Jedro

Tožnik kot voznik motorja bi lahko preprečil prometno nesrečo, do katere je prišlo, ko je prehiteval vozečo kolono osebnih vozil, pri čemer je drugo tožena stranka zapeljala čez sredinsko črto, če bi vozil s predpisano hitrostjo 90 km/h namesto 120 km/h. Njegov prispevek k nastali nesreči je 30%.

Ker tožnik ni predložil ustreznih dokazil glede višine prejemkov pred invalidsko upokojitvijo, sodišče ni moglo primerjati dohodkov pred nesrečo in po upokojitvi, zato je zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo, da sta v 15 dneh dolžni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 16.520,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2011 do plačila, višji tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da mora prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.502,61 EUR, drugo toženi stranki pa 2.325,66 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

2. Proti navedeni sodbi so se pritožile vse stranke.

3. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami sodišča, da je tudi sam soodgovoren za prometno nesrečo v višini 30 %, ker naj bi to temeljilo na ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke, kar naj bi bilo deloma tudi protispisno. Izvedenec je nedvomno ugotovil, da je tožnik vozil med 110 in 120 km/uro, vendar pa iz izvedeniškega mnenja ni mogoče razbrati, da je takšna manjša prekoračitev na kakršenkoli način vplivala na samo prometno nesrečo. Izvedenec je namreč ugotovil, da bi lahko tožnik ovinek varno zvozil s hitrostjo do 133 km/uro, torej njegova hitrost ni bila neprilagojena stanju na cestišču, kot je to navedel v svojem osnovnem mnenju. Ko je drugo tožena stranka zapeljala na njegov vozni pas, je bil tožnik od vozila drugo tožene stranke oddaljen komaj 6,6 metra in v takšni situaciji je moral reagirati z zavijanjem v levo v smeri vožnje in zato tudi zmanjšal nagib motornega kolesa na okoli 10°. Izvedenec je še pojasnil, da bi lahko voznik motornega kolesa takšno spremembo nagiba motornega kolesa, ki bi zmanjšalo njegovo hitrost, varno storil na razdalji minimalno 50 metrov. Tega torej nikakor ni bilo mogoče varno storiti na razdalji 6 metrov, izvedenec pa je tudi pojasnil, da se je vse skupaj v manj kot eni sekundi. Ugotovitev sodišča, da do prometne nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo 90 km/uro je sicer točna, vendar pa ta okoliščina ne spreminja dejstva, da je do prometne nesreče prišlo izključno po krivdi drugo tožene stranke, ki se kljub izredni preglednosti na cestišču ni prepričala, ali je vozišče prosto, preden je začela s prehitevanjem in preden je zaprla pot tožniku, ki se je tedaj že nahajal na prehitevalnem pasu. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek za plačilo mesečne izgube na zaslužku in za plačilo rente zaradi izgube na zaslužku v bodoče. Odločba o odmeri invalidske pokojnine tožniku in priloženi obračun invalidske pokojnine je tuja javna listina v smislu 224. člena ZPP. Iz odločbe o invalidski pokojnini je razvidno, da se pri obračunu invalidske pokojnine v Švici upošteva sedanji sorazmerni dohodek iz pridobitne dejavnosti v odnosu do sorazmernega dohodka, ki bi ga dosegel, če ne bi bilo škode na zdravju. Pri odmeri invalidske pokojnine niso upoštevali le dejansko prijavljenih povprečnih letnih dohodkov (v znesku 2.908,83 CHF mesečno, kot tožnik vtožuje v predmetni tožbi), temveč višje dohodke, ki bi jih tožnik dejansko prejemal, če ne bi bilo škode na njegovem zdravju. Obračun pripadajoče invalidnine je dejansko opravljen na podlagi povprečnega letnega dohodka 50.652 CHF, kar je 4.421 CHF mesečno. Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa in zato v dokazovanje resničnosti navedenega v tej listini tožeča stranka ni bila dolžna dostavljati kakršnekoli dokazne listine. Iz invalidske odločbe zato nedvomno izhaja, da dejanska izguba na zaslužku, ki tožniku mesečno nastaja zaradi obravnavane prometne nesreče, znaša 2.700 CHF in presega vtoževani znesek 1.187,83 CHF mesečno. Iz odločbe je razvidno tudi, da tožnikova redna invalidska pokojnina znaša le 1.721 CHF, preostali znesek pa se nanaša na dodatek za mladoletne otroke in dodatek za zakonskega partnerja kot nadomestilo za oskrbo tožnika.

4. Prvo tožena stranka v pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče nepravilno prisodilo odškodnino za pretrpljene fizične bolečine in nevšečnosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožniku je za pretrpljene fizične bolečine in nevšečnosti prisojen celoten vtoževani znesek v višini 33.383,41 EUR, kar glede na medicinsko dokumentacijo in izvedensko mnenje močno odstopa od aktualne sodne prakse, ki za podobne primere prisoja največ do 20.000,00 EUR odškodnine. Tožnik se strinja z opisanimi nevšečnostmi med zdravljenjem, vendar meni, da bi bila pravična odškodnina ob 100 % temelju največ 23.000,00 EUR. Glede na 70 % temelj se pritožuje za znesek 7.268,39 EUR. Prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je najmanj 20.000,00 EUR previsoka. Sodišče je tožniku prisodilo več kot 100.000,00 EUR odškodnine po 100 % temelju, take zneske pa so sodišča še pred tremi ali štirimi leti prisojala za lažje oblike paraplegije, kar je neprimerljivo s tožnikovo situacijo. Ob upoštevanju 70 % temelja je odškodnina previsoka za 14.000,00 EUR.

