Jedro

Sklep o podaljšanju pripora mora biti obdolžencu vročen pred potekom časa, ki je določen v prejšnjem sklepu o priporu. Obdolžencu ni bila nezakonito odvzeta prostost, če mu je bil sklep o podaljšanju pripora vročen v manj kot 24 urah po izteku časa, določenega v prejšnjem sklepu o priporu.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega E.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obdolženega E.B., zoper katerega je vložena obtožnica zaradi štirih kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili v hudodelski združbi po 2. odstavku 196. člena KZ, po vložitvi obtožnice podaljšan pripor zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornik tega obdolženca je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Navaja, da je bil obdolženec nezakonito zadržan v priporu od 15.00 do 15.07 ure 4.8.2006, ker je ob 15.00 uri tega dne potekel čas, za katerega mu je bil pripor podaljšan, sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice pa mu je bil vročen šele sedem minut po 15.00 uri tega dne. Ker je bil prevod sklepa sodišča prve stopnje v nemškem jeziku vročen obdolžencu šele 22.8.2006, pritožbeno sodišče ni moglo posebno hitro odločiti o pritožbi zagovornika zoper ta sklep, zato je podana bistvena kršitev postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Prekršena naj bi bila pravica obdolženca iz 1. odstavka 9. člena ZKP, ker mu ni bil izpodbijani sklep preveden. Begosumnost obdolženca naj bi bila obrazložena z razlogi, ki kršijo 13. člen Ustave, ker diskriminirajo obdolženca kot tujca. Obtožnica očita obdolžencu stek štirih kaznivih dejanj, čeprav gre le za eno nadaljevano kaznivo dejanje z namenom, da umetno prikazuje večjo težo kaznivega dejanja, s čimer utemeljuje ponovitveno nevarnost. Trdi dalje, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja in da nista podana priporna razloga, zadoščal pa bi tudi milejši ukrep za dosego namenov, zaradi katerih je bil pripor odrejen. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in pripor odpravi, podrejeno pa, da se ga nadomesti z milejšim ukrepom.

Vrhovna državna tožilka predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne. Za presojo zakonitosti pripora je odločilno, da je bil sklep o podaljšanju pripora izdan pred iztekom časa, za katerega je bil pripor nazadnje podaljšan, vročitev sklepa z zamudo sedmih minut pa na zakonitost sklepa ne vpliva. Utemeljen sum storitve kaznivih dejanj in oba priporna razloga obstajajo, zato ni mogoče izreči milejšega ukrepa.

Zahteva zagovornika obdolženega E.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 4. in 1. odstavka 420. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po določbi 1. odstavka 205. člena ZKP sme biti obdolženec v priporu samo na podlagi sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora. Po določbi 3. odstavka 9. člena istega zakona mora sodišče obdolžencu, ki je v priporu in ne uporablja slovenščine, vročiti tudi prevod sklepa o priporu v njegovem jeziku. Praviloma mu je treba vročiti istočasno sklep v slovenskem jeziku in prevod. Če je prevod vročen kasneje, kot sklep v slovenskem jeziku, se rok za pritožbo šteje od časa vročitve prevoda. Če v obtožnici ni predlagano, da se pripor zoper priprtega obdolženca odpravi, zunajobravnavni senat na podlagi določb 2. odstavka 272. člena ZKP v roku treh dni od prejema obtožnice preizkusi, ali so še podani razlogi za pripor. Čeprav ima senat po tej določbi čas treh dni za preskus, se ta čas všteva v čas, za katerega je bil pripor odrejen oziroma nazadnje podaljšan pred vložitvijo obtožnice, ne glede na to, ali je bil podaljšan za najdaljši čas iz 2. odstavka 205. člena ZKP, torej za dva meseca po sklepu senata Okrožnega sodišča oziroma še za tri mesece po sklepu Vrhovnega sodišča. Tridnevni rok za preskus obstoja pripornih razlogov po 2. odstavku 272. člena torej ne more "podaljšati" časa pripora, kot je bil določen v sklepu o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. To stališče je v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 18.12.1996. Sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice mora biti praviloma obdolžencu tudi vročen v času, za katerega je bil pripor odrejen, vendar pa ZKP tega izrečno ne zahteva in tudi ne predpisuje posledic za prekoračitev tega roka. Pač pa je v 2. odstavku 20. člena Ustave določeno, da mora biti priprtemu vročena pisna obrazložena odločba takoj oziroma najkasneje v štiriindvajsetih urah po odreditvi oziroma podaljšanju pripora.

V obravnavanem primeru je senat Okrožnega sodišča v Mariboru po vložitvi obtožnice dne 3.8.2006 izdal sklep o podaljšanju pripora naslednjega dne 4.8.2006 pred 15.00 uro, torej pred iztekom časa, za katerega je bil pripor zoper obdolženca nazadnje podaljšan, zato je zmotno stališče zahteve, da je bil obdolženec v priporu brez ustrezne sodne odločbe.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bil sklep v slovenščini obdolžencu vročen sedem minut po izteku časa, za katerega mu je bil pripor nazadnje podaljšan. Praviloma mora biti sklep o podaljšanju pripora ne le izdan, ampak tudi vročen obdolžencu pred potekom časa, ki je določen v sklepu o priporu. Vendar pa v primeru, ko je bil sklep vročen po izteku tega časa, do vročitve sklepa obdolžencu ni bila nezakonito odvzeta prostost, če mu je bil sklep v skladu s 2. odstavkom 20. člena Ustave vročen v manj kot štiriindvajsetih urah po izteku časa, določenega v prejšnjem sklepu o priporu. V obravnavanem primeru se ta kršitev ni zgodila.

