Jedro

Za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, mora biti ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

Zgolj dejstvo, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, samo po sebi ne more utemeljevati zaključka, da je podana tožnikova znatna begosumnost. Kriterij nesodelovanja v postopku je kriterij, ki je skladen s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III in ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma "nevarnost pobega" določene osebe, skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Kolikor pa obstajajo okoliščine za navedeno uporabo tega kriterija, pa je toženka lahko izrekla sporni ukrep.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan Afganistana, pridržal za namen predaje na prostore in območja Centra za tujce, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi EU št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III); ter v 2. točki izreka odločil, da se prosilca pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 20. 7. 2017 od 15.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. V obrazložitvi je toženka navedla, da je bilo po preverjanju v bazi EURODAC ugotovljeno, da je tožnik pred odhodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito in sicer 11. 3. 2015 v Bolgariji, 15. 4. 2015 v Avstriji, 20. 9. 2016 v Nemčiji in 16. 2. 2017 v Bolgariji. Prosilca je dne 19. 7. 2017 obravnavala Policijska postaja Trebnje, iz policijske depeše pa izhaja, da je prosilec iz Bolgarije tri do štiri dni potoval do Srbije, ter 18. 7. 2017 po polnoči odšel iz Srbije do Hrvaške. Na Hrvaškem je prestopil v drug kombi in potoval do slovensko - hrvaške meje, ki jo je prestopil 19. 7. 2017 ter se nato na podvozju tovornjaka peljal do Slovenske vasi. Na PP Trebnje je zaprosil za mednarodno zaščito in bil kasneje pripeljan v Azilni dom Ljubljana. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in ugotavlja, da dejstvo, da je prosilec že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in Nemčiji, vendar o njegovih prošnjah še ni bilo odločeno oziroma ni počakal na odločitev organov, ampak je, ker so ga želeli organi vrniti v Bolgarijo, nezakonito prehajal državne meje, čeprav je vedel, da ne sme zapuščati države do konca postopka, kar ustreza relevantni milejši obliki okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca in sicer okoliščini nedovoljenega vstopa tujca v Republiko Slovenijo, kot jo opredeljuje 1. alineja drugega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Sporen ukrep je organ izrekel, ker mu gibanje v Azilnem domu ne bi bilo omejeno in bi tožnik Republiko Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka in bi tako ponovno ilegalno prehajal državne meje. V nadaljevanju utemeljuje zakaj milejšega ukrepa, ker ne bi bilo z njim mogoče doseči namena, ne more izreči. 2. Tožnik s tožbo navaja, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, po podaji prošnje pa je toženka izdala izpodbijani sklep zoper katerega vlaga tožbo iz vseh izpodbojnih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Toženka je v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovila dejansko stanje tudi zaradi dejstva, ker tožnika v postopku pridržanja in v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito ni dovolila postaviti dodatnih vprašanj na podlagi katerih bi se lahko pravilno in nedvoumno ugotovilo dejansko stanje na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Še posebej je očitna nezakonitost postopanja, ko je pooblaščenec tožnika želel postaviti dodatna vprašanja glede situacije v Bolgariji in bil zavrnjen. Na podlagi pomanjkljivo vodenega postopka se tožniku po pooblaščencu ni dala možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi ali vrnitvi v določeno državo. Toženka se zaradi nepopolnosti ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijanem sklepu v ničemer ne opredeli do navedb tožnika glede sistemskih pomanjkljivosti v Bolgariji. Takšna navajanja toženke (pravilno tožnika), zahtevajo dodatna vprašanja, saj se lahko le tako ugotovijo resnične in smiselna uporaba Uredbe Dublin III v konkretnem primeru. Toženka je zato ravnala v nasprotju z načelom materialne resnice in odločila nepravilno zgolj na podlagi verjetnosti begosumnosti. Kršila je tudi načelo zaslišanja stranke, ki je eno najpomembnejših procesnih pravic. Toženka bi lahko v konkretnem primeru na podlagi okoliščin primera odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, kar je blažji ukrep, saj pri tožniku na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1) ter sodne prakse, z upoštevanjem sodb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 15/2015 in I Up 26/2016, ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil. Standardu (velike nevarnosti) toženka v izpodbijanem sklepu ni zadostila, da bi lahko tožniku omejila gibanje. Tožnik je zaradi uporabe Uredbe Dublin III izpostavljen nenehnemu vračanju v Bolgarijo, tudi iz Zvezne republike Nemčije. Po navajanju tožnika v Bolgariji pretepajo Afganistance in policija jim pri tem ne pomaga. V azilnih postopkih so podvrženi slabim razmeram. Tožnik je moral v Bolgariji kar 70 dni preživeti v zaprtem kampu, zato si zaradi takšnih razmer v Bolgarijo ne želi vrniti. Zaradi navedenega mu ni mogoče očitati okoliščin, ki bi kazale na njegov pobeg iz Slovenije. Ukrep pridržanja tudi ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj tožnik ni begosumen in bi lahko na nadaljnje odločitve počakal v azilnem domu. Argumentirano je obrazložil zakaj je zapustil Nemčijo, Švedsko (?) in navedenega dejanja ne gre enačiti z begosumnostjo. Ukrep je neupravičen poseg v pravico do osebne svobode. Osnovno oskrbo gre enačiti z zaporom zaprtega tipa. Ukrep pomeni v praksi odvzem prostosti za prosilce po Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in ni dopusten.

3. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 ter predlaga, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v centru za tujce. Ukrep bo tožniku prizadel nepopravljivo škodo. Dneve brez osebne svobode nihče ne bo mogel nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi. Tako je navedlo že naslovno sodišče pa tudi Ustavno sodišče. Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Pot do pravnomočne rešitve primerov je, glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje v zvezi z omejitvijo gibanja, dolga, traja nekaj mesecev in te bo moral tožnik preživeti v centru za tujce. V zvezi s trajanjem postopkov navaja številne primere.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis, glavne obravnave se ni udeležila, svojo odsotnost je opravičila.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna.

7. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

8. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

9. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce glede na podano izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Vrhovno sodišče je v omenjenih odločbah sprejelo jasno stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico "upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo", zaradi česar so tožbeni ugovori tožnika o tem, da tak ukrep ni dopusten, neutemeljeni.

10. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

11. Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so to najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

12. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico ("significant"), italijansko različico ("notevole"), hrvaško različico ("velika opasnost") tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti ("un risque non négliegable"). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

13. Tožena stranka je izpodbijan sklep o omejitvi gibanja oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopkov v zvezi s predajo odgovorni državi članici, zato je nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Svoj zaključek o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljuje z ugotovitvijo, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in zato ne bo mogoče opraviti postopka predaje državi, pristojni za reševanje njegove prošnje. Tožnik je prehajal meje držav na nedovoljen način in za mednarodno zaščito zaprosil, ko je bil prijet s strani policije.

