Jedro

Prvostopni organ je za nova dejstva izvedel dne 10. 7. 2012, ko mu je bil omogočen vpogled v zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru in poročilo o inšpekcijskem nadzoru, torej je bila izpodbijana odločba izdana znotraj trimesečnega subjektivnega roka, ki ga določa ZKme-1 za začetek obnove postopka.

Iz tretjega odstavka 33. člena Uredbe o ureditvi trga z vinom izhaja, da mora biti oznaka porekla vina del promocijske dejavnosti. Pravilno je stališče organa, da sporni reklamni material ni ustrezal zahtevi iz navedene določbe in javnemu pozivu, kar v posledici pomeni, da stroški, ki iz nepopolnega reklamnega materiala izhajajo, niso upravičeni. Sporno dejstvo, da je obstajal promocijski material brez oznake porekla, za katerega je tožnik zahteval upravičene stroške, je novo dejstvo, kot ga opredeljuje 1. točka 260. člena ZUP. Dejstvo, da na majicah, vrečkah, vizitkah ni označenega porekla države, je obstajalo že v času odločanja o zahtevku za povrnitev upravičenih stroškov, organ pa zanj ni vedel, ker je zahtevek presojal zgolj na podlagi predloženih računov, kar pa ne pomeni, da obveza tožnika, da reklamni material promovira, kot je določeno v javnem pozivu, ni obstajala. Tožnik nima prav, da gre v obravnavanem primeru za novo presojo dejstev in dokazov, ki so obstajali v prvotnem postopku in ki so bili prvostopnemu organu na razpolago.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da se po uradni dolžnosti obnovi postopek odobritve nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav stranke A., končan z odločbo št. 33041-26/2008-18 z dne 11. 6. 2010, v obsegu, da se glede na nova dejstva ponovno ugotovi upravičenost do dodelitve sredstev in pravilna višina dodeljenih sredstev; v 2. točki v celoti odpravil odločbo Agencije št. 33041-26/2008-18 z dne 11. 6. 2010; v 3. točki odločil, da v obnovljenem postopku stranki A. odobri nepovratna sredstva iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav v višini 12.887,20 EUR; v 4. točki, da zavrne zahtevek za nepovratna sredstva iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav v višini 2.226,90 EUR; v 5. točki, ker so bila na podlagi odločbe 33041-26/2008-18 z dne 11. 6. 2010 stranki že izplačana sredstva iz naslova ukrepa v višini 15.114,10 EUR, da mora stranka vrniti preveč izplačana sredstva v višini 2.226,90 EUR; ter v 6. točki, da pritožba ne zadrži izvršitve. V obrazložitvi je navedel, da je z odločbo z dne 11. 6. 2010 odobril nepovratna sredstva iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav v višini 15.114,10 EUR. Za izvrševanje pregledov na področju dodeljevanja nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav je pristojna Carinska uprava RS (CURS). Dne 10. 7. 2012 je bil z dopisom CURS ter priloženim zapisnikom o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 21. 5. 2012 in priloženim poročilom o inšpekcijskem nadzoru v skladu z Uredbo Sveta (ES) 485/2008 z dne 10. 7. 2012, obveščen o ugotovitvah pri inšpekcijskem nadzoru v zvezi s kontrolo izplačila sredstev iz ukrepa. Na podlagi navedenega zapisnika je ugotovil, da stranka za del zahtevka, za katerega je uveljavljala pravico do nepovratnih sredstev, ker je kršila 33. člen Uredbe o ureditvi trga z vinom (Uredba) ni bila upravičena do odobritve nepovratnih sredstev in izplačila. V primeru, da bi bila ta dejstva znana ob izdaji odločbe, stranka ne bi prejela sredstev iz naslova ukrepa za celoten zahtevek. Reklamni material (majice, vrečke) po računih B. št. 10-3-053-129/2010, C. št. 10-01-027-100100121 ter D. št. 10-01-016-36/10 so brez ustrezne oznake porekla vina. Ker je stranka predložila račune za reklamni material, za katerega je bilo naknadno ugotovljeno, da tem pogojem ne zadostuje, se računi zavrnejo. Stranka tudi ne izpolnjuje pogojev za izplačilo računa za seminar v ... št. 01/2010-III z dne 24. 3. 2010. Drugostopni organ je v 1. točki izreka pritožbi tožnika delno ugodil tako, da je 3., 4. in 5. točko prvostopne odločbe spremenil tako, da se glasi: „3. V obnovljenem postopku se stranki A. odobri nepovratna sredstva iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav v višini 14.287,20 EUR. 4. Stranki A. se zavrne zahtevek za nepovratna sredstva iz naslova ukrepa v višini 826,90 EUR. 5. Ker so bila na podlagi odpravljene odločbe z dne 11. 6. 2010 stranki že izplačana sredstva, mora vrniti izplačana sredstva v višini 826,90 EUR.“; ter v 2. točki, da se tožniku vrne stroške pritožbenega postopka. V obrazložitvi navaja, da je ugotovil, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitve pravil postopka v delu, ki se nanaša na problematiko DDV-ja, račun za seminar v ... št. 01/2010-III z dne 24. 3. 2010. Naveden račun v višini 2.800,00 EUR je obstajal in je bil prvostopnemu organu na vpogled že v času odločanja, kar pomeni, da je organ zanj v postopku do izdaje odločbe z dne 11. 6. 2010 že vedel. Obnovitveni razlog v delu, ki se nanaša na problematiko DDV-ja, ne obstaja. Upoštevajoč navedeno je spremenil prvostopno odločbo, v preostalem pa je soglašal s prvostopnim organom.

Tožnik v tožbi navaja, da je že v pritožbi navajal, da razlogov za obnovo postopka ni, saj v postopku pred CURS ni bila ugotovljena nenamenska poraba sredstev, ki so bila odobrena. Odločba CURS ne obstoja in gre le za mnenje CURS, ki pa ni relevantno za obnovo postopka. Organa sta lahko ugotavljala izpolnjevanje pogoja obstoja obnovitvenega razloga, vendar so zaključki zmotni. Kar se roka tiče, je ta po mnenju tožnika zamujen. Zahteva, da tožena stranka navede konkretno, kdaj je prvostopni organ prejel obvestilo CURS, torej ali je res izvedel za nova dejstva dne 10. 7. 2012, ko mu je bil omogočen vpogled v zapisnik. Tožnik namreč poročila CURS in dopisa z dne 10. 7. 2012 ni prejel, čeprav je v postopku pred CURS podal pripombe. Poleg tega bi tožena stranka morala pojasniti, kako je prišla do zaključka, da je podan obnovitveni razlog – nova dejstva. Ne drži navedba, da prvostopni organ ni imel na voljo dejanskih spornih artiklov oziroma vsaj fotografij teh artiklov. Dejstvo je, da je priznal račune v postopku, ki je bil z izpodbijano odločbo obnovljen in teh računov ni izločil. Obnovitveni razlog, nov dokaz, ki je obstajal že v prvotnem postopku, torej ne obstoja. Nova presoja dejstev in tudi dokazov, ki so obstajali v prvotnem postopku in ki so že bili na razpolago, objektivno ne more biti obnovitveni razlog, kot ne more biti obnovitveni razlog tudi napačna presoja ali tolmačenje Uredbe, na katero se organ sklicuje. Tožena stranka je v identičnih postopkih glede obnovitvenega razloga (nova dejstva) na pritožbo tožnika zavzela popolnoma drugačno stališče. Tudi v konkretnem primeru velja isto. Izločitev stroška za reklamni material na podlagi 33. člena Uredbe je absurdna, saj gre za napačno uporabo predpisa. Tožnica je uveljavljala strošek (za vrečke in majice) po računih dobaviteljev, kot del promocijske dejavnosti in je ta del promocijske dejavnosti oziroma račune prijavila. Zahteva, da bi bila na vizitkah, majicah in vrečkah oznaka porekla v enotni promocijski dejavnosti z vinom, na katerem je poreklo nesporno označeno, je namreč nevzdržna in nima podlage v citirani uredbi. Pravilna oziroma nepravilna uporaba predpisa ni obnovitveni razlog, na katerega se odločba sklicuje. Predlaga odpravo obeh izpodbijanih odločb in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo posebej poudarja, da konkretne zadeve ne gre enačiti s preostalimi zadevami tožnika, kjer je bilo ugotovljeno, da nova dejstva in dokazi kot obnovitveni razlog niso obstajali. V zvezi z ugovori glede zamujenega roka pa dodaja, da je bilo poročilo izdano šele dne 10. 7. 2012, kar pomeni, da do takrat ni obstajalo in ga zato prvostopni organ pred tem datumom že po naravi stvari ni mogel sprejeti.

Tožba ni utemeljena.

Glede na postavljen tožbeni predlog je šteti, da tožnik izpodbija odločitev prvostopnega organa v 1. in 2. točki ter drugostopnega organa, ki je pritožbi tožnika delno ugodil in spremenil 3., 4. in 5. točko prvostopne odločbe.

Vsebinsko sporna pa je odločitev obnove postopka odobritve nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav, ki je bil končan z odločbo št. 33041-26/2008-18 z dne 11. 6. 2010, v obsegu, da se glede na nova dejstva ponovno ugotovi upravičenost do dodelitve sredstev in pravilna višina dodeljenih sredstev ter se nato v posledici, odpravi prvostopna odločba št. 33041-26/2008-18 z dne 11. 6. 2010. V obnovljenem postopku pa se tožniku odobri nepovratna sredstva iz naslova ukrepa v višini 14.287,20 EUR, kar pomeni, da se mu zavrne zahtevek za nepovratna sredstva iz naslova ukrepa v višini 826,90 EUR, kar je dolžan vrniti na račun prvostopnega organa.

Po tretjem odstavku 45. člena ZKme-1 pristojni organ lahko začne postopek obnove po uradni dolžnosti iz vseh obnovitvenih razlogov v treh mesecih. Rok začne teči v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek. Tožnik ugovarja, da je rok zamujen. Po drugem odstavku 263. člena ZUP, v primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP, začne teči rok za organ od dneva, ko za odločanje o obnovi pristojni organ izve za nova dejstva oziroma dokaze. Četrti odstavek 263. člena ZUP pa določa objektivni rok treh let od dokončnosti odločbe. Iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopni organ za nova dejstva izvedel dne 10. 7. 2012, ko mu je bil omogočen vpogled v zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 21. 5. 2012 in poročilo o inšpekcijskem nadzoru v skladu z Uredbo Sveta (ES) 485/2008 št. DT0610-55/2011-41 z dne 10. 7. 2012. Navedeno je prejel dne 10. 7. 2012, takrat se je seznanil z novimi dejstvi, torej je bila odločba, izdana dne 9. 10. 2012, izdana znotraj trimesečnega subjektivnega roka, ki ga določa ZKme-1 za začetek obnove postopka. Za drugačno štetje roka tožnik ni ponudil nobenih dokazov, iz spisa pa tudi ne izhajajo.

V skladu s 33. členom Uredbe se uvede podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav za dejavnosti: - objava oglasov v medijih; - izdelava reklamnega gradiva za predor na trge tretjih držav; - udeležba na mednarodnih sejmih in drugih mednarodnih dogodkih; - izdelava raziskav trga tretjih držav; - organizacija seminarjev za novinarje, uvoznike, strokovno javnost in potrošnike tretjih držav. Podpora se dodeli za povrnitev upravičenih stroškov v zvezi z zasnovo, izvedbo in objavo posameznih dejavnosti. Promocija, ki je predmet podpore, se mora nanašati na kakovostno in namizno vino z oznako porekla, pridelano v Republiki Sloveniji, na prikaz značilnosti vinorodnih območij Republike Slovenije in sort vinske trte, pridelane v Republiki Sloveniji ter na povezave tega trga s kulinariko, vinsko arhitekturo in vinskim turizmom. Oznaka porekla vina mora biti del promocijske dejavnosti. Na podlagi navedene določbe Uredbe je bil objavljen javni poziv, ki je med merili za izključitev predpisoval, da je obvezujoče, da se pri izvajanju dejavnosti promocije vina na trgih tretjih držav na materialih, namenjenih promociji, pojavi oznaka porekla vina, ki je predmet promocije.

