Jedro

Iz vloge tožnice nedvomno izhaja, da je z njo zahtevala revizijo upravnega postopka iz leta 1979. Niti ZUP niti v času odločanja veljavni ZVojI pa izrednega pravnega sredstva revizije v postopku odločanja o pravicah vojnih invalidov ne predvidevata, zato je tožena stranka tožničino vlogo utemeljeno zavrgla.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Izola (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom, št. 140-6/018/2 z dne 22. 8. 2018 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) zavrgla zahtevo A.A. (v nadaljnjem besedilu tožnice) za revizijo postopka ugotovitve statusa civilnega invalida iz leta 1979. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedla, da je tožnica po pooblaščencu Društvu civilnih invalidov vojn Primorske, Nova Gorica, podala zahtevo za revizijo postopka ugotovitve statusa civilnega invalida vojne in sicer zato, ker je bil postopek za pridobitev statusa civilnega invalida vojne, ki ga je sprožila tožnica 22. 1. 2003 nezakonito zaključen z zavrnilno odločbo Upravne enote Izola, št. 591-1/2003 z dne 17. 9. 2003, s čimer je bila negirana odločitev Zdravniške komisije II. stopnje iz leta 1979, s katero je bila ugotovljena 30 % invalidnost tožnice zaradi okvare organizma tožnice zaradi poškodb po eksploziji z vojnim materialom. V nadaljevanju navaja, da Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) revizije kot posebnega izrednega pravnega sredstva ne pozna. Prav tako revizija ni predpisana s posebnimi postopkovnimi določili v v času odločanja veljavnem Zakonu o vojnih invalidih ((89. - 101. člena); v nadaljevanju ZVojI) . Glede na navedeno je v skladu s 1. točko prvega odstavka 129. člena zahtevo tožnice zavrgla.

2. V zvezi z izvidom in mnenjem iz leta 1979, na katerega se je tožnica sklicevala, je navedla, da je bila sicer tedaj ugotovljena 30 % okvara organizma, ki pa po tedaj veljavnem zakonu ni zadoščala za priznanje statusa vojnega invalida in je bila zato njena zahteva zavrnjena. Glede postopka za priznanje statusa civilnega invalida iz leta 2003 pa je tožnici pojasnila, da je bil postopek voden na podlagi tedaj veljavnega ZVojI (Ur. list RS, št. 63/95, 8/96, 19/97 in 75/97). V konkretnem primeru je Zdravniška komisija I. stopnje pri tožnici ugotovila, na podlagi njenega osebnega pregleda ter vse dokumentacije, ki jo je predložila tožnica, da invalidnost ni podana. Upravna enota je na podlagi tega izvida in mnenja nato dne 17. 9. 2003 izdala zavrnilno odločbo, št. 591-1/2003. 3. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z odločbo, št. 14000-47/2018-2 z dne 17. 12. 2018, pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V svoji obrazložitvi je povzelo potek dotedanjega postopka in ugotovilo, da je pritožnica v obravnavani zahtevi za revizijo postopka z dne ugotovitve statusa civilnega invalida vojne (v nadaljevanju CIV) predložila tudi dokumentacijo, v zvezi z njeno ponovno zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne zaradi posledic eksplozijske poškodbe med vojno, z dne 22. 1. 2003. Kot je razvidno iz priložene kopije izvida in mnenja Zdravniške komisije I. stopnje v Kopru, št. 11/2003 z dne 3. 9. 2003, je navedena zdravniška komisija na podlagi osebnega pregleda tožnice ugotovila, da stanje po poškodbi z eksplozivnim materialom s številnimi ranicami po telesu in zaostalimi mentalnimi tujki, tožnici ne povzroča vojne invalidnosti po Pravilniku o ugotavljanju odstotkov vojne invalidnosti in seznamom odstotkov vojne invalidnosti (Ur. list RS, št. 20/96, v nadaljnjem besedilu Pravilnik). Iz obrazložitve navedenega mnenja izhaja, da poškodba oziroma zmanjšanje vida na levem očesu, kot posledica vojne poškodbe, ni dokazana. Glede na to, da zadobljene okvare zdravja tožnici torej niso povzročile najmanj 20 % vojne invalidnosti, kar predstavlja minimalni pogoj za priznanje statusa civilnega invalida vojne po ZVojI je Upravna enota Izola z odločbo, št. 591-1/2003 z dne 17. 9. 2003 njeno zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida kot neutemeljeno zavrnila. Tožnica zoper zavrnilno odločbo prvostopenjskega organa ni vložila pritožbe, zato je navedena odločba postala dokončna in pravnomočna. Ker je bilo o zahtevku tožnice za priznanju statusa CIV z odločbo prvostopenjskega organa iz leta 2003 že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga pa, kot izhaja iz vloge tožnice z dne 18. 6. 2018, s katero zahteva revizijo dotedanjega postopka, se nista spremenili, bi bilo tudi kolikor bi se zahtevo tožnice štelo kot novo zahtevo za priznanje statusa CIV, potrebno zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

