Jedro

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi med drugim pravilno izhajalo iz paragrafa 1477 ODZ, ki je urejal izredno priposestvovanje in je določal, da kdor opira priposestvovanje na dobo tridesetih ali štiridesetih let, mu ni treba označiti pravičnega naslova, priposestvovanje v tej daljši dobi pa izključuje nepoštena posest, ki mu je dokazana. Za priposestvovanje nepremičnin je bila namreč v ODZ predpisana tridesetletna doba, za takšno priposestvovanje pa ni bilo treba izkazati pravnega naslova, temveč le, da je posest pravična (dobroverna) in pristna (da ni viciozna).

Nemožnost priposestvovanja velja le za tiste dediče, katerih pravni prednik je posest pridobil s silo, zvijačo ali na skrivaj - viciozno (paragraf 1464 ODZ), kar pa se, kot je obrazloženo, v obravnavani zadevi s strani A. A. ni zgodilo. Sicer pa nedobroverna posest prednika ne onemogoča pridobitve lastninske pravice dobrovernemu nasledniku oz. dediču. Skladno s paragrafom 1463 ODZ nepoštenje prejšnjega posestnika ne ovira poštenega naslednika ali dediča, da prične s priposestvovanjem od dne svoje posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo, da je tožeča stranka izključna lastnica nepremičnine katastrska občina ..., parcela 99/2, v točki II pa je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v celoti.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da A. A. ni mogel priposestvovati sporne nepremičnine, ker ni bil v dobri veri, saj ni bil lastnik oziroma ni imel pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice. Slednji je bil le oče ene od pogodbenih strank iz pogodbe iz leta 1930. Zaradi tega tudi ni uporabno načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča SFRJ. Ravnanje A. A. tako kaže na njegovo viciozno posest. Sodišče prve stopnje tudi napačno bere dopis Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni z dne 7. 12. 2000 na način, da po pokojni B. B. in pokojnem C. C. ni bila opravljena zapuščinska obravnava, ker sta vse svoje nepremičnine izročila z izročilno pogodbo še za časa življenja. Navedeno je dokazano nepravilno, saj je bila B. B. lastnica nepremičnin ob svoji smrti. Z navedenim dopisom sodišče tudi neutemeljeno utemeljuje pristnost posesti A. A. in njegovo dobrovernost. Nadalje je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje v delu, ko le to ni sledilo navedbam toženca, da je bila posest tožnikovih prednikov viciozna, ker toženec naj ne bi ponudil nobenih dokazov. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da same trditve in navedbe tožnika in tožbeni zahtevek, upoštevaje sporno pogodbo iz leta 1930 dokazuje nepristno posest tožnika in njegovih pravnih prednikov samo po sebi. A. A. si je namreč v domnevni pogodbi iz leta 1930 izgovoril užitek in dosmrtno gospodarstvo posestva - le za časa njegovega življenja, kar dokazuje, da je A. A. vedel, da nepremičnina ni njegova.

Dobrovernosti posesti po mnenju pritožbe ne dokazuje tudi dejstvo, da so tožnikovi predniki delali na tej posesti. A. A. tudi nepremičnine ni štel za svoje, saj si sicer ne bi izgovoril služnosti. Prav tako v obravnavani zadevi ni pomembno, kako je okolica smatrala pravne prednike tožnika, sodišče namreč ugotovi, da so vse priče potrdile, da so pravni predniki tožnika imeli posest, kar pa še ne pomeni, da je bila posest dobroverna in ni bila viciozna. Prav tako tega ne potrjujejo dejstva, da so A. A. na tej parceli dajali služnosti, in da se je župan Y s A. A. starejšim dogovarjal glede izgradnje ceste po tej nepremičnini.

Pritožba nadalje poudarja, da nihče od pravnih prednikov tožnika ne izkaže pravnega naslova ali drugih pogojev za priposestvovanje. Predmetna nepremičnina pa tudi ni zajeta v sklepu o dedovanju po pokojnem A. A., na podlagi katerega bi naj postal lastnik D. D., zato ne gre za pristnost posesti po Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ). Ta nepremičnina tudi ni zajeta v darilni pogodbi med D. D. in njegovo ženo E. E., prav tako ni vsebovana v pogodbi med E. E. in tožnikom, na podlagi katere je E. E. tožniku predala to nepremičnino. Zaradi vsega navedenega naj bi šlo v obravnavani zadevi za protispisnost, torej nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin.