Na podlagi javnega poziva je tožnik vložil vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav – Srbija, o kateri je prvostopni organ odločil z odločbo 33041-26/2008/5 z dne 28. 11. 2008 in tožniku v točki 1b za vinsko leto 2009/2010 odobril nepovratna sredstva v višini 29.375,50 EUR. Tožnik je dne 20. 4. 2009, na podlagi prvega odstavka 33.b člena Uredbe, na prvostopni organ vložil zahtevek za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti iz programa promocije vina za vinsko leto 2009/2010, za ukrep „Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav – Srbija“, ter zahteval izplačilo sredstev v skupni višini 15.114,10 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da je stranka predložila popolno vlogo v skladu s prvim in drugim odstavkom 33.b člena Uredbe ter javnim pozivom, zato je organ na osnovi predloženega zahtevka, poročila o izvedbi posameznih dejavnosti, kopij računov za upravičene stroške in dokazil o plačilu računov odločil, da je tožnik upravičen do podpore za povrnitev upravičenih stroškov za izvedene dejavnosti, v zahtevani višini, določeni v 1. točki izreka, oziroma 50 % vseh upravičenih stroškov, z odločbo z dne 11. 6. 2010. Navedena odločba je predmet obnovitvenega postopka.

Dne 10. 7. 2012 je organ prejel zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru ter poročilo o inšpekcijskem nadzoru v skladu z Uredbo Sveta ES 485/2008, s katerim je bil obveščen o ugotovitvah pri inšpekcijskem nadzoru v zvezi s kontrolo izplačila sredstev iz naslova ukrepa. Iz ugotovitev CURS, ki je izvedel inšpekcijski nadzor, izhaja, da je bil reklamni material (majice, vrečke, vizitke) po računih B. št. 10-01-053-129/2010, C. št. 10-01-027-100100121 ter D. št. 10-01-016-36/10, brez ustrezne oznake porekla vina, kar je ugotovil pri fizičnem pregledu materiala, ki ga je tožnik še posedoval oziroma pri pregledu slikovnega gradiva, ki je služilo kot dopolnitev opisa poslovnega dogodka, navedenega na posameznih računih. Na reklamnem materialu ni bilo oznake porekla, temveč zgolj navedba „vina E.“ oziroma „www.X.net“. Sporno med strankami je, ali navedeno dejstvo predstavlja novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

Novo dejstvo oziroma nov dokaz (1. točka 260. člena ZUP) morata biti taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo – oziroma dokaz – navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Iz upravne zadeve izhaja, da se je dne 21. 4. 2010, ko je prvostopni organ prejel zahtevek za povrnitev upravičenih stroškov za promocijo vina na tretjih trgih, del zahtevka nanašal tudi na izdelavo reklamnega gradiva v višini 2.692,77 EUR. Sporne račune je tožnik poslal kot prilogo k zahtevku za izplačilo. Iz predloženih računov je razvidno, da so na njih zgolj opisni podatki o artiklih (npr. promocijske majice, vrečke creative, tisk, vrečke...) in številčni podatki (cena, količina), ni pa k navedenim računom priloženega slikovnega oziroma drugega dokaznega materiala, iz katerega bi lahko prvostopni organ pred izdajo odločbe z dne 11. 6. 2010 ugotovil, da zadevni promocijski material nima oznake porekla.

