Jedro

V zadevi, v kateri tožeča stranka zahteva sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje, gre za premoženjskopravni spor, v katerem tožeča stranka sicer ni izrazila pripravljenosti, da bi namesto izpolnitve sprejela določen denarni znesek, je pa natančno v denarju izrazila svojo nasprotno dajatev: plačilo kupnine. Zato bi bilo mogoče po prvem odstavku 40. člena ZPP analogno vzeti kot vrednost spornega predmeta kupnino v znesku 1.248.203,00 tolarjev. Ker pa vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe obsega le razliko med kupnino, ki jo je določilo sodišče, in med kupnino, katere izračun predlaga revidentka, v znesku 41.606,50 tolarjev, ta ne dosega v drugem odstavku 382. člena ZPP predpisane meje. Zato revizija ni dovoljena in jo je vrhovno sodišče po določilu 392. člena ZPP zavrglo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka skleniti s tožnico prodajno pogodbo za trisobno stanovanje št... v pritličju stanovanjske hiše v U. št... v L. Natančnejše pogoje je navedlo v izreku sodbe, med njimi zlasti, da stanovanje meri 80,02 m2 in znaša kupnina ob upoštevanju kvadrature, števila točk 276 v vrednosti 111,44 tolarjev, korekcijskega faktorja 0,966 in 52,5% popusta:

1.248.203,00 tolarjev. Toženi stranki je še naložilo, da mora dovoliti vknjižbo v zemljiški knjigi in plačati pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter zvišanje kupnine na 1.289.809,50 tolarjev, ker naj bi sodišče zmotno izračunalo popust na vrednost stanovanja in na kupnino zaradi hitrejšega odplačila.

Revizija ni dovoljena.

Po določilu 382. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je revizija dovoljena v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari, ali izvršitev kake druge dajatve, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 tolarjev.

V danem primeru se spor nanaša na sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje in če v predmetu tožbenega zahtevka ne bi bil izražen denarni znesek, revizija ne bi bila dovoljena. Tožeča stranka namreč v tožbi ni navedla vrednosti spora v denarnih enotah, temveč v točkah, ki sploh niso opredeljene. Ker temu tožena stranka ni ugovarjala in vrednost spornega predmeta tudi na pripravljalnem naroku ni bila drugače določena (tretji odstavek 40. člena ZPP), pravica do revizije ne bi bila zagotovljena. V točkah izražena vrednost spornega predmeta v ZPP ni predvidena in je zaradi različnih vrednostnih kriterijev nezanesljiva. Zato je ni mogoče upoštevati in je treba postopati tako, kot da navedbe vrednosti sploh ni.

Toda v zadevi gre za premoženjskopravni spor, v katerem tožeča stranka sicer ni izrazila pripravljenosti, da bi namesto izpolnitve sprejela določen denarni znesek, je pa natančno v denarju izrazila svojo nasprotno izpolnitev: plačilo kupnine. Zato bi bilo mogoče po prvem odstavku 40. člena ZPP analogno vzeti kot vrednost spornega predmeta kupnino v znesku 1.248.203,00 tolarjev. Ker pa vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe obsega le razliko med kupnino, ki jo je določilo sodišče in med kupnino, katere izračun predlaga revidentka, v znesku 41.606,50 tolarjev, ta ne dosega v drugem odstavku 382. člena ZPP predpisane meje. Zato revizija ni dovoljena in jo je vrhovno sodišče po določilu 392. člena ZPP zavrglo.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom o zavrženju revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).