Pritožba pa še uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava v delu, ko je sodišče odločilo, da je tožeča stranka priposestvovala celotno nepremično. Tožnik bi lahko priposestvoval le eno četrtino sporne nepremičnine, ker so bili kupci po pogodbi iz leta 1930 štirje, saj je tožnik tudi trdil, da je posestnik nepremičnine samo po pokojnem A. A., priposestvovanje idealnega deleža pa ni mogoče. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da del pritožbenih navedb tožene stranke predstavlja nedovoljene pritožbene novote, ki pred sodiščem prve stopnje še nikoli niso bile navedene. Gre za okoliščine, da bi naj A. A. starejši v okviru prodajne pogodbe iz leta 1930 sodeloval zgolj kot zakoniti zastopnik A. A. mlajšega, ki je bil v času sklepanja te pogodbe še mladoleten, kar naj bi kazalo na njegovo slabo vero. Za toženo stranko vsebina same pogodbe in notranja razmerja med tožnikovimi pravnimi predniki - kupci nepremičnine parc. št. 99/2 k.o. ... doslej nikoli niso bili sporni. Tožena stranka je namreč vseskozi trdila le, da predmetna prodajna pogodba z njenimi pravnimi predniki nikoli ni bila sklenjena. Posledično je s temi pritožbenimi navedbami tožena stranka prekludirana. Ob tem pa so te pritožbene navedbe tudi nebistvene za odločitev v zadevi, kar je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da do vknjižbe v zemljiški knjigi ni prišlo, očitno pa je, da je bila pogodba v praksi realizirana in je bila sporna nepremičnina izročena v posest pravnemu predniku tožnika A. A. Nadalje tožeča stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja določbe 1477. paragrafa ODZ ter mnenje razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča SFRJ, ki je skrajšala priposestvovalno dobo za nepremičnine na 20 let. Tožena stranka pa v vseh svojih vlogah tudi pavšalno zatrjuje vicioznost posesti tožeče stranke oziroma njenih pravnih prednikov ter njihovo domnevno nedobrovernost, pri čemer pa takšnih svojih navedb z ničemer ne izkaže in tudi v zvezi s tem ne predlaga nobenih dokazov. Slabovernost mora namreč dokazati tista stranka, ki se nanjo sklicuje, v nasprotnem primeru pa velja domneva dobre vere.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba pa uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki ni del uradnega preizkusa. Pri tem navaja, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, saj iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, ne izhaja, da bi bila predmet prenosa tudi sporna nepremičnina parc. št. 99/2 k.o. ...

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za tako imenovano protispisnost, ki se mora nanašati na odločilna dejstva, pri čemer je protispisnost napaka povsem tehnične narave, ko sodišče samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov in šele potem tako vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument.1 Kot pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, sodišče prve stopnje podlag za prenos lastništva do tožeče stranke ni ocenjevalo, pač pa je svojo odločitev oprlo zlasti na enotne izpovedbe prič ter na ugotovitev, da je bila kupna pogodba iz leta 1930, tudi če ni bila podpisana, dejansko izvršena. Zato ne gre za napačen prenos vsebine listin v obrazložitev sodbe, posledično pa kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Tožnik v pritožbi nadalje oporeka predvsem dejanskim zaključkom izpodbijane sodbe in dokazni oceni sodišča prve stopnje. Zlasti graja dokazno oceno dopisa Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni z dne 7. 12. 2020 s strani sodišča prve stopnje, glede katerega je le-to zgolj povzelo njegovo vsebino, in sicer, da po C. C. in B. B. zapuščinski postopek do 7. 12. 2020 ni bil izveden, saj sta svoje nepremičnine predala s pogodbo, C. C. leta 1926 B. B., slednja pa leta 1943 F. F. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega nato sklepalo, da navedena okoliščina v konkretnem primeru kaže na to, da izročevalka B. B. v letu 1943 nepremičnine parc. št. 99/2 k.o. ... ni več smatrala za svojo, saj je očitno vse svoje ostalo nepremično premoženje v sklenjeno pogodbo vključila. Tudi ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je ta dopis eden glavnih argumentov sodišča prve stopnje, da je A. A. bil posestnik nepremičnine. Glavno težo pri dokazovanju dejstva, da je bil A. A. posestnik sporne nepremičnine je imela po stališču sodišča prve stopnje kupna pogodba iz leta 1930, glede katere je zaključilo, da sicer ni bila sklenjena v pisni obliki, je pa bila v praksi realizirana, saj je bila sporna nepremičnina izročena v posest pravnemu A. A. Sodišče nato nadaljuje, da navedeno dejstvo potrjuje tudi okoliščina, da pravna prednica toženca, B. B. sporne nepremičnine parc. št. 99/2 k.o. ... ni vključila v izročilno pogodbo, s katero je leta 1943 F. F. izročila ostale nepremičnine, dodatno pa nato iz dopisa Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni še zaključi, da je bilo vse premoženje izročeno že pred smrtjo. Sodišče prve stopnje je z navedenim dopisom tako zgolj dodatno utemeljilo svojo odločitev, zakaj B. B. nepremičnine parc. št. 99/2 k.o. ... ob izročitvi svojega ostalega premoženja F. F. ni štela za svojo, ni pa to bil njegov glavni argument, kot navaja pritožba.

8. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je njen pravni prednik A. A. nepremičnino uporabljal že od leta 1930, ko sta pravna prednika tožene stranke B. B. in C. C. v letu 1930 nepremičnino prodala D. D., G. G., H. H. in ml. R. R. in jo tedaj izročila ter prepustila v dejansko last in posest zakonitemu zastopniku ml. R. R., A. A., ki je imel posest od leta 1930 do leta 1958, nato je ta na podlagi dedovanja prešla na njegovega sina D. D. ter naprej leta 1963 na njegovo ženo E. E., leta 1986 pa na njenega sina - tožnika. Tožena stranka ni oporekala posesti tožnika in njegovih pravnih prednikov, je pa tako pred sodiščem prve stopnje, kar ponavlja tudi sedaj v pritožbi, zatrjevala, da A. A., ki je imel pravico od leta 1930 uporabljati predmetno nepremičnino do svoje smrti, ni bil pošten (dobroverni) in pristni (neviciozni) posestnik, prav tako njegova posest ni temeljila na pravnem naslovu, ki bi bil podlaga za pridobitev lastninske pravice.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi med drugim pravilno izhajalo iz paragrafa 1477 ODZ, ki je urejal izredno priposestvovanje in je določal, da kdor opira priposestvovanje na dobo tridesetih ali štiridesetih let, mu ni treba označiti pravičnega naslova, priposestvovanje v tej daljši dobi pa izključuje nepoštena posest, ki mu je dokazana. Za priposestvovanje nepremičnin je bila namreč v ODZ predpisana tridesetletna doba,2 za takšno priposestvovanje pa ni bilo treba izkazati pravnega naslova, temveč le, da je posest pravična (dobroverna) in pristna (da ni viciozna).3 Zato v obravnavani zadevi ni bilo bistveno, ali so A. A. in njegovi nasledniki imeli kakršenkoli pravni naslov, posledično pa so pravno nerelevantna pritožbena zatrjevanja, da posest A. A. ni bila zakonita.

10. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da A. A. ni bil viciozni posestnik, saj posesti ni pridobil s silo, z zvijačo ali na zahrbten način (nepristna posest). A. A. je imel na sporni nepremičnini dosmrtni užitek in dosmrtno gospodarstvo kupljenega posestva (10. člen Kupne pogodbe iz leta 1930 – dokaz A3), zato mu ni mogoče očitati nepristne posesti. Ob tem pa ima pritožba sicer prav, da slednjega ni mogoče šteti za dobrovernega (poštenega) posestnika, ker si je le-ta za uporabo nepremičnine izgovoril dosmrtni užitek. Paragraf 326 ODZ je določal, da kdor ima iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje, za svojo, je pošten posestnik, nepošten posestnik pa je tisti, kdor ve ali mora iz okolnosti vedeti, da stvar, ki je v njegovi posesti, pripada komu drugemu. Nadalje pa je paragraf 1462 ODZ določal, da v uživanje danih stvari uživalci nikdar ne smejo priposestvovati, ker nimajo pravičnega naslova. Vendar pa tožena stranka spregleda, da so bili kupci nepremičnine leta 1930 otroci A. A., med njimi tudi D. D., ki je po letu 1958 nasledil posest A. A. A. A. je tako izvrševal posest za kupce (svoje otroke), ki so na sporni nepremičnini imeli posredno posest.4 Tudi v skladu z določbami ODZ posesti niso imeli le neposredni posestniki, temveč tudi posredni. Paragraf 314 ODZ je določal, da se posest pravic in tudi telesnih stvari zadobi ali neposredno, kadar se prisvoje ničije pravice in stvari, ali posredno, kadar se prisvoji pravica ali stvar, ki pripada drugemu, to pa je, kadar imetnik v svojem ali v imenu drugega prepusti pravico ali stvar drugemu v izvrševanje (paragraf 315 ODZ).

11. Dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je A. A. imel dobroverno posest na sporni nepremičnini tako ni pravilen, vendar slednje ni vplivalo na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnika že od leta 1930 imeli dobroverno posest na sporni nepremičnini. A. A. je namreč izvrševal posest za svoje otroke kot kupce (med drugim tudi za D. D.), ki so bili do leta do leta 1958 posredni posestniki, po tem letu do leta 1963 pa je posest izvrševal D. D. neposredno. Tožena stranka v pritožbi zato tudi neutemeljeno navaja, da predmetna nepremičnina ni bila zajeta v dedovanju po A. A. Slednja niti ni mogla biti zajeta, saj je bila že od leta 1930 med drugim v solasti D. D. 12. Pravilni so tako zaključki sodišča prve stopnje, da so imeli tožnikovi predniki pošteno oziroma dobroverno posest, in da so pravni predniki tožeče stranke sporno nepremičnino priposestvovali že leta 1960. Sodišče prve stopnje je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino vseh izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Svojo odločitev je oprlo predvsem na izpovedbe prič I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., ki so enotno izpovedale o posesti tožnika in njegovih prednikov na sporni nepremičnini parc. št. 99/2 k.o. ..., prav tako je priča P. P. izpovedal, da se je kot takratni župan za gradnjo ceste skozi sporni gozd kot lastnikom pogovarjal s tožnikom, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da nihče do leta 2016 tožniku ali njegovim prednikom ni preprečeval uporabe te nepremičnine, katero so le-ti zmeraj šteli za svojo, zato so bili dobroverni posestniki. Dobra vera (poštenost) pa se je domnevala tudi po ODZ, saj je bilo v 328. paragrafu določeno, da se v dvomu domneva, da je posest poštena.5 Pritožbeno sodišče te zaključke sodišča prve stopnje iz točke 8 obrazložitve sodbe povzema kot pravilne, pri tem pa še dodaja, da se v priposestvovalno dobo šteje čas posredne posesti kupcev (otrok A. A.) sporne nepremičnine od leta 1930 do 1958. 13. Kar se tiče pritožbenih očitkov o napačnih zaključkih sodišča prve stopnje, da je bila posest tožnika in njegovih pravnih prednikov dobroverna, češ da slednje ne drži, saj A. A. ni bil stranka Kupne pogodbe iz leta 1930, zato slednji ni imel veljavnega pravnega naslova, posledično tudi njegovi pravni nasledniki niso mogli biti dobroverni, pa kot obrazloženo zgoraj, gre v obravnavani zadevi za izredno priposestvovanje, pri katerem pravnega naslova niti po ODZ ni bilo treba izkazovati.

14. Nadalje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da dediči ne bi mogli priposestvovati sporne nepremičnine zaradi nedobrovernosti pravnega prednika. Nemožnost priposestvovanja velja le za tiste dediče, katerih pravni prednik je posest pridobil s silo, zvijačo ali na skrivaj - viciozno (paragraf 1464 ODZ), kar pa se, kot je obrazloženo, v obravnavani zadevi s strani A. A. ni zgodilo. Sicer pa nedobroverna posest prednika ne onemogoča pridobitve lastninske pravice dobrovernemu nasledniku oz. dediču. Skladno s paragrafom 1463 ODZ nepoštenje prejšnjega posestnika ne ovira poštenega _naslednika ali dediča, da prične s priposestvovanjem od dne svoje posesti._

15. Ker so tožnikovi pravni predniki sporno nepremičnino pridobili s priposestvovanjem leta 1960 in se šteje, da so tedaj pridobili lastninsko pravico na izviren način, v obravnavani zadevi tudi ni bistveno, ali je bila le-ta zajeta v darilni pogodbi iz leta 1963, sklenjeni med D. D. in E. E. 16. Pritožba tudi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo priposestvovanje na celotni nepremičnini parc. št. 99/2 k.o. ..., saj bi po mnenju tožene stranke tožnik lahko priposestvoval le 1/4 sporne nepremičnine, in to po R. R. in ne A. A., kar pa bi bilo nedopustno (tako sodba VSRS II Ips 178/2009 z dne 6. 10. 2011). V obravnavani zadevi je tožeča stranka zatrjevala, da so njeni pravni predniki imeli posest na celotni nepremičnini parc. št. 99/2 k.o. ..., čemur je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku tudi v celoti pravilno sledilo.

17. Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka pa do stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, saj z navedbami iz odgovora na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Več o tem A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 339. členu, stran 312 in 313. 2 Paragraf 1468 ODZ je določal: “Kjer še niso uvedene redne javne knjige in je dokazati pridobitev nepremičnin s sodnimi spisi in drugimi listinami ali ako stvar ni vpisana na ime tistega, ki izvršuje posestne pravice nad njo, se priposetvovanje dovrši šele po tridesetih letih.“ 3 Tako sodba VSRS II Ips 622/2008 z dne 19. 1. 2012. 4 Iz 9. in 10. člena Kupne pogodbe iz leta 1930 izhaja, da je bil A. A. oče kupovalcev. 5 Tako je bilo določeno tudi v tretjem odstavku 72. člena ZTLR.