Jedro

Za dovolitev zaznambe spora ni dovolj, da je iz tožbenih navedb mogoče sklepati, da zahtevek meri na prenehanje lastninske pravice toženca in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ampak mora biti tožbeni zahtevek tudi oblikovan tako, da od sodišča zahteva ugotovitev tožnikove stvarne pravice na nepremičnini ali prenehanje take pravice toženca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter predlog za zaznambo spora zavrne.

Tožnica mora tožencema povrniti njune pritožbene stroške v znesku 20.480,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo zaznambo spora pri vl. št. 243 k.o. in zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju naložilo izvršitev te zaznambe. Ocenilo je namreč, da tožničin zahtevek na razdrje pogodbe o priznanju lastninske pravice, sklenjene med tožencema, dejansko meri na prenehanje stvarne pravice drugotoženke na tej nepremičnini ter vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja pred pogodbo.

Toženca se proti sklepu pritožujeta zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da se razveljavi. Najprej ugovarjata krajevno pristojnost, saj je po 57. členu ZPP za sojenje v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah izključno krajevno pristojno sodišče, na katerega območju nepremičnina leži, konkretno torej v Kranju. V zvezi s samo odločitvijo sodišča pa pritožba poudarja, da toženca nista prejela tožbe, iz katere bi bil razviden zahtevek, kar pomeni bistveno procesno kršitev. Določbo 44. člena ZZK je v skladu s sodno prakso treba razlagati v smeri omejevanja legitimacije za uveljavljanje zaznambe le na krog tistih oseb, katerih knjižna pravica je prekršena. Tožnica sploh ne more biti prizadeta, saj ni vpisana kot lastnica spornih nepremičnin, niti na njih nima lastninskega upravičenja. Obravnavana nepremičnina je bila kupljena po prenehanju ekonomske skupnosti med tožnico in prvotožencem, izpodbijana pogodba pa ne predstavlja razpolagalnega pravnega posla v smislu prenosa lastninske pravice, pač pa samo uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga njeno zavrnitev in poudarja, da je tožba vložena v sklopu ugotovitve solastniškega deleža na premoženju zakoncev, tožničin zahtevek pa temelji na razpolaganju z njeno lastnino.

Pritožba je utemeljena.

Ugotovitev prvega sodišča, da tožničin zahtevek dejansko meri na prenehanje prvotoženkine lastninske pravice na nepremičninah vl. št. 243 k.o. Drulovka in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, glede na tožbene navedbe gotovo drži. Vendar pa ob upoštevanju formulacije določil 44. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK, Ur. l. RS, št. 33/95) ter v zvezi z njimi uveljavljene (restriktivne) sodne prakse, le namen, ki ga tožba zasleduje, ni zadostna podlaga za dovolitev zaznambe spora. Tožnik mora namreč svoj zahtevek tudi oblikovati tako, da naj sodišče ugotovi, da je imetnik stvarne pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil z nastopom določenega pravnega dogodka, ali pa, da je stvarna pravica tožene stranke na nepremičnini, katere lastnik je tožnik, z nastopom določenega pravnega dogodka, prenehala. V obravnavani zadevi se tožničin zahtevek glasi izključno na razdrtje pogodbe o priznanju lastninske pravice, sklenjene med tožencema. Gre torej za obligacijski zahtevek, ki po povedanem ne dopušča zaznambe spora v zemljiški knjigi. Prav zaradi take narave postavljenega zahtevka pa tudi ni utemeljen ugovor krajevne pristojnosti, ki ga toženca podajata v pritožbi, saj gre za splošno krajevno pristojnost po stalnem bivališču tožencev (1. odst. 47. člena ZPP).

Pritožbi je bilo torej po obrazloženem treba ugoditi in odločiti kot v izreku tega sklepa (čl. 365, tč. 3 ZPP). Toženca sta glede na uspeh pritožbe upravičena do povrnitve stroškov, ki so jima v zvezi z njo nastali (2. odst. 166. člena ZPP). Odmerjeni so po veljavni Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah, kot je razvidno iz predloženega stroškovnika.