Sodišče se najprej opredeljuje do ugovora, da gre pri izločitvi spornega stroška za reklamni material, za evidentno napačno uporabo predpisa – 33. člena Uredbe. Zahteva, da bi bila na vizitkah, majicah in vrečkah oznaka porekla v enotni promocijski dejavnosti z vinom, na katerem je poreklo neposredno označeno, je po mnenju tožnika nevzdržna in nima podlage v citirani uredbi. Sodišče ugovoru tožnika ne more slediti. Iz citiranega tretjega odstavka 33. člena Uredbe izhaja, da mora biti oznaka porekla vina del promocijske dejavnosti. Obseg promocijske dejavnosti izhaja iz prvega odstavka 33. člena Uredbe, druga alinea pa določa, da obsega tudi izdelavo reklamnega gradiva, kamor se sporne majice in vrečke lahko uvrsti. Enako kot v Uredbi je izhajalo iz javnega poziva, kjer je bilo med merili za izključitev navedeno, da je obvezujoče, da se pri izvajanju dejavnosti promocije vina na trgih tretjih držav na materialih, namenjenih promociji, pojavi oznaka porekla vina, ki je predmet promocije. Tožnik torej nima prav, da stališče organa nima podlage v Uredbi. Sodišče torej sprejema stališče organa, da sporni reklamni material ni ustrezal zahtevi iz tretjega odstavka Uredbe in javnemu pozivu, kar v posledici pomeni, da stroški, ki iz nepopolnega reklamnega materiala izhajajo, niso upravičeni.

Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da k spornim računom tožnik ni predložil nikakršnega slikovnega oziroma drugega dokaznega materiala, da bi lahko organ pred izdajo sporne odločbe ugotovil, da promocijski material nima oznake porekla. Tega tudi ni bil dolžan, glede na določbo drugega odstavka 33.b člena Uredbe. Vloga tožnika, ko je zahteval dne 20. 4. 2009 izplačilo sredstev, je bila popolna (odstavek 10). Obstaja pa dejstvo, da je ob vložitvi vloge za odobritev programa promocije podal izjavo, da je seznanjen z določbami Uredbe in javnega poziva, katerega del je bila tudi sedaj sporna obveza. V zvezi z zgoraj navedenim sodišče zavrača ugovor tožnika, da je prvostopni organ imel na voljo sporne artikle oziroma fotografije artiklov v postopku izdaje odločbe, ki je predmet obnove. Tožnik tudi ni dokazal, da bi sporne artikle in fotografije toženi stranki, ob predloženih računih, predložil. Sporni računi so torej temeljili na artiklih, ki niso imeli označenega porekla in jih torej organ v postopku odločanja o zahtevku za povrnitev upravičenih stroškov za izvedene dejavnosti iz programa tožniku ne bi smel priznati. Sporno dejstvo, da je obstajal promocijski material brez oznake porekla, za katerega je tožnik zahteval upravičene stroške, je novo dejstvo, kot ga opredeljuje 1. točka 260. člena ZUP. Dejstvo, da na majicah, vrečkah, vizitkah ni označenega porekla države, je obstajalo že v času odločanja o zahtevku za povrnitev upravičenih stroškov, organ pa zanj ni vedel, ker je zahtevek presojal zgolj na podlagi predloženih računov, kar pa ne pomeni, da obveza tožnika, da reklamni material promovira, kot je določeno v javnem pozivu, ni obstajala. Tožnik torej tudi nima prav, da gre v obravnavanem primeru za novo presojo dejstev in dokazov, ki so obstajali v prvotnem postopku in ki so bili prvostopnemu organu na razpolago.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta izpodbijani odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni. Sodišče ni upoštevalo predloga tožnika, da sodišče v obravnavani zadevi razsodi na glavni obravnavi, ker meni, da sta organa popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje, materialno pravo in upoštevala pravila postopka. Ponovna izvedba dokazov, ki so bili že presojani v postopku pred upravnim organom, ni potrebna. Predlagano zaslišanje direktorja pa v obravnavani zadevi ni relevanten dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve, sploh ne v smeri, kot je predlagan (o tolmačenju prvostopnega organa glede uporabe Uredbe).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.