Jedro

Bistvo toženčevega vznemirjanja tožnikove lastninske pravice ni (le) v tem, da garažo uporablja, temveč je tožniku odvzel posest garaže in ga iz možnosti njene uporabe popolnoma izključil. Tudi če bi sodišče ugodilo zahtevku, naj toženec preneha uporabljati garažo in iz nje odstrani svoje stvari, „vznemirjanje“ tožnikove lastninske pravice ne bi bilo odpravljeno, saj mu je bila dejansko odvzeta posest, katere vrnitve pa s tožbo ne zahteva. Tožnik zato neutemeljeno izpodbija zavrnilni del sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljilo z nesklepčnostjo tožbe.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje: v ugodilnem delu spremeni tako, da je toženec dolžan izpolniti s sodbo naloženo obveznost v roku 15-ih dni, v zavrnilnem delu pa se sodba, kolikor se nanaša na vznemirjanje lastninske pravice na parcelah št. 534/1 in 535/1 k.o. T. v prvi alineji razveljavi in v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka se razveljavi in se odločitev skupaj z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu zahtevku, kolikor se je nanašal na vznemirjanje njegove lastninske pravice na parcelah št. 848 in 849 k.o. T. in tožencu naložilo, da je navedeni tožnikovi nepremičnini dolžan prenehati uporabljati ter s parcele št. 848 odstraniti naloženi gradbeni material, s parcele št. 849 pa odstraniti lesen nadstrešek. Zavrnilo pa je zahtevek, kolikor se je nanašal na parceli št. 534/1, 535/1 k.o. T., v zvezi s katerima je tožnik od toženca zahteval, naj ju preneha uporabljati za prehod do garaže, ki se nahaja na južnem delu parcele št. 532/2, dalje, zahtevek, da naj tudi to garažo preneha uporabljati in iz nje odstrani vse svoje stvari ter da naj preneha uporabljati vrt, ki se nahaja na skrajnem južnem delu parcele št. 535/1 k.o. T. Tožbeni zahtevek v zvezi s prehodom je sodišče zavrnilo z argumentom, da je toženec priposestvoval služnost in s tem dokazal omejitev tožnikove lastninske pravice na prej omenjenih dveh parcelah. Tožbeni zahtevek v zvezi s parcelo 535/2 (garažo) je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je toženec tožnika povsem izključil iz uporabe garaže, zaradi česar tožnik ne more uspeti z zahtevkom, kakršnega je postavil, t.j. na vznemirjanje lastninske pravice. Zahtevek v zvezi s parcelo št. 535/1, kolikor se nanaša na vrt, je prav tako zavrnilo z argumentom, da tožnik z negatorno tožbo glede te nepremičnine ne more uspeti, ker mu je toženec dejansko odvzel posest. 2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženec v pritožbi navaja, da naj bi iz izvedenih dokazov izhajalo, da je prav on na podlagi dogovora s svojim očetom že v letu 1986 postal izključni posestnik spornega dela parcel št. 848 in 849 k.o. T., kjer je imel odložen gradbeni material in drva, zgradil podporni zid ter postavil barako in lesen nadstrešek za shranjevanje drv. Tožnik kot lastnik parcel še nikoli ni uporabljal tega zemljišča, zato ni moglo priti do vznemirjanja njegove lastninske pravice. Že iz tožnikovih navedb izhaja, da navedenih delov obeh parcel nima v posesti. Sodišče bi zato moralo, ker je bila tudi v tem delu tožba nesklepčna, zahtevek v celoti zavrniti.

4. Tožnik v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, najprej opozarja, da sodišče v ugodilnem delu sodbe ni določilo tožencu roka za izpolnitev obveznosti, čeprav je bil s tožbenim zahtevkom uveljavljan 15-dnevni izpolnitveni rok. Nadaljnjo kršitev postopka je sodišče zagrešilo s tem, ko je v izreku ugodilo zahtevku glede nepremičnine s parcelnima št. 848 in 849 k.o. T., v drugem odstavku na peti strani obrazložitve pa zaključilo, da naj bi bil tožbeni zahtevek utemeljen le v delu, ki se nanaša na parceli št. 534/1 in 535/1. V nadaljevanju pritožbe navaja, da je lastnik in posestnik garaže na južnem delu nepremičnine s parcelno št. 535/2 k.o. T., v postopku pa je tudi dokazal, da ga je toženec protipravno vznemirjal. Na tožencu je bilo dokazno breme, da ima na sporni garaži kakšno pravico, ki bi mu dovoljevala poseganje v tožnikovo lastninsko pravico, česar pa toženec ni dokazal. 5. V zadevi pa je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnik očita sodišču, da je dokazno oceno opravilo izrazito pristransko in v korist tožene stranke. V premajhni meri naj bi upoštevalo, da so bile določene priče v najožjem sorodstvenem razmerju s tožencem in zato izrazito zainteresirane za izid tega postopka v njegovo korist. Tožnikovim pričam pa naj bi sodišče brez pravega razloga pripisalo povezanost, saj „njegove“ priče nimajo ekonomskega interesa za tožnikov uspeh v pravdi, temveč so zgolj vsa leta spremljale dogajanje na domači kmetiji. V zvezi z garažo je sodišče sprejelo napačno dokazno oceno. Ni dvoma, da se je garaža zidala leta 1972 in da jo je sprva tudi toženec uporabljal za garažiranje. Ta uporaba je predstavljala nekakšen prekarij v odnosu do očeta, ki je bil lastnik celotne domače kmetije. Toženec je pričel ponovno uporabljati garažo šele leta 1996, ko je prišlo do njegove agresije ob ugotovitvi, da je oče prepisal premoženje na tožnika. Garažo je zasedel zgolj zato, ker je hotel nagajati očetu in tožniku. Od leta 1996 dalje tožnik, kot je ugotovilo tudi sodišče, ni mogel garažirati avta v sporni garaži, vendar je imel v njej svoje predmete in je vanjo vstopal po potrebi. To pa le do leta 2000, ko je toženec vhod zaprl. Tožnik je od toženca večkrat zahteval izpraznitev garaže, vendar so sledili povračilni ukrepi. Pritožba zaključuje, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava – 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), saj je tožnik dokazal, da ima na vseh spornih nepremičninah lastninsko pravico in da ga je toženec v njegovi pravici protipravno vznemirjal. Zato bi moralo v celoti ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku. Pritožuje se tudi glede odločitve o stroških, saj sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitve, da naj bi tožnik uspel le s 25 % zahtevka, toženec pa s 75 %. Po mnenju pritožbe bi bila edina pravilna odločitev taka, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

6. Toženec je podal odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem pritrjuje dejanskim in materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

7. Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnika pa je utemeljena delno.

8. K pritožbi tožeče stranke: Res je, da sodišče prve stopnje ni določilo tožencu roka za izpolnitev obveznosti, torej ni upoštevalo 313. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), vendar ni mogoče pritrditi pritožbi, da taka odločba ni izvršljiva. Če namreč v izvršilnem naslovu ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ga določi sodišče v sklepu o izvršbi (drugi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju: ZIZ). V konkretnem primeru pa gre tudi sicer le za relativno kršitev ZPP, ki jo je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 354. člena ZPP odpravilo tako, da je izrek sodbe dopolnilo z določitvijo 15 dnevnega paricijskega roka

9. Pritožbi je potrebno pritrditi tudi v delu, kjer opozarja, da je sodišče s sodbo ugodilo zahtevku, kolikor se je nanašal na vznemirjanje lastninske pravice na parcelah št. 848 in 849 k.o. T., v preostalem delu, to je glede parcel št. 534/1, 535/1 in 535/2 pa ne, v obrazložitvi sodbe pa je v nasprotju s tako odločitvijo v drugem odstavku na peti strani zapisalo, da naj bi bil zahtevek utemeljen le v delu, ki se nanaša na parceli št. 534/1 in 535/1. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča gre za povsem očitno pisno napako, saj iz nadaljnjih obširnih razlogov prvostopenjske sodbe izhaja povsem jasno argumentacija odločbe, ki je skladna z njenim izrekom.

10. Pritožba tudi utemeljeno izpostavlja pomanjkljive razloge, kolikor se nanašajo na zavrnitev tistega dela zahtevka, ki se je nanašal na tožnikovo zahtevo, naj toženec preneha uporabljati parceli št. 534/1 in 535/1 za prehod do garaže na južnem delu parcele št. 535/2 k.o. T. Iz obrazložitve sodbe je mogoče ugotoviti, da je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da naj bi toženec neovirano več kot 20 let dostopal do garaže preko tožnikovih parcel št. 534/1 in 535/1 ter tako priposestvoval služnost v smislu 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Tožnikova lastninska pravica naj bi bila zato zaradi te služnosti omejena. Prvostopenjsko sodišče pa v zvezi s to odločitvijo ni ugotavljalo vseh pravnorelevantnih dejstev. Služnost namreč ni sama sebi namen, vezana je na lastništvo nepremičnine (gospodujoče stvari) oziroma na užitek (osebno služnost) ali drugo stvarno pravico. S tem, kakšno pravico ima toženec na garaži, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v opisanem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

11. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju so pomanjkljivi, saj pritožba ne pojasni, v zvezi s katerimi dejstvi naj bi bila dokazna ocena prvostopenjskega sodišča napačna. Povsem nepotrebne so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje ugotovitve sodišča o toženčevem obsegu uporabe garaže v preteklem obdobju. Tožbeni zahtevek je bil namreč zavrnjen zaradi stališča sodišča prve stopnje, da že tožnikove trditve v tem postopku (ki jih je potrdil tudi izvedeni dokazni postopek) ne opravičujejo vložitve negatorne tožbe.

12. Tožnik je v tožbi trdil, da naj bi sprva garažo uporabljala oba brata, zatem pa naj bi pričel toženec garažo uporabljati v vedno večji meri, tako da jo ima tožnik v uporabi le še v manjšem delu. Podrobneje je to pojasnil v prvi pripravljalni vlogi, v kateri je navedel, da se v garaži nahajajo nekatere njegove stvari – plug, omara, regali in podobno ter še dodal, da je toženec v zadnjem letu vhod v garažo zaprl tako, da ga je zagradil, zatem pa zaprl tudi vrata in tako tožniku preprečil dostop vanjo. Enako je povedal pri zaslišanju. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik zaradi toženčeve agresivnosti (in s tem povezanim strahom pred njim) in zaradi fizičnih preprek v celoti onemogočen pri izvajanju posesti nad garažo. Te dejanske ugotovitve pritožba ne izpodbija, saj navaja, da ima tožnik še danes le v omejenem obsegu v posesti sporno garažo (ne pojasni, v kakšnem smislu), ob zaključku pritožbe pa tožnik izrecno navaja, da je vstop v garažo imel le do leta 2000, ko je toženec vhod zaprl. Ob takih trditvah tožnika, ki jim je sledilo tudi sodišče prve stopnje, je očitno, da bistvo toženčevega vznemirjanja tožnikove lastninske pravice ni (le) v tem, da garažo uporablja, temveč je tožniku odvzel posest garaže in ga iz možnosti njene uporabe popolnoma izključil. Tudi če bi sodišče ugodilo zahtevku, naj toženec preneha uporabljati garažo in iz nje odstrani svoje stvari, „vznemirjanje“ tožnikove lastninske pravice ne bi bilo odpravljeno, saj mu je bila dejansko odvzeta posest, katere vrnitve pa s tožbo ne zahteva. Tožnik zato neutemeljeno izpodbija zavrnilni del sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljilo z nesklepčnostjo tožbe. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu njegovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. K pritožbi tožene stranke: Glede parcel št. 848 in 849 k.o. T. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec obe parceli uporablja za odlaganje gradbenega materiala in drv ter da si je tudi postavil nadstrešek za zaščito razžaganih in razcepljenih drv. Tega toženec ne zanika. Ker je bilo zanesljivo ugotovljeno v postopku, da sta obe parceli tožnikova last in da toženec ni dokazal nobene pravice, ki bi mu uporabo dovoljevala, je sodišče prve stopnje povsem pravilno tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbena trditev, da tožnik teh parcel ni nikoli uporabljal, ni utemeljena in tudi ne drži, da naj bi pri zaslišanju to potrdil sam tožnik. Ravno nasprotno. Pri zaslišanju je povedal, da ima na teh parcelah objekt, da tja pripelje silažo, odlaga gnoj in ima parkirane kmetijske stroje. To pa za odločitev niti ni pomembno, saj ni dvoma, da bo toženčeva odstranitev gradbenega materiala in lesenega nadstreška na tožnikovem zemljišču predstavljala dejanje, s katerim bo prenehalo vznemirjanje tožnikove lastninske pravice, ki ga toženec izvaja brez pravne podlage. Toženčeve pritožbene trditve, da tožnik ni uporabljal delov parcel št. 848 in 849 k.o. T., na katerih ima toženec odložen gradbeni material in drva (ki so sicer same po sebi logične), zato ne morejo pripeljati k zavrnitvi tožbenega zahtevka. Toženčevo pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v pravdi, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev, iz istega razloga pa tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).