Jedro

Pritožbeno sodišče je zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ izvzelo dve dejanji, ustrezno s to odločitvijo pa je tudi iz opisa kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ izvzelo dve naročilnici, s čimer se je obseg kriminalne količine pri obeh kaznivih dejanjih znatno zmanjšal. Navedene spremembe pa se niso odrazile pri presoji za navedeni kaznivi dejanji določenih kaznih in pri izreku enotne kazni. Ker se državni tožilec ni pritožil zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odločbo o kazenski sankciji, sodišče druge stopnje ne more strožje - torej v obsojenčevo škodo - presojati okoliščin, ki so pomembne za odmero kazni. Glede na opisano situacijo pa je sodišče druge stopnje tako presojo dejansko opravilo, s čimer je ravnalo v nasprotju s 1. odstavkom 41. člena KZ v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti obs. F.P. se deloma ugodi in se pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojencu določeni posamezni kazni znižata, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 217. člena KZ pod točko I izreka od petih mesecev na štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje po 1. odstavku 256. člena KZ pod točko II izreka od štirih mesecev na tri mesece zapora, nato pa se zniža izrečena enotna kazen od štirih let in desetih mesecev zapora na štiri leta in osem mesecev zapora.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Velenju z dne 10.01.2000 je bil obs. F.P. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in kaznivih dejanj ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena ter tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ.

Določene so mu bile posamezne kazni od treh do petih mesecev zapora, nato pa po 1. odstavku 48. člena KZ izrečena, ob upoštevanju kazni štirih let zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 26.06.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 17.11.1998, enotna kazen štiri leta in deset mesecev zapora. Po določbi 1. odstavka 49. člena KZ mu je bil v to kazen vštet čas, ki ga je prebil v priporu od 12.10.1997 od 13.55 ure do 21.12.1998 ter del že prestane zaporne kazni od 22.12.1998 dalje. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Po 1. odstavku 69. člena KZ so mu bili odvzeti predmeti, pridobljeni s kaznivim dejanjem. Po pooblastilu določbe 2. odstavka 105. člena ZKP je bilo odločeno, da mora oškodovancem plačati priglašene premoženjskopravne zahtevke. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 04.04.2000 sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je pri nadaljevanem kaznivem dejanju goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, opisanem pod točko I izreka prvostopne sodbe, izvzelo dejanji pod točko 1. in 2., pri kaznivem dejanju ponarejanja listin po 1. odstavku 251. člena KZ, opisanem pod točko II, pa izpustilo naročilnici z dne 04.02.1994 in z dne 28.03.1994, ter odločilo, da se oškodovana prodajalna E.Š. iz V. in prodajalna E.C. iz V. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotita na pravdo. Pritožbo obsojenca pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je priporočeno po pošti dne 03.07.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, sklicujoč se na 13. člen Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Konkretno pa navaja, da zahtevo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona, prav tako pa graja odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi nezakonito sodbo Višjega sodišča v Celju, podrejeno pa se zavzema za znižanje kazni.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obsojenec se ne sklicuje na nobeno konkretno kršitev, ki so na splošno opisane v 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, niti ni navedel, katera določba Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah naj bi bila kršena s pravnomočno sodbo. Navedbe pod točko 1 do 7 se očitno nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Prav tako navedbe, da ni trdnih dokazov, da je sam napisal in podpisal naročilnice. Zmotno tudi misli, da je bil kršen zakon, ker mu višje sodišče ni znižalo kazni, ko je iz krivdoreka za nadaljevani kaznivi dejanji goljufije pod točko I in ponarejanja listin pod točko II izvzelo nekaj faktov zaradi zastaranja.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti izrecno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To sledi tudi iz dela obrazložitve zahteve, v katerem se zavzema za izvedbo dokazov, ki jih navaja v točkah 1 do 7, in iz trditve, da ni nikakršnih trdnih dokazov, da je inkriminirane naročilnice napisal in podpisal obsojenec. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), obsojenčevo sklicevanje na ta razlog ni upoštevno.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti tudi ne pojasni določno, v čem vidi kršitev 13. člena EKČP, ki ureja pravico do učinkovitega pravnega sredstva vsakomur, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s Konvencijo, so kršene. Predvsem ne navaja, s kakšnim postopanjem sodišča naj bi bil omejen pri uresničevanju te pravice. Obsojenec zgolj načelno izpodbija pravnomočno sodbo zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Sodišče obsojencu ni odvzelo premoženjske koristi, temveč mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov po 1. odstavku 69. člena KZ. Četudi bi bilo šteti, da zahteva s sklicevanjem na ta razlog dejansko izpodbija odločbo o odvzemu predmetov, ostaja v tem pogledu neobrazložena. Po določbi 5. točke 372. člena ZKP je med drugim podana kršitev kazenskega zakona, če je bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Zahteva za varstvo zakonitosti ne obrazloži, na kakšen način naj bi sodišče s takšno odločitvijo prekoračilo pravico, ki mu jo daje zakon. Zato smiselnemu nakazovanju zahteve o navedeni kršitvi kazenskega zakona ni mogoče pritrditi.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je za dejanji v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, navedeni pod točko I/1 in 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Zato je navedeni dejanji izvzelo iz opisa tega kaznivega dejanja. Ustrezno s to odločitvijo je izvzelo iz opisa kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ pod točko II navedeni naročilnici z dne 04.02.1994 in z dne 28.03.1994, in oškodovani podjetji E.Š. in E.C. V. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Ob preizkusu izrečene kazenske sankcije je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno izreklo enotno kazen. Zaključilo je, da v celoti ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam ter da kljub spremembi prvostopne sodbe kot posledici absolutnega zastaranja dveh dejanj, ki v primerjavi s celoto predstavljata tako majhno kriminalno količino, ni podlage za spremembo izrečene kazni v obsojenčevo korist. V nastalem položaju se je z odločitvijo sodišča druge stopnje obseg kriminalne količine pri obeh kaznivih dejanjih ob natančni primerjavi vrednosti prilaščenih stvari pri kaznivem dejanju goljufije in števila ponarejenih listin pri tovrstnem kaznivem dejanju znatno zmanjšal. Gre za odločitev, ki jo je drugostopno sodišče sicer sprejelo v korist obsojenca, vendar se slednje ni odrazilo pri presoji za navedeni kaznivi dejanji določenih posameznih kazni in pri izreku enotne kazni. Sodišče prve stopnje je te kazni določilo oziroma izreklo na podlagi ugotovljene teže storjenih kaznivih dejanj in olajševalnih ter obteževalnih okoliščin, ki jih je tudi ocenilo. Zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odločbo o kazenski sankciji, se državni tožilec ni pritožil. Glede na to sodišče druge stopnje ne more presojati okoliščin, ki so pomembne za odmero kazni, strožje, torej v obsojenčevo škodo. Takšno presojo je sodišče druge stopnje dejansko opravilo v obravnavani zadevi. Na podlagi zmanjšanega obsega kaznivih dejanj goljufije ter ponarejanja listin in ob že ugotovljenih ter ocenjenih olajševalnih ter obteževalnih okoliščinah je pravna presoja v zvezi z drugostopno odločitvijo o kazenski sankciji v nasprotju z določbami 1. odstavka 41. člena KZ v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP. Zato zahtevi za varstvo zakonitosti, ki s trditvijo, da sta bili kaznivi dejanji z odločitvijo Višjega sodišča v Celju "izvzeti" in da je kazen ostala ista, smiselno nakazuje na takšno kršitev, v tem delu ni mogoče odreči utemeljenosti.

Zato je Vrhovno sodišče ob upoštevanju teže navedenih kaznivih dejanj ter ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je znižalo obsojencu posamezne kazni, določene za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena in kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ, in sicer za prvo od petih na štiri mesece zapora in za drugo od štirih na tri mesece zapora, nato pa znižalo tudi izrečeno enotno kazen od štirih let in desetih mesecev zapora na štiri leta in osem mesecev zapora. V ostalem obsegu je zahtevo obs. F.P. zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 426. člena ZKP).