14. Toženka navaja, da na znatno nevarnost pobega kažejo okoliščine, da tožnik ni počakal na zaključek postopka o prošnji za mednarodno zaščito v drugih državah članicah, ampak je, ker so ga želeli vrniti v Bolgarijo nezakonito prehajal državne meje, čeprav je vedel, da ne sme zapuščati države do konca postopka. Navedena dejstva po mnenju toženke ustrezajo relevantni milejši obliki okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, in sicer okoliščini nedovoljenega vstopa tujca v Republiko Slovenijo, kot jo opredeljuje 1. alinea drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 15. Vendar pa sodišče meni, da bi uporaba kriterija nedovoljenega vstopa za zapolnitev standarda znatne nevarnosti, ki je pogoj za izrek ukrepa pridržanja, uporabo približala dejanskemu stanju, ki izhaja iz prvega odstavka 28. člena Dublinske uredbe in prvemu odstavku 26. člena Procesne direktive II (Direktiva 2013/32/EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. julija 2013 v skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite), ki pa je po tej določbi prepovedano. Po 1. alinei drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 je nedovoljen vstop tudi zgolj milejša oblika okoliščin, ki kažejo na begosumnost. Kolikor bi v obravnavani zadevi obstajala zgolj okoliščina opredeljena v 1. alinei drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, torej nedovoljen vstop tujca v RS (ali nezakonito prehajanje meja držav članic), toženka po stališču Vrhovnega sodišča izraženega v sodbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, te okoliščine kot objektivnega kriterija za presojo znatne nevarnosti iz 28. člena Uredbe Dublin III, ne bi mogla uporabiti. Stališče izraženo v tej sodbi (ki ga je Vrhovno sodišče ponovilo v nedavnem sklepu X Ips 7/2017 z dne 18. aprila 2017) toženka napačno razume oziroma uporabi (pa tudi povzame v izpodbijanem sklepu). Zato zgolj dejstvo, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način samo po sebi ne more utemeljevati zaključka, da je podana tožnikova znatna begosumnost in ga bi bilo potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici.

16. Glede na navedeno v prejšnjem odstavku, bi moralo sodišče, kolikor bi navedena napačna opredelitev okoliščin pomenila napačno uporabo materialnega prava in posledično, v zvezi z 28. členom Uredbe Dublin III, tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, izpodbijani sklep že iz tega razloga odpraviti. Vendar je toženka v svojem postopku ugotovila tudi, da je tožnik zaprosil za azil v Bolgariji, Avstriji, Nemčiji in na Hrvaškem ter v vsaki od držav je ostal več mesecev, ker pa so ga želeli vrniti Bolgariji, je nezakonito prešel državne meje, čeprav je vedel, da ne sme zapuščati države do konca postopka. Navedeno dejstvo, da je tožnik zaprosil za azil že v več državah (pred prihodom v Slovenijo) kažejo tudi podatki EURODAC. Vse zgoraj povzeto izhaja iz izpodbijanega sklepa. Toženka je ob navedenih ugotovitvah dejstev, ki jih je zapisala v izpodbijani sklep, napačno pravno kvalificirala tožnikova ravnanja, kar popravlja sodišče v obravnavani sodbi, ko na isti dejanski podlagi presoja navedene okoliščine kot kriterij iz 5. alinee 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. Na podlagi stališča sodne prakse ( sodba I Up 26/2016 in sklep X Ips 7/2017) pa je kriterij nesodelovanja v postopku kriterij, ki je skladen s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III in ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma "nevarnost pobega" določene osebe, skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Kolikor pa obstajajo okoliščine za navedeno uporabo tega kriterija, pa je toženka lahko izrekla sporni ukrep.

17. Tožnik je tudi zaslišan na sodišču opisal svojo pot in prehajanje iz države v državo, pred koncem postopka o prošnji za mednarodno zaščito. V Avstriji je dobil pismo po pošti, da bo deportiran v Bolgarijo, zato je odšel v Nemčijo. V Nemčiji je bil deportiran v Bolgarijo, ne da bi ga predhodno obveščali. Tudi Hrvaško je zapustil, ker so mu napovedali deportacijo v Bolgarijo. V vseh navedenih državah je postopek dokončanja o prošnji za mednarodno zaščito z odhodom iz države (razen iz Nemčije, ki mu je to preprečila z nenadno in nenapovedano deportacijo) preprečil, ker ni počakal na dokončanje postopka. Navedena dejstva pa kažejo, da tožnik ni sodeloval v postopkih drugih držav članic, v katerih je prosil za mednarodno zaščito, temveč je pred zaključkom teh postopkov zapustil države, ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje, ki bi kazali na to, da je v postopkih nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve. Tako ugotovljena dejstva pa ustrezajo vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), saj je izkazano, da tožnik v postopkih pristojnih držav do sedaj ni sodeloval in je države zapustil pred koncem postopka.

