Up-97/99

10. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž. ki ju zastopa B. B. odvetnik v Z. na seji senata dne 10. 10. 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 127/98 z dne 10. 2. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 517/97 z dne 10. 9. 1997 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 5/96 z dne 24. 3. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek sedaj že pokojnega A. A. na razveljavitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v Ž., sklenjene med tožnikom, njegovo nekdanjo ženo C. C. in Občino Ž. Tožnik je zahteval razveljavitev samo v delu, ki se nanaša na C. C. in zahteval, da Občina Ž. v tem delu sklene kupoprodajno pogodbo z njim. Sodišče je zavrnilo tudi oba podrejena tožbena zahtevka. V prvem je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe in aneksa k tej pogodbi v delu, ki je bil sklenjen med Občino Ž. in C. C. in ugotovitev, da je občina glede tega dela dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo s tožnikom. Drugi podredni zahtevek se je glasil na ugotovitev, da kupoprodajna pogodba in aneks k tej pogodbi nista nastali kot pravno veljavni listini in da je s tožnikovim podpisom prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe med njim in Občino Ž., zaradi česar je tožnik lastnik celotnega stanovanja in so mu tožene stranke (dediči pokojne C. C. in Občina Ž.) dolžne izdati ustrezno listino za vknjižbo njegove pravice v zemljiško knjigo. Pritožba in revizija zoper sodbo prve stopnje sta bili kot neutemeljeni zavrnjeni. Zoper omenjene sodbe sta vložila ustavno pritožbo dediča pokojnega A. A., A. in B. B. Ustavna pritožnika zatrjujeta, da pokojnemu, ki je bil slep, delavka upravnega organa, pred katero sta se pogodba in izjava o soglasju za odkup stanovanja v korist C. C. podpisovali, ni omogočila, da bi se seznanil z vsebino listine, ki jo je podpisoval. S tem naj bi bila tožniku oziroma ustavnima pritožnikoma kot dedičema tožnika kršena pravica do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave). Kršitev te pravice naj bi bila storjena tudi s tem, ker nobeno od sodišč ni ocenilo navedb, da tožnik sploh ni dal veljavnega soglasja za sklenitev pravnega posla in s tem, ker je sodišče pokojnemu kot pripadniku italijanske narodnosti odvzelo pravico spremljati celoten postopek v njegovem jeziku. Neobravnavanje navedb o tem, da soglasja za sklenitev pravnega posla ni bilo, naj bi po mnenju pritožnikov predstavljalo tudi kršitev pravice do sodnega varstva (iz prvega odstavka 23. člena Ustave).

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnika s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe nista uspela, še ne pomeni kršitve enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave) in pravice do sodnega varstva (iz prvega odstavka 23. člena Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

3.Ustavno sodišče ugotavlja, da ne drži navedba ustavnih pritožnikov, da sodišče ni obravnavalo njunih navedb o nenastanku soglasja (oz. o nenastanku pogodbe). Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izrecno zapisalo, da pogodba ni nična, zato ni moč uporabiti določil 106. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89, 57/89 - ZOR), na katerega se je smiselno skliceval pritožnik, ko je predlagal, naj sodišče ugotovi, da pogodba med tretje toženo stranko in pokojno ženo ni nastala. Tudi sodba sodišča druge stopnje vsebuje obširno obrazložitev o tem, zakaj sodišče meni, da je bil tožnik seznanjen s pravo vsebino pogodbe oziroma s tem, da daje soglasje za odkup stanovanja v korist zakonca in zakaj šteje, da je soglasje veljavno. Prav tako je tudi Vrhovno sodišče utemeljilo, zakaj meni, da je sodišče druge stopnje ocenilo vse pritožbene navedbe, ki naj bi bile v zadevi odločilnega pomena.

4.Čeprav postopek ni tekel v italijanskem jeziku od vsega začetka, je bil tožnik kot pripadnik italijanske narodnosti v svojem jeziku seznanjen z vsemi navedbami strank in s celotnim dokaznim postopkom, ki ga je tožnik spremljal v svojem jeziku.

Tako dejstvo, da postopek ni tekel v italijanskem jeziku od vsega začetka, ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic.

5.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je navedeni sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude