Jedro

Za to, da se davka od osebnih prejemkov ne plača, je odločilno, da gre za odpravnino, ki je izplačana v skladu in na podlagi tistih določb ZTPDR in ZDR, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja delavcev iz operativnih razlogov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo se v I. točki izreka tožeči stranki nalaga, da plača davek od osebnih prejemkov za leto 2002 v znesku 17 453 233,00 SIT in zamudne obresti, prispevke delojemalcev v skupnem znesku 9 965 470,00 SIT in zamudne obresti ter prispevke delodajalcev v skupnem znesku 7 259 913,00 SIT in zamudne obresti; v II. točki izreka se ugotovi, da je tožeča stranka dolžna plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 2002 v znesku 13 248 683,00 SIT in zamudne obresti ter razliko v višini dospelih akontacij davka od dobička za leto 2003 v znesku 4 416 224,00 SIT in zamudne obresti; v III. točki se določi rok 30 dni za izvršitev odločbe in v IV. točki izreka ugotovi, da je tožeča stranka dne 27. 5. 2003 in 18. 6. 2003 poravnala vse davčne obveznosti in pripadajoče zamudne obresti iz II. točke izreka na ustrezne vplačilne račune.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožeči stranki opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za leto 2002. Pri tem je bilo v zvezi s I. in II. točko izreka ugotovljeno, da je tožeča stranka delavcu A.A. (direktorju družbe) dne 24. 12. 2002 izplačala odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov v višini polovice mesečne neto plače delavca za vsako leto dela (43 let) v znesku 17 673 921,49 SIT, odpravnino ob upokojitvi v višini treh povprečnih mesečnih plač zaposlenih v znesku 719 640,00 SIT in nadomestilo plače za 6 mesecev v višini 70% osnovne plače tekočega meseca, povečane za dodatek na delovno dobo, v enkratnem znesku 7 457 289,00 SIT. Odpravnini sta v poslovnih knjigah evidentirani med stroški odpravnin in jubilejnih nagrad, nadomestilo plače za šest mesecev pa med stroški plač in stroški prispevkov delodajalca. V zvezi z navedenim knjiženjem je bil v postopku inšpiciranja predložen izvleček iz zapisnika seje nadzornega sveta, iz katerega izhaja, da se dosedanji direktor A.A., ki mu 23. 12. 2002 poteče redni petletni mandat, ne imenuje ponovno na mesto direktorja družbe, njegov položaj pa uredi v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo. Predložen je bil nadalje tudi sklep direktorja tožeče stranke z dne 24. 12. 2002, po katerem se ugotavlja, da je delo delavca A.A. postalo trajno nepotrebno zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov in da mu zato delovno razmerje v družbi preneha po preteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa. Če mu v tem času ne bo mogoče zagotoviti dela, mu pripada nadomestilo plače v višini 70% osnovne plače tekočega meseca, povečanega za dodatek na delovno dobo, oziroma se mu izplača celoten znesek nadomestila, če mu po sporazumu delovno razmerje pred tem preneha. Iz sklepa izhaja še, da delavcu pripada odpravnina v zakonsko določeni višini, ki bo izplačana do prenehanja delovnega razmerja. Sklep o prenehanju delovnega razmerja A.A. je bil izdan 25. 12. 2002, z dnem 24. 12. 2002 pa je bila ista oseba imenovana za prokurista tožeče stranke. Po podatkih ZPIZ se je A.A. upokojil s 26. 12. 2002, pravico do pokojnine pa bi lahko uveljavil že 1. 3. 1990, ko je dopolnil 40 let pokojninske dobe. Iz odgovora Inšpektorata za delo, ki je bil posredovan na zaprosilo davčnega organa sledi, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov z dne 24. 12. 2002 nezakonit. Ker je direktor ob razrešitvi izpolnjeval pogoje za upokojitev, ni uporabljiva nobena določba Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 do 36/00 - v nadaljevanju: ZDR) o prenehanju potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov. Če bi pogojev za upokojitev ne izpolnjeval, bi moral biti skladno s 13. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju: ZTPDR) ob razrešitvi razporejen na drugo ustrezno delovno mesto. Ker pa mu je prenehalo delovno razmerje zaradi upokojitve, je upravičen le do izplačila odpravnine ob upokojitvi. Glede na navedeno po presoji davčnega organa prve stopnje izplačila v višini 17 673 921,49 SIT ni mogoče obravnavati kot odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov in s tem kot neobdavčen prejemek, temveč predstavlja to izplačilo druge osebne prejemke iz delovnega razmerja po 1. alinei 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 35/02 - v nadaljevanju: ZDoh), od katerih je tožeča stranka dolžna obračunati in plačati davek od osebnih prejemkov po 1. alinei prvega odstavka 16. člena ZDoh in po stopnjah iz 18. člena ZDoh ter prispevke za socialno varnost po 3., 6., 8. in 11. do 14. členu ZPSV. Ker tega ni storila, ji je bila osnova za obračun dajatev ugotovljena z oceno na podlagi 39. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01 - v nadaljevanju: ZDavP) ter obračunane predpisane obveznosti in zamudne obresti. Omenjene odpravnine in šestmesečnega nadomestila plače tudi ni mogoče šteti za davčno priznane odhodke, ker predstavljata po vsebini druge osebne prejemke, izplačane direktorju družbe pred upokojitvijo, torej odhodke, ki ne pripomorejo k poslovanju družbe in niso neposreden pogoj za dejavnost oziroma posledica opravljanja te dejavnosti. Zato se na podlagi 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 108/02 - v nadaljevanju: ZDDPO) za omenjena zneska poveča davčna osnova v obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 2002. V zvezi s pripombami na zapisnik prvostopni organ še pojasni, da v delovnopravni zakonodaji res ni izrecne prepovedi istočasnega izplačila odpravnine ob upokojitvi in odpravnine presežnim delavcem, vendar pa se ti dve vrsti odpravnin izključujeta po vsebini. Ustavno sodišče je sicer odločilo, da 101. člen ZDR ni v skladu z Ustavo ter da delavcu zgolj zaradi izpolnjevanja pogojev za upokojitev ne more prenehati delovno razmerje, vendar pa to še ne pomeni, da mora delodajalec v tem primeru ravnati po določbah, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja iz operativnih razlogov. V 17. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča je namreč navedeno, da ima delodajalec v takem primeru možnost, da v posebnem postopku ugotavlja delovno zmožnost delavca in če zanj nima drugega delovnega mesta, mu delovno razmerje brez njegovega soglasja preneha. Tožeča stranka sklep o prenehanju delovnega razmerja opira na določbo 13. člena ZTPDR, ki je kot delodajalec ne more realizirati in zagotoviti delavcu njegove pravice iz te določbe, odpiranje novega delovnega mesta pa ni ekonomsko upravičeno. Vendar pa istočasno ugotavlja, da so družbi potrebni samo še kadri z visoko stopnjo izobrazbe in znanjem tujih jezikov, iz česar sledi, da A.A. teh pogojev ne izpolnjuje in bi torej tožeča stranka lahko ravnala tako, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča. Ne gre tudi zanemariti dejstva, da je bil A.A. naslednji dan po poteku mandata imenovan za prokurista in bi kot tak lahko ostal v delovnem razmerju, če se ni želel upokojiti, kar bi bila z vidika stroškov tožeče stranke vsekakor racionalnejša odločitev. Tožeča stranka je oprla svojo odločitev na določbe delovnopravne zakonodaje, izvzete iz celovite ureditve, z namenom da upraviči neobdavčen osebni prejemek, saj so vse druge oblike izplačila nagrad in odpravnin obdavčene, razen seveda odpravnine ob upokojitvi. - Pri pregledu pa je bilo ugotovljeno tudi, da je bila v letu 2002 opravljena oslabitev vrednosti zalog zaradi nekurantnosti, ki je bila nepravilno evidentirana med prevrednotovalne poslovne odhodke v višini 32 550 841,90 SIT. S tem so za isti znesek previsoko izkazani poslovni odhodki. Zato se na podlagi 11. člena ZDDPO za ta znesek poveča davčna osnova v davčnem obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 2002. Pritožbo tožeče stranke zoper odločitev prve stopnje, vključno z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe do plačila, pritožbeni organ kot neutemeljeno zavrne, glede ostalih zamudnih obresti pa ugotovi, da je bilo v tem delu že odločeno z delno odločbo. K razlogom prve stopnje dodaja, da odpravnina presežnemu delavcu po svojem namenu predstavlja priznanje delavcu za dosedanje delo in obenem nadomestilo za izgubo dela brez delavčeve krivde. S tem ko ni obdavčena, je delodajalcu, pri katerem obstajajo nujni operativni razlogi, omogočeno, da izpelje nujne ukrep s čimmanjšimi stroški. Predvsem pa je namen odpravnine v tem, da trajno presežnemu delavcu, za kar morajo biti podani pogoji po ZDR, zagotovi določeno prehodno socialno varnost. Če je ta varnost delavcu zagotovljena na drug način, delodajalec odpravnine ni dolžan izplačati. V konkretnem primeru takšno varstvo predstavlja izpolnjena pokojninska doba. Zato tudi po mnenju pritožbenega organa ni mogoče govoriti o prenehanju delovnega razmerja iz nujnih operativnih razlogov po predpisih iz delovnega razmerja in v smislu 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDoh ter s tem o odpravnini, ki ni obdavčena. Obenem pa izplačana odpravnina ne more predstavljati davčno priznanega odhodka, tudi ne na podlagi spremenjenega ZDDPO in Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih, saj po presoji pritožbenega organa tožeča stranka ni izkazala njene ekonomske upravičenosti zaradi pridobivanja dobička oziroma povezanosti z obdavčenimi prihodki. V zvezi s pritožbenimi ugovori pritožbeni organ še dodaja, da je stališče Inšpektorata za delo prvostopnemu organu služilo le kot eno dokaznih sredstev in da zato ni utemeljen očitek, da gre za odločitev, sprejeto na tej podlagi. Glede pritožbene navedbe, da je tožeča stranka ves čas ravnala skladno z možnostmi, ki jih daje zakonodaja, pa drugostopni organ poudari, da je tožeča stranka, glede na zbrane podatke, dano (zakonsko) pravico izkoristila tako, da le-ta nasprotuje njenemu cilju. Pogoji za opredelitev delavca kot trajni tehnološki presežek so bili izpolnjeni zgolj navidezno. Namen odpravnine pa ni bil v tem, da se delavcu zagotovi socialna varnost, temveč zgolj v tem, da se doseže neobdavčeno izplačilo.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja, razen kolikor se le-ta nanaša na povečanje davčne osnove za davek od dobička zaradi neutemeljene oslabitve zalog zaradi nekurantnosti v višini 135 832,25 EUR oziroma prej 32 550 841,90 SIT. Vztraja tudi, da se ji izplačajo zamudne obresti od neupravičeno plačanih zamudnih obresti od dneva njihovega vplačila do dneva vračila. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da ji vrne vsa plačila in koristi, ki jih je prejela na podlagi 1. točke (pravilno I. točke) izpodbijane odločbe, skupaj z zamudnimi obrestmi, kar pomeni, da vrne plačani davek od osebnih prejemkov in plačane prispevke iz I. točke izreka ter zamudne obresti od 1. 7. 2003 do plačila, dalje plačani davek od dobička pravnih oseb zaradi povečanja davčne osnove za znesek 26 331 834,02 SIT in zamudne obresti od 27. 5. 2003 do plačila in pa zakonske zamudne obresti od plačanih in vrnjenih zamudnih obresti za čas od plačila do vračila, ter povrne tožeči stranki stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožeča stranka ne dvomi, da je izpodbijana odločba brez pravne in dejanske podlage. Tožena stranka ni navedla nobene zakonske podlage za utemeljitev, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja delavca A.A. zaradi nujnih operativnih razlogov nezakonit in da je izplačana odpravnina neupravičena. Po veljavni delovnopravni zakonodaji zgolj izpolnjevanje pogojev za upokojitev ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja. Prenehanje delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca sodi med načine prenehanja brez soglasja delavca. Odločitev o tem je v pristojnosti delodajalca. Vsi delavci, ki jim preneha delovno razmerje kot trajno presežnim delavcem, ne glede na njihov subjektivni položaj, so v enakem pravnem položaju. Zato morajo biti izenačeni v pravicah, ki jim pripadajo. Pogodbo o zaposlitvi je nedvomno mogoče odpovedati tudi poslovodnim delavcem iz poslovnega razloga in jim v tem primeru izplačati odpravnino, ki se tudi sicer izplača zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov. Institut odpravnine ne zagotavlja samo socialne varnosti, ampak je tudi odmena za dotedanje delo pri delodajalcu. Zato je v konkretnem primeru vsebina nalogov za izplačila in listin, ki so podlaga za izplačilo, zakonita. To izhaja iz vsebine listin, še posebej iz obrazložitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja iz operativnih razlogov. Tožena stranka (pravilno: prvostopni organ) je ravnala nepravilno, ko je glede spornega vprašanja zakonitosti sklepa vprašala Inšpektorat za delo zgolj za pojasnila in podatke po postopku pravne pomoči. Pri tem mnenja ne komentira in obenem izjavlja, da se z odgovorom v celoti strinja, kar predstavlja kršitev načela samostojnosti pri odločanju iz 12. člena ZUP. Tožena stranka nadalje v obrazložitvi odločbe ni navedla določb predpisov, ki naj bi jih tožeča stranka kršila, in ki izkazujejo nezakonitost sklepov. Odločila je torej po prostem preudarku, za kar nima pooblastila v zakonu, takega ravnanja pa ne opravičuje niti t.i. ugotavljanje davčne osnove z oceno. Vprašanje zakonitosti sklepa je predhodno vprašanje, ki naj ga sodišče prepusti v reševanje pristojnemu organu. Kolikor so bili pri odločanju predpisi uporabljeni, pa so bili uporabljeni nepravilno. Napačno je uporabljen ZDR v delu, ko se navaja, da zgolj zaradi dejstva, ker je A.A. izpolnjeval pogoje za upokojitev, ni uporabljiva nobena določba ZDR o prenehanju potreb po delavcih iz operativnih razlogov. Inšpektorat očitno ni vpogledal v pogodbo o zaposlitvi, saj sicer ne bi govoril o direktorju in njegovi razrešitvi z dne 25. 12. 2002. Tega dne namreč A.A. ni bil direktor, ampak le še delavec, ki mu je na podlagi sklepa prenehalo delovno razmerje za nedoločen čas, ki ga je imel sklenjenega s tožečo stranko. Uporaba 13. člena ZTPDR je zato v tem delu napačna. Napačna je tudi sklepna ugotovitev inšpektorata, da je delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve. Avtomatičnega načina prenehanja delovnega razmerja zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev delovnopravna zakonodaja ne pozna. To stališče potrjuje tudi odločba Ustavnega sodišča. Uveljavljanje pravic iz naslova brezposelnosti nima nikakršnega vpliva na zakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Stališče, da se izplačani odpravnini izključujeta po vsebini, ni pravilno. Odločbo Ustavnega sodišča v 17. točki obrazložitve prvostopni davčni organ napačno razlaga. Navedbe o tem, da je A.A. izpolnjeval pogoje za upokojitev že leta 1990 so neumestne. Podeljena prokura pa nima nobene povezave s predmetno zadevo, saj ni vezana na delovno razmerje in na izplačila. Gre zgolj za simbolično, brezplačno in častno funkcijo za dolgoletno uspešno vodenje podjetja. Ker je nepravilno ugotovljeno, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonit, pa so bili pri izdaji odločbe napačno uporabljeni tudi materialni predpisi, ki urejajo dohodnino, prispevke za socialno varnost in davek od dobička pravnih oseb. Navedena izplačila spadajo hkrati med davčne odhodke v skladu z 11. členom ZDDPO. Uporaba 12. člena ZDDPO pa je nepravilna tudi zaradi razveljavitve te določbe s strani Ustavnega sodišča. Tožnik še poudarja, da je ves čas ravnal skladno z možnostmi, ki jih daje zakonodaja in pripominja, da so neobdavčene tudi odpravnine pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti po novem ZDR. Trditvam tožeče stranke pa pritrjuje tudi pojasnilo, ki ga je na prošnjo DURS izdalo Ministrstvo za delo z dne 8. 9. 2003 in ki ga je v celoti povzela DURS v svojem pojasnilu z dne 10. 11. 2003 glede obračuna dajatev na izplačane odpravnine po individualni pogodbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 19. člena ZDoh se davka od osebnih prejemkov ne plača, če gre za prejemke iz naslova odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih.

Za to, da se davka ne plača, je torej odločilno, da gre za odpravnino, ki je izplačana v skladu in na podlagi tistih določb ZTPDR in ZDR, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja delavcev iz operativnih razlogov. Vprašanje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja in posledično zakonitosti izplačila odpravnine se zato v konkretnem primeru utemeljeno in v skladu z določbami ZUP rešuje v davčnem postopku kot predhodno vprašanje. Sicer pa temu, da gre za predhodno vprašanje, tožeča stranka niti ne ugovarja oziroma celo sama navaja, da se v davčnem postopku presoja vprašanje, ki sodi v pristojnost (drugega organa) sodišča. Čim gre za predhodno vprašanje, ki je bilo v upravnem postopku že presojeno, pa ni podlage za to, da bi ga sodišče po določbah 47. člena ZUS-1 prepustilo v reševanje pristojnemu organu, kot to predlaga tožeča stranka v tožbi.

Glede razlogov iz izpodbijane odločbe sledi, da je utemeljena tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Drugačne trditve tožeče stranke - da je odločba brez pravne in dejanske podlage - so zato protispisne. Prav tako ne držijo, oziroma si celo nasprotujejo tožbene trditve, da ni bilo spoštovano načelo samostojnosti pri odločanju in obenem, da je bilo odločeno po prostem preudarku. Za to, da si davčni organ pridobi v postopku mnenje drugega organa, po zakonu ni ovire. Odločeno pa tudi ni bilo na način prostega preudarka, temveč na podlagi določb davčnih in delovnopravnih predpisov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V delu, kjer se odloča o zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja in s tem o predhodnem vprašanju, sicer niso navedene konkretne zakonske določbe, ne manjka pa utemeljitev odločitve po vsebini, kar nenazadnje potrjujejo tudi obširni, prav tako vsebinski, tožbeni ugovori.

V vsebinskem pogledu pa se sodišče strinja s toženo stranko, da v konkretnem primeru po veljavnih predpisih ni bilo podlage za to, da A.A. delovno razmerje preneha zaradi nujnih operativnih razlogov in s tem tudi ni bilo podlage za to, da se mu izplačata odpravnina in nadomestilo plače iz tega naslova. Nesporno je namreč, da je ob razrešitvi z mesta direktorja in kasneje, ob prenehanju delovnega razmerja, izpolnjeval pogoje za upokojitev. Ugotavljanja obstoja prenehanja potreb iz operativnih razlogov za tiste delavce, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, pa ZDR v ustreznih določbah ne predvideva in zato tudi ne ureja, kar je logično, saj delavcu, ki je izpolnil pogoje za upokojitev, tako po ZDR (101. člen) kot po ZTPDR (75. člen), preneha delovno razmerje po samem zakonu, če pristojni organ ne odloči, da lahko še dela. Zato se po ZDR ureja oziroma posebej varuje samo položaj tistega starejšega delavca, ki mu do izpolnitve pogojev manjka do pet let zavarovalne dobe in ki mu delovno razmerje kot presežnemu delavcu praviloma lahko preneha samo, če se mu dokupi zavarovalna doba, ali pa, z njegovim soglasjem, namesto tega izplača ustrezna odpravnina (36.d člen). Odpravnina se sicer po 36.f členu ZDR izplača tistemu delavcu, ki je zaposlen pri delodajalcu najmanj dve leti in ki mu delodajalec ni uspel zagotoviti drugo ustrezno delovno mesto ali drugo ustrezno zaposlitev. Odpravnina je torej očitno tudi po določbah ZDR, tako kot po 21. členu ZTPDR, namenjena na prvem mestu