18. Tožnik ugovarja, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka, ker tožniku oziroma pooblaščencu v postopku pridržanja in v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito ni bilo dovoljeno postavljati dodatnih vprašanj glede situacije v Bolgariji ter je zato nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v Bolgariji. V zvezi z navedenim ugovorom sodišče odgovarja, da je pravna podlaga za izrek ukrepa, ki je bil tožniku izrečen 28. člen Uredbe Dublin III. V tem postopku pa se še ne ugotavlja katera država je odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje v smislu meril poglavja III Uredbe Dublin III oziroma ali je v to državo, ko je določena, prosilca možno vrniti (oziroma ne zaradi sistemskih pomanjkljivosti, kot jih določa 2. pododstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Navedeno bo stvar postopka predaje (relevantnega dejanskega stanja v tem postopku), za možno izvršitev in potek postopka predaje pa je tožnik pridržan na podlagi izpodbijanega sklepa. Kolikor bo tudi v postopku v Sloveniji ugotovljeno, da je to Bolgarija (možnosti je več glede na podane prošnje), bo imel tožnik v tem postopku možnost izpodbijati pravilnost odločitve in tam zatrjevati sistemske pomanjkljivosti v Bolgariji. Ker kot obrazloženo vprašanje sistemskih pomanjkljivosti v Bolgariji ne obsega relevantnega dejanskega stanja za izrek ukrep pridržanja, toženka ni mogla nepopolno ugotoviti dejanskega stanja v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi z izpodbijanim sklepom. Izpodbijani sklep pa posledično tudi ni obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka. Izpovedbo tožnika v zvezi z opisom razmer v Bolgariji pa je sodišče presodilo in meni, da je toženka na podlagi navedb tožnika, kaj se mu je dogajalo v Bolgariji, ob ostalem ravnanju tožnika, ki je bilo usmerjeno na preprečitev postopka predaje v različnih evropskih državah, katerega izvršitev z izrekom ukrepa z izpodbijanim sklepom želi toženka doseči, lahko ocenila, da pri tožniku obstaja znatna nevarnost pobega z namenom izogniti se postopku deportacije v odgovorno državo. Namreč tožnik je s prehajanji iz države v državo zasledoval ravno namen preprečitev predaje. Tudi sodišče ocenjuje glede na vse okoliščine primera nevarnost pobega za znatno.

19. Toženka je ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega, z upoštevanjem načela sorazmernosti, pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma in je tako tožniku utemeljeno omejila gibanje na območje in prostore Centra za tujce. Tožniku bo namreč le tako onemogočeno, da bi samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije in s tem preprečil učinkovito izvedbo predaje odgovorni državi članici EU po določbah Uredbe Dublin III. Izrečeni ukrep je nujen in samo s pridržanjem na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, bo mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III. Izrečeni strožji ukrep je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilca v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati. Prav tako tudi ne tožbene navedbe o tem, da je obrazložitev toženke v zvezi z izbiro milejšega ukrepa pridržanja pomanjkljiva, kar se glede na vse navedeno, predvsem ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej na stopnjo nevarnosti pobega, ki se pri tožniku izkazuje v visoki stopnji, izkažejo kot neutemeljene.

K II. točki izreka:

20. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

21. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je začasno odredbo mogoče izdati samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu. Sodišče je z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo o zadevi upoštevaje določbe 71. člena ZMZ-1 o sodnem varstvu ter prehodno določbo 125. člena tega zakona, ker sodišče v obravnavani zadevi ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma ga ni drugače ugotovilo (kljub zaslišanju tožnika). Na tej podlagi sodišče tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Pritožba zoper sodbo pa ni dopustna. Zato procesne predpostavke za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe niso (več) podane. Tožnik tako nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja do pravnomočne sodne odločbe, na način da se izrečeni ukrep omejitve gibanja preneha izvajati.

22. Sodišče je zato zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe o smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.