4. Tožnica zoper odločbo prvostopenjskega organa vlaga tožbo. V tožbi navaja, da je Zdravniška komisija II. stopnje 22. 10. 1979 pri tožnici ugotovila 30 % invalidnost zaradi vojnih poškodb, vendar je takratni pristojni organ njen zahtevek za priznanje svojstva civilne žrtve vojne zavrnil, ker naj ne bi izpolnjevala pogoja iz 4. člena ZcI, po katerem je bil deležen pravic po tem zakonu le invalid z najmanj 60 % invalidnostjo. Dne 22. 1. 2003 je tožnica ponovno vložila zahtevek za priznanje statusa civilnega invalida vojne. V tem postopku je Zdravniška komisija I. stopnje v svojem mnenju z dne 3. 9 2003 ugotovila 0 % invalidnost, zato je Upravna enota Izola z odločbo, št. 591/2003 z dne 17. 9. 2003, njeno vlogo zavrnila.

5. Društvo civilnih invalidov Primorske je ob urejanju evidenc ugotovilo, da tožnici ni bil priznan status CIV, zato je po pooblastilu tožnice sprožilo postopek za revizijo postopka. Mnenja je, da sta ugotovitev stopnje invalidnosti zaradi vojnih poškodb in dodelitev zakonskih pravic izhajajočih iz ugotovljene stopnje invalidnosti, dve različni zadevi. V postopkih priznanja stopnje invalidnosti, izhajajoče iz vojnih poškodb, ter posledično priznanja statusa CIV, je poznanih več primerov, ko pristojni organi niso izdajali odločb o stopnji invalidnosti zaradi vojnih poškodb, ker stopnja invalidnosti ni zadostovala za priznanje pravic po zakonu. V teh primerih so se stranke pritožile in uspele od pristojnih organov pridobiti odločbo o invalidnosti, ne glede na ugotovljeno stopnjo invalidnosti. Takratni pristojni organ bi tako moral tožnici v postopku, pričetem v letu 1979, izdati odločbo o 30 % invalidnosti zaradi vojnih poškodb, česar ni storil. Ker Upravna enota Izola kot pristojni organ za priznanje statusa CIV tožnici že leta 1979 ni po uradni dolžnosti izdal odločbe o statusu CIV, bi moral vsaj na prošnjo tožnice v letu 2003 iz svoje uradne evidence potegniti izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje, ki je pri tožnici ugotovila 30 % invalidnost, zaradi vojnih poškodb ter ji izdati ustrezno odločbo. Namesto da bi upravna enota izdala po uradni dolžnosti odločbe na podlagi izvida in mnenja Zdravniške komisije II. stopnje, je tožnico leta 2003 ponovno poslala na preverjanje invalidnosti zaradi vojnih poškodb na Zdravniško komisijo I. stopnje. V tem postopku je tožnico ponovno pregledala zdravniška komisija I. stopnje in po mnenju tožnice nezakonito ugotovila stopnjo invalidnost 0 %, kar je v nasprotju z izvidom in mnenjem njej nadrejene zdravniške komisije II. stopnje, ki je tožnici že leta 1979 ugotovila 30 % invalidnost zaradi vojnih poškodb.

6. Tožnica je pred upravnim organom nastopala kot neuka stranka. Upravnemu organu očita ravnanje v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj glede ugotavljanja invalidnosti zaradi vojnih poškodb v postopku v letu 2003 in v izpodbijani odločbi ni upoštevala njene izjave, da na levo oko ne vidi od otroštva, oziroma vidi samo sence, medtem ko je invalidska komisija Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji v izvedeniškem mnenju, št. 456.382 z dne 24. 11. 1982, tožnici priznala II. stopnjo invalidnosti in kot razlog za ugotovljeno invalidnost med drugim zabeležila izgubo vida enega očesa. V Zdravniški komisiji I. stopnje v letu 2003 pa pri ugotavljanju invalidnosti zaradi vojnih poškodb pri tožnici tudi niso upoštevali psihičnih posledic vojnih dogodkov, ki jih je tožnica kot petletni otrok doživljala zaradi vojnih grozot, bombardiranja, porušenja doma in nenazadnje smrti brata in sestre pred lastnimi očmi, v tragičnem bombardiranju. Sodišču predlaga, da na podlagi izvida in mnenja Zdravniške komisije II. stopnje z dne 22. 10. 1979, s katerim je tožnici bila ugotovljena 30 % invalidnost zaradi vojnih poškodb, odpravi izpodbijano odločbo ter prvostopenjskemu organu naloži izdajo odločbe po uradni dolžnosti, s katero bo tožnici priznan status CIV od uveljavitve Zakona o vojnih invalidih (Ur. list RS, št. 63/95).

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v drugostopenjski odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Iz vloge tožnice z dne 14. 6. 2018 nedvomno izhaja, da je tožnica z navedeno vlogo zahtevala revizijo upravnega postopka iz leta 1979, v katerem je Zdravniška komisija na II. stopnji dne 22. 10. 1979 izdala izvid in mnenje, št. 192-264/79, da znaša okvara organizma tožnice zaradi poškodb po eksploziji z vojnim materialom 30 %. To, da tožnica ne vlaga zahteve za obnovo postopka, ampak zahtevo za revizijo zaključenega postopka, izhaja tudi iz tožbe, iz katere nedvomno izhaja, da je njeno vlogo z dne 14. 6. 2018 šteti kot predlog za revizijo postopka, pričetega v letu 1979, v katerem bi upravni organ moral ne glede na to, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic CIV, izhajajoč iz stopnje invalidnosti, tožnici izdati na podlagi mnenja drugostopenjske komisije odločbo o 30 % stopnji invalidnosti zaradi vojnih poškodb, tako da bi ta ugotovitev postala dokončna.

10. Zakon o civilnih invalidih (Ur. list SRS, št. 8/78; v nadaljnjem besedilu ZCI) je v 22. členu določal, da je vsako odločbo prve stopnje, s katero se prizna ali določi kakšna pravica po tem zakonu, treba predložiti v revizijo. Po tretjem odstavku 24. člena ZCI pa se šteje, da je v primeru, če zoper odločbo organa I. stopnje, ki jo je treba predložiti v revizijo, ni vložena pritožba, revizija pa ni opravljena v treh mesecih od dneva, ko organ druge stopnje prejme zadevo, revizija opravljena in da je k odločbi dano soglasje. Odločbo o pravicah po tem zakonu, ki je postala v upravnem postopku dokončna, je mogoče razveljaviti po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon in sicer najpozneje v petih letih od dneva, ko je postala dokončna. Po določbi tretjega odstavka 21. člena navedenega zakona se je v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporabljalo določbe ZUP.