Okoliščina, da je bil prevod sklepa v nemški jezik obdolžencu vročen šele 22.8.2006 na zakonitost pripora ne vpliva, vpliva pa na začetek teka roka za pritožbo obdolženca; rok začne teči šele od vročitve prevoda sklepa ne glede na čas, ko je obdolženec prejel sklep v slovenskem jeziku. Prevod sklepa je bil obdolžencu vročen sicer z neopravičljivo zamudo, vendar pa obdolženec ni vložil pritožbe, zato Vrhovno sodišče ne vidi, kako bi ta zamuda lahko vplivala na kršitev obdolženčeve pravice do pravnega sredstva in takega vpliva zahteva niti ne zatrjuje.

Pravilno je stališče v zahtevi, da mora v pripornih zadevah sodišče postopati posebno hitro. To obveznost sodišču nalaga določba 2. odstavka 200. člena ZKP. Zmotno pa je njeno stališče, da je kršitev te obveznosti sodišča in hkrati pravice obdolženca do hitrega sojenja, ker je pritožbeno sodišče moralo odlašati z odločitvijo o pritožbi zagovornika zoper sklep sodišča prve stopnje dokler obdolžencu ni iztekel rok za pritožbo, ki je začel teči šele od vročitve prevoda dne 22.8.2006, bistvena kršitev postopka. Za tako kršitev bi po določbi 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP šlo, če bi kršitev 2. odstavka 200. člena ZKP vplivala na zakonitost sklepov. Vrhovno sodišče takega vpliva ni ugotovilo in je zahteva za varstvo zakonitosti ne zatrjuje.

Glede na povedano tudi ni pravilno stališče zahteve, da sklep sodišča prve stopnje ni bil vročen v skladu z 2. odstavkom 124. člena ZKP, ker bi moral biti obdolženec izpuščen in torej določbe o vročitvi sodnih pisanj priprtemu ne pridejo v poštev.

Za kršitev 3. odstavka 9. člena ZKP, ki jo tudi uveljavlja zahteva, bi šlo, če sodišče ne bi vročilo prevoda sklepa. Iz zahteve same pa je jasno, da je bil prevod sklepa sodišča prve stopnje v nemškem jeziku vročen obdolžencu dne 22.8.2006, zato zatrjevana kršitev določb 3. odstavka 9. člena ZKP ni podana.

Trditev, da je sodišče kršilo enakopravnost obdolženca kot tujca po 13. členu Ustave, ker je begosumnost obdolženca utemeljevalo s tem, da je državljan Avstrije, kjer ima tudi družino, ni utemeljena. Za kršitev te določbe Ustave bi šlo, če sodišče obdolžencu ne bi priznalo pravic, ki mu gredo po Ustavi in zakonih Republike Slovenije v skladu z mednarodnimi pogodbami. Ne pravni red Republike Slovenije ne mednarodne pogodbe ne določajo, da se tujca ne more pripreti pod enakimi pogoji kot državljana Slovenije. Dejstva, da je obdolženec državljan Avstrije, da ima stalno prebivališče v Avstriji in da ima tam tudi družino, se uvrščajo med dejanske okoliščine, ki se od primera do primera v skladu s 1. točko 1. odstavka 201. člena ZKP ugotavljajo in presojajo pri oceni, ali kažejo na nevarnost, da bo obdolženec pobegnil, ne pa med pravice tujcev v smislu 13. člena Ustave.

Trditve zahteve, da ne obstaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja in da priporna razloga nista podana, izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja o obstoju utemeljenega suma in pripornih razlogov, tega pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati. Vrhovno sodišče še pripominja, da je bil ugovor zagovornika zoper obtožnico, ki je uveljavljal tudi pomanjkanje utemeljenega suma o storitvi kaznivih dejanj, zavrnjen.

Trditev, da je državno tožilstvo vložilo obtožnico zoper obdolženca za realni stek štirih kaznivih dejanj, čeprav gre le za eno kaznivo dejanje z namenom, da bi prikazalo večjo težo kaznivega dejanja in s tem utemeljilo ponovitveno nevarnost, tudi ni utemeljena. Predvsem zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zoper obtožni akt, ampak le zoper sodne odločbe in postopek, ki je v zvezi z njimi tekel pred njihovo izdajo. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno opredelitev dejanj v obtožnici, ampak se pravilnost pravne opredelitve presoja po opravljeni glavni obravnavi glede na ugotovljeno dejansko stanje. V tej fazi postopka uveljavljanje kršitve kazenskega zakona torej ne more uspeti.

S trditvijo, da bi sodišče moralo pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, zahteva smiselno uveljavlja kršitev 2. odstavka 192. člena ZKP. Toda sodišče ni ugotovilo, da bi bilo mogoče ponovitveno nevarnost in begosumnost obdolženca odpraviti z drugim milejšim ukrepom, nasprotno, ocenilo je, da le pripor zagotavlja navzočnost obdolženca v postopku in varnost ljudi. Drugačno stališče zahteve torej izpodbija dejansko stanje, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.