Jedro

Zavrnitve pravice do dodelitve subvencije ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 11. člen ZIUOOPE (ki pojasnjuje le kakšen je namen ukrepa), vsekakor pa ne z zaključkom, da bi tožnik ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi moral vedeti, da delavcu ne more zagotoviti dela za polni delovni čas. Podlage za takšno odločitev v določbi 11. člena ZIUOOPE ni, morebitne druge podlage za sprejeto odločitev pa toženka ni navedla.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-6631/2020-8 z dne 16. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se tožnikova vloga za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrne (1. točka izreka), da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je sklep takse prost (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je iz podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije razvidno, da je A. A. pri tožniku zaposlen od 26. 6. 2020 dalje, delo s skrajšanim delovnim časom pa mu je bilo odrejeno od 22. 7. 2020 dalje. Iz 11. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE) izhaja, da je namen interventnega zakona ohranitev delovnega mesta zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov. Ukrep je namenjen delodajalcem, ki bi delavce v nasprotnem primeru odpustili. Ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi bi delodajalec moral vedeti, da delavcu ne more zagotoviti dela za polni delovni čas in bi zato lahko skladno s 65. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) sklenil pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Glede na navedeno ne gre za ohranjanje delovnih mest, kot izhaja iz namena ZIUOOPE in tožnik ni upravičen do uveljavljanja pravice do subvencioniranja skrajšanega delovnega časa po ZIUOOPE.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in meni, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev subvencije za A. A.. Je pravna oseba, ki je bila vpisana v Poslovni register pred 13. 3. 2020 ter zaposluje delavce na podlagi pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas in najmanj 10% zaposlenim mesečno ne more zagotavljati najmanj 90% dela. Deluje na področju turizma, panoge, ki je bila in je v času pandemije najbolj prizadeta. Z A. A. je sklenil delovno razmerje za polni delovni čas 26. 6. 2020, delo s skrajšanim delovnim časom pa mu je bilo odrejeno od 22. 7. 2020 dalje. Ob sklenitvi pogodbe je delavcu lahko zagotavljal delo za polni delovni čas, zaradi kasnejših razmer pa je prišlo do situacije, ko razmere na trgu niso omogočale dela za polni delovni čas. Tožnik ni mogel vedeti, niti predvideti, kakšen bo razvoj dogodkov čez poletno sezono. Ker svojo dejavnost izvaja v mednarodnem okolju, so na realizacijo vplivale tudi razmere po Evropi. Ne strinja se z argumentacijo tožene stranke, da je subvencijo mogoče dobiti le v primeru, če bi bil delavec zaposlen že pred sprejemom zakona. V besedilu zakona ni namreč nikjer navedeno, kdaj bi moralo biti sklenjeno delovno razmerje. V kolikor bi zakonodajalec hotel, da se zakon upošteva samo za delovna razmerja, sklenjena pred sprejetjem zakona, bi moral to jasno navesti v svojih določbah. Sklicevanje na namen oziroma načela zakona pa ne more rezultirati v odrekanju pravic subjektom, ki slednje uveljavljajo skladno z besedilom zakona. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi vlogi tožnika za priznanje pravice do dodelitve subvencije oz. sklep razveljavi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Toženi stranki naj se naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in pojasnjuje, da je tožnik res imel zaposlenega delavca A. A. že dne 26. 6. 2020, vendar le za določen čas. V delovnem razmerju za določen čas pa tožnik ne more uveljavljati subvencije za skrajšani delovni čas po določbah ZIUOOPE. Opozarja, da je tožnik vložil tožbo tudi zoper sklep toženke 11069-6393/2020-7, kjer je bila na isti podlagi zavrnjena subvencija za 4 delavce in ki se vodi pod opr. I U 1558/2020. 5. Tožba je utemeljena.