trajnemu reševanju nadaljnje delovne angažiranosti tistega, ki mu delovno razmerje preneha. Ta namen pa pri delavcu, ki se upokoji, nedvomno ni podan. To pa pomeni, da v primeru, kakršen je obravnavani, ni ne formalnih in tudi ne vsebinskih pogojev za to, da tožniku delovno razmerje preneha zaradi operativnih razlogov in posledično, da se mu zagotovijo pravice iz tega naslova, kakršni sta odpravnina in nadomestilo plače. Tega po presoji sodišča tudi ne spreminja odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožeča stranka, saj se z njo, in še to zgolj ugotavlja, neustavnost 101. člena ZDR in s tem določbe, po kateri tistemu delavcu, ki izpolni pogoje za polno pokojnino, delovno razmerje obvezno preneha. To, da delavcu delovno razmerje v takšnem primeru obvezno ne preneha, pa še ne pomeni, da ga je mogoče obravnavati kot presežnega delavca in s tem v okviru določb o prenehanju potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov. Po veljavnem zakonu takšna situacija, kot že rečeno, ni bila predvidena. Neustavnosti obravnavanih zakonskih podlag pa v konkretnem primeru sodišče tudi ne vidi, še zlasti ne v smislu neenakosti iz 14. člena Ustave. Položaj delavcev, ki izpolnjujejo pogoje za (polno) pokojnino v primeru, ko prenehajo potrebe po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov, je namreč bistveno drugačen (boljši) od položaja tistih delavcev, ki jim ob prenehanju delovnega razmerja takšna socialna varnost ni zagotovljena. Bistveno različen dejanski položaj pa skladno z načelom enakosti in ustaljeno prakso Ustavnega sodišča narekuje tudi različno zakonsko ureditev - tako v pogledu pogojev oziroma razlogov za prenehanje delovnega razmerja kot tudi v pogledu vrste in višine izplačil, ki so povezana s prenehanjem delovnega razmerja. Sodišče zato zavrača kot neutemeljene tudi tiste tožbene navedbe, po katerih bi moral biti tožnik izenačen z ostalimi delavci tudi glede omenjenega načina prenehanja delovnega razmerja in pravic, ki iz tega položaja izhajajo.

Obenem pa je, iz že navedenih razlogov, pravilna tudi odločitev, da obravnavana izplačila ne spadajo med davčne odhodke. Tožbeni ugovori v tej zvezi so zato neutemeljeni in, kolikor se nanašajo na uporabo 12. člena ZDDPO, tudi protispisni. Pritožbeni organ namreč opravi presojo pravilnosti odločitve prve stopnje na podlagi spremenjenih določb ZDDPO in na ta način ustrezno ter skladno z odločbo Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožeča stranka, dopolni razloge izpodbijane odločbe.

Sklicevanje tožnika na ureditev odpravnin v novem ZDR, ki v kontroliranem obdobju še ni veljal, ne more biti uspešno. V tej zvezi sodišče zato samo pripominja, da je ureditev v novem zakonu povsem drugačna, drugačni ureditvi v ZDR pa sledi tudi drugače urejena obdavčitev odpravnin v davčnih predpisih (ZDoh-1 in ZDoh- 2).

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

Vračilo preveč plačanih zamudnih obresti ni predmet izpodbijane odločbe. O preveč plačanih zamudnih obrestih in o njihovem vračilu se namreč odloča s posebno odločbo, na podlagi delne odločbe, ki je v spisih (št. ... z dne 7. 4. 2006). Zato sodišče o zahtevku tožnika, da se mu poleg glavnice vrnejo tudi zamudne obresti od plačanih (in tudi že vrnjenih) zamudnih obresti, ni odločalo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.