zavarovalnici do višine zavarovalne vsote - v plačilo znesek 2.721.004,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Višji zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke; pritožbi obeh toženih strank pa je zavrnilo. Odškodnino za negmotno škodo je zvišalo za 600.000,00 SIT in pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti upoštevalo invalidnino v kapitaliziranem znesku 100.000,00 SIT. Toženi stranki je tako zavezalo k plačilu zneska 3.221.004,00 SIT in stroškov pritožbenega postopka. Tudi sodišče druge stopnje je štelo, da je obveznost zavarovalnice pogojevana s sklenjenim zavarovanjem P. za odgovornost. Proti odločbi sodišča druge stopnje je zavarovalnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri svojih pritožbenih trditvah, da je presojati obstoj njene odgovornosti iz naslova obveznega zavarovanja delovnega stroja - viličarja, s katerim je bil tožnik poškodovan. Vendar njeno odgovornost v sporni zadevi izključuje krivdno ravnanje tožnika samega. Če pa bi obveljalo - sicer zmotno stališče sodišča druge stopnje - da njena obveznost izvira iz pravnega temelja zavarovanja pred odgovornostjo, pa jo le-te razbremenjuje posebno določilo iz zavarovalne pogodbe, s katerim so iz zavarovanja civilne odgovornost izvzete vse škode, povzročene z motornim vozilom. Prisojena odškodnina je, po mnenju revidenta, tudi previsoka. Zato predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se odločbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene Zavarovalnice potem, ko je ugotovilo, da obstoji tudi njena obveznost plačila odškodnine tožniku iz zavarovanja odgovornosti prve toženke. Pri tem je izhajalo iz enakega dejanskega stanja kot prvostopno sodišče (ki v nasprotju z določilom 4. odstavka 338. člena ZPP v obrazložitvi svoje odločitve zanjo ni navedlo dejanske in pravne podlage) in se prav tako kot ono oprlo na isto dokazno gradivo.

Ob ugotovitvi, da je tožnik utrpel poškodbo noge zaradi nepazljive vožnje voznika viličarja na delovnem mestu in med delovnim procesom, je pritožbeno sodišče sprejelo stališče, da ni podana odgovornost tožene zavarovalnice iz naslova obveznega zavarovanja tega vozila. Izpodbijana odločba očitno opira svoj pravni zaključek na določila 73. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), po katerem odgovarja za škodo, ki jo utrpi delavec na delu ali v zvezi z delom, delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Odškodninska odgovornost pa je lahko skladno z določili zakona o obligacijskih razmerjih predmet zavarovanja. Iz tega pravnega temelja - po tem, ko je izključilo odgovornost tožene zavarovalnice za odškodnino iz zavarovanja proti avtomobilski odgovornosti - je zavezalo drugo toženko k plačilu odškodnine do višine valorizacije pogodbene obveznosti. Čeprav za ugotovitev odločilnih dejstev - to je obstoja in sklenitve pogodbe o zavarovanju odgovornosti, njene veljavnosti, splošnih in posebnih pogojev, eventuelno dogovorjenih izključitvenih klavzulah, podpisu police, potrdilu o kritju (členi 900. do 903. ZOR) - ni imelo opore v zbranih dokazih.

Vendar je tožnikov zahtevek utemeljen na podlagi drugačnega pravnega temelja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da temelji odgovornost Zavarovalnice na določilih zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, veljavnega v času škodnega dogodka (Uradni list SFRJ, št. 24/76) in na tej podlagi sklenjeni zavarovalni pogodbi (priloga B 1). S to pogodbo je P. zavarovala svojo odgovornost za škodo, povzročeno z uporabo motornega vozila. Okoliščina, da je z uporabo motornega vozila prizadeta škoda delavcu zavarovanca in da ima škodni dogodek naravo nesreče pri delu, ne izključuje odškodninske odgovornosti zavarovalnice na podlagi obveznega zavarovanja pred odgovornostjo za škodo, povzročeno tretjim z uporabo motornega vozila. Tožnik je v razmerju do zavarovalnice "druga oseba". Do njegove poškodbe je prišlo v trenutku, ko ga je pri čiščenju delovnih prostorov prvotožene stranke zadelo delovno vozilo. Ker je bil viličar (zavarovan po zavarovalni polici št. 010443/1 - priloga B-1) v obratovanju, je zavarovalnica, ob izpolnjenih predpostavkah, dolžna plačati oškodovancu odškodnino.

Na obseg tožnikove pravice do povrnitve škode iz tega pravnega temelja, bi lahko vplivala le njegova lastna soodgovornost za škodo in sicer na podlagi 177. člena ZOR. Po tem določilu je imetnik nevarne stvari v celoti ali deloma prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Soodgovornosti tožnika ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje, niti sodišče druge stopnje. Zato lahko tožeča stranka od drugotožene stranke zahteva povrnitev vse škode do višine zavarovalne vsote.

Z revizijskimi trditvami, da je tožnik nenadoma stopil pred viličarja in da zato njegov voznik nesreče ni mogel predvideti niti ne preprečiti, pa tožena stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Obe sodišči sta namreč ugotovili, da je v celoti za nastanek nesreče podana krivdna odgovornost Perutnine Ptuj, ki ni organizirala v zatrpanem hodniku - ki je bil povrhu še v rekonstrukciji - delovnega procesa tako, da ne bi bilo ogroženo delo in življenje delavcev.

Neutemeljena pa je (tudi le pavšalna in neobrazložena) graja uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine. Ob upoštevanju pred nižjima sodiščema ugotovljenih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, zlasti pa stopnjo bolečin za negmotno škodo, je odločitev obeh sodišč povsem v skladu z določbo 200. člena ZOR in tedaj materialnopravno pravilna. Prisojena odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče druge stopnje je v skladu s sodno prakso za tovrstne škode in ustreza kriterijem iz 200. člena ZOR.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zveznih zakonov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).