6. V tem upravnem sporu se presoja s tožbo izpodbijani sklep, s katerim je bila zavrnjena vloga tožnika, s katero je uveljavljal pravico do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je odredil delo s skrajšanim delovnim časom. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka svojo odločitev opre na 11. člen ZIUOOPE, ki določa, da se z namenom ohranitve delovnih mest, zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov ureja možnost odreditve dela s skrajšanim delovnim časom ob hkratni delni napotitvi na začasno čakanje na delo delavca, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas. Pojasni, da je tožnik z A. A. sklenil pogodbo o zaposlitvi 26. 6. 2020, delo s skrajšanim delovnim časom pa mu je bilo odrejeno od 22. 7. 2020 dalje. Meni, da bi tožnik ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi moral vedeti, da delavcu ne more zagotoviti dela za polni delovni čas, zato ne gre za ohranjanje delovnih mest, kot izhaja iz namena ZIUOOPE, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da tožniku ne pripada subvencija.

7. Po mnenju sodišča pravna podlaga, na kateri temelji sprejeta odločitev, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnjena oz. ni niti navedena. Sklicevanje tožene stranke na 11. člen ZIUOOPE, ki le pojasnjuje kakšen je namen ukrepa, namreč ne utemeljuje sprejete odločitve. Kot pravilno opozarja tožnik, iz 11. člena ZIUOOPE izhaja le, da se z omenjenim zakonom, z namenom ohranitve delovnih mest, zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov, ureja možnost odreditve dela s skrajšanim delovnim časom.

8. Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa je eden od ukrepov, ki ga je država sprejela za blažitev posledic epidemije virusa SARS-CoV-2 (COVID-19) v gospodarstvu, vključen pa je bil v t.i. tretji protikoronski zakon (ZIUOOPE). Na podlagi določb ZIUOOPE, ki je pričel veljati 31. 5. 2020, se s 1. 6. 2020 za delodajalce ureja možnost delnega subvencioniranja skrajšanega delovnega časa. Ukrep delodajalcem omogoča, da delavcem, ki so zaposleni za polni delovni čas, začasno odredijo delo s skrajšanim delovnim časom, brez spremembe pogodbe o zaposlitvi, in sicer lahko delodajalec delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa uveljavlja za zaposlene, s katerimi ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in jim je odredil delo s skrajšanim delovnim časom do 30. 6. 2020 za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020.1

9. ZIUOOPE v členih od 11 do 23 podrobneje ureja pogoje za dodelitev subvencije, upravičene delodajalce, višino subvencije, pravice in obveznosti delavcev, obveznosti delodajalcev, kot tudi postopek uveljavljanja subvencije in izvajanje nadzora nad dodelitvijo sredstev. V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZIUOOPE so do subvencije upravičeni delodajalci, ki so pravne ali fizične osebe, vpisane v Poslovni register Slovenije pred 13. marcem 2020, pod pogojem, da imajo zaposleni, katerim želi delodajalec začasno odrediti skrajšani delovni čas, sklenjene pogodbe za polni delovni čas, in da po oceni delodajalca le-ta najmanj 10 % zaposlenim mesečno ne morejo zagotavljati najmanj 90 % dela. Po drugem odstavku 12. člena istega zakona subvencije ne morejo koristiti delodajalci, ki so neposredni ali posredni uporabniki proračuna RS oziroma proračuna občine, katerega delež prihodkov iz javnih virov je bil v letu 2019 višji od 50 %.

10. Sodišče na podlagi zgoraj citiranih, za obravnavano zadevo relevantnih določb ZIUOOPE ugotavlja, da iz pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za dodelitev subvencije, ne izhaja, da bi bila odobritev subvencije vezana na sklenitev delovnega razmerja do določenega datuma, kot to zaključi tožena stranka. Prav tako iz določb ZIUOOPE ne izhaja, da bi se lahko subvencija uveljavljala le v primeru sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, na kar se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo. Zavrnitve pravice do dodelitve subvencije ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 11. člen ZIUOOPE (ki torej pojasnjuje le kakšen je namen ukrepa), vsekakor pa ne z zaključkom, da bi tožnik ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi moral vedeti, da delavcu ne more zagotoviti dela za polni delovni čas. Podlage za takšno odločitev v določbi 11. člena ZIUOOPE ni, morebitne druge podlage za sprejeto odločitev pa toženka ni navedla.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za odobritev subvencioniranja skrajšanega delovnega časa po ZIUOOPE.

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.

13. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

1 Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa je bilo v nadaljevanju večkrat podaljšano, s t.i. sedmim protikoronskim zakonom (Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19, ZIUPOPDVE), ki je stopil v veljavo 31. decembra 2020, je bilo podaljšano do 30. 6. 2021.