11. Tudi po mnenju sodišča je ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnici ni bilo mogoče priznati status civilnega invalida vojne v takratnem postopku, saj ugotovljeni odstotek invalidnosti pri tožnici ni znašal najmanj 60 %, kar je predstavljal minimalni odstotek invalidnosti za priznanje pravic do varstva po tem zakonu (4. člen ZCI). Kakor je tožnici že pojasnil prvostopenjski organ, je bilo po tedanji zakonski ureditvi potrebno predložiti v revizijo odločbe prve stopnje, s katerimi se je priznala ali določila kakšna pravica po tem zakonu. Revizijo pa je opravljal, po uradni dolžnosti Republiški komite za vprašanje borcev NOV in vojaških invalidov (22. člen ZCI). Izvide, ocene in mnenja v postopku za ugotavljanje invalidnosti so dajale zdravniške komisije po predpisih o vojaških invalidih, ob uporabi seznama odstotkov vojaške invalidnosti (28. člen ZCI). Zdravniške komisije druge stopnje so dajale strokovno pomoč Republiškemu komiteju za vprašanja borcev NOV in vojaških invalidov v revizijskih in pritožbenih postopkih, iz česar je moč zaključiti, da je bilo mnenje drugostopenjske komisije iz leta 1979, na katerega se sklicuje tožnica, izdano v pritožbenem, oziroma revizijskem postopku, pred upravnim organom druge stopnje, iz česar je možno sklepati, da je bila pred prvostopenjskim organom tožnici izdana zavrnilna odločba, zoper katero je bila vložena pritožba.

12. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZVojI je v 90. členu določal, da se v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določbe ZUP. Niti ZUP niti v času odločanja veljavni ZVojI pa izrednega pravnega sredstva revizije v postopku odločanja o pravicah vojnih invalidov po tem zakonu ne predvidevajo. ZVojI namreč v 104. členu dopušča v postopku za odločanje o pravicah po tem zakonu, ki je končan z odločbo, zoper katero ni rednega pravnega sredstva v upravnem postopku, kot izredno pravno sredstvo le obnovo postopka in to tudi po rokih, ki so določeni za obnovo postopka po ZUP. Kakor navedeno, tožnica v svoji vlogi ni predlagala obnove postopka v skladu z 260. členom ZUP, niti v njem ni navedla, katerega od v prvem odstavku 260. člena ZUP navedenih razlogov za obnovo postopka. Po mnenju sodišča zato ni podana kršitev četrtega odstavka 7. člena ZUP, po katerem mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke ali drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Upoštevaje navedeno, ko tako ZVojI kot ZUP v času vložitve predmetne vloge pravnega sredstva revizije ne poznata, upravni organ, tudi upoštevaje vsebino vloge, v kateri se ne navaja noben obnovitveni razlog, ni imel podlage, da bi tožnico pozval na dopolnitev vloge.

13. Po določbi 1. točke prvega odstavka 129. člena se zahteva zavrže, če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. To pomeni, da je upravni organ že pri preverjanju, ali je za odločanje pri tej zadevi pristojen ta ali drugi organ, ugotovil, da v materialnih predpisih ni mogoče najti pravne podlage za odločanje v upravnem postopku. Gre torej za primere absolutne stvarne nepristojnosti, po kateri stranka zahteva nekaj, česar ji organ glede na načelo zakonitosti sploh ne more priznati z upravno odločbo. Gre torej za primer, ko upravni organ po opravljeni pravni presoji ugotovi, da sploh ni pristojnega organa, ki bi lahko v zadevi odločil v upravnem postopku.1

14. Sodišče pa tako kot drugostopenjski organ tožnico opozarja, da lahko tožnica o okoliščinah nastanka poškodbe levega očesa s posledičnim zmanjšanjem oziroma izgubo vida na tem očesu, v kolikor razpolaga z dokazili, ki niso bila upoštevana v postopku, št. 591-1/2003, ki se je zaključil z odločbo z dne 17. 9. 2003 na podlagi prvega odstavka 104. člena ZVojI predlaga obnovo postopka iz razlogov, določenih v 260. členu ZUP.

15. Glede na to, da je bila vloga tožeče stranke pravilno zavržena, je glede na navedeno, sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, glede na to, da sta tožeča in tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 22. člena ZUS uporablja v upravnih sporih, soglašali, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave na podlagi pisnih dokazov upravnega spisa in sta se glavni obravnavi odpovedali.

1 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, urednika Polonca Kovač, Erik Kerševan, Ur. list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, druga knjiga, Ljubljana 2020, stran 27