5. Tudi drugo tožena stranka v pritožbi navaja, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena previsoko. Tožnik je bil hospitaliziran 117 dni ne 127, kot je ugotovilo sodišče, hude bolečine so kumulativno trajale 5 tednov, lahke telesne bolečine pa kumulativno tri mesece in pol. Kumulativno trajanje vseh telesnih bolečin ne opravičuje odmere odškodnine v tako visokem znesku. Tožnik je bil delno pokreten še pred koncem leta 1998, že sredi januarja 1999 je prišlo do normalne gibljivosti kolčnega ali kolenskega sklepa, v marcu 1999 pa je že hodil brez palice. To dokazuje, da tožnik zaradi telesnih poškodb ni bil dalj časa nepokreten in tako nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, hospitalizacijo in nepokretnostjo niso trajale tako dolgo časa. Zdravljenje tožnika je res trajalo 9 let, do izdelave izvedenskega mnenja, vendar so bile vse telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem razporejene v to časovno obdobje, pretežni del nevšečnosti in telesnih bolečin pa datira v prve pol leta po poškodbi. Drugo tožena stranka prilaga judikat Vrhovnega sodišča RS II Ips 456/2003, iz katerega izhaja, da je znašala v podobnem primeru odškodnina iz naslova telesnih bolečin 5.000.000,00 SIT oziroma 20.864,63 EUR. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti še navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik kljub posledicam poškodbe pokreten in da hodi brez pomoči bergel oziroma palice. Za podobne primere sodna praksa prisoja nižje zneske in sicer II Ips 456/2003 41.729,26 EUR, po sodbi II Ips 693/2009 na 24.500,00 EUR, po sodbi II Ips 633/2003 10.423,32 EUR, po sodbi VS 001423 v višini 14.605,24 EUR in po sodbi VS 000708 v višini 18.778,17 EUR. Drugo tožena stranka še navaja, da je sodišče nepravilno zavrnilo ugovor zastaranja in da ne drži ugotovitev sodišča, da je bil zahtevek za plačilo nepremoženjske škode vložen z vlogo dne 18. 3. 2003. Tožeča stranka je odškodnino za nepremoženjsko škodo uveljavljala z vlogo z dne 18. 12. 2003 po poteku rokov iz 376. člena ZOR. Ne glede na to, da se je tožnik zdravil tudi po 18. 12. 2003, se je njegovo zdravstveno stanje ustalilo pred 18. 12. 2000. Podrejeno, za primer, da pritožbeno sodišče ne bi zahtevka tožeče stranke zavrnilo, pa se drugo tožena stranka pritožuje še glede odmere pravdnih stroškov. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je bila tožeča stranka po temelju uspešna v višini 70 %. Drugo tožena stranka je uveljavljala soodgovornost tožeče stranke v deležu 50 %, preostalih 50 % odgovornosti drugo tožene stranke k nastanku škodnega dogodka ni bilo spornih. Uspeh po temelju tožeče stranke znaša le 40 % od sicer spornih 50 % temelja, po višini pa 3 %. Skupni uspeh tožeče stranke v pravdi tako znaša 21,5 % in ne 36,5 %.

6. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke prvo tožena stranka navaja, da je 30 % prisojena soodgovornost najmanjša možna mera soodgovornosti glede na ugotovljeno dejansko stanje. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da tožeča stranka ni izkazala višine svojega rentnega zahtevka.

7. Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi tožeče stranke:

8. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljenih pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi očitanega (delnega) nasprotja med zaključkom sodišča prve stopnje o tožnikovi 30% soodgovornosti in izvedenskim mnenjem ni. Tožnik je kot voznik motornega kolesa znamke Dukati 900 začel prehitevati pred seboj vozečo kolono osebnih vozil. Ko je bil od vozila drugo tožene stranke oddaljen okoli 6,5 metra, je le-ta s sprednjim levim delom zapeljala čez sredinsko razmejitveno črto. Hitrost motornega kolesa v trenutku prehitevanja je bila največ 120 km/uro, voznik osebnega avtomobila pa je med prehitevanjem povečeval hitrost okoli 80 km/uro do največ 100 km/uro. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih nespornih dejstev pravilno zaključilo, da bi oba udeleženca prometno nesrečo lahko preprečila. Drugo tožena stranka, če bi bila bolj pozorna na nastalo prometno situacijo in bi upoštevala prednost voznika motornega kolesa, ki je v tistem trenutku že prehiteval, tožnik pa tako, če bi vozil s prilagojeno hitrostjo. Oba udeleženca sta torej kršila cestnoprometne predpise in pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je odgovornost tožnika, ki je prekoračil dovoljeno hitrost, podana v obliki 30 % prispevka. Pritožnik zmotno meni, da ugotovitev izvedenca, da bi tožnik z motorjem ovinek lahko varno zvozil s hitrostjo do 133 km/h, pomeni, da njegova hitrost ni bila neprilagojena stanju na cestišču in je zaradi tega podana izključna odgovornost drugo tožene stranke. Bistveno je, da bi tožnik lahko nezgodo preprečil, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo 90 km/h, s to ugotovitvijo izvedenca pa se izrecno strinja tudi sam pritožnik.

9. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe glede zahtevka za plačilo mesečne izgube na zaslužku in za plačilo rente zaradi izgube na zaslužku za v bodoče. Tožnik je zahteval razliko med priznano mesečno invalidsko rento in prijavljenimi povprečnimi mesečnimi prejemki pred obravnavano prometno nesrečo. Zatrjeval je, da so se njegovi prejemki zmanjšali v primerjavi s prejšnjimi dohodki, ki naj bi znašali 34.906 CHF letno ali 2.908,83 CHF mesečno. Prikrajšanje naj bi znašalo 1.187,83 CHF mesečno in je zahteval plačilo te razlike za obdobje od upokojitve do vložitve zahtevka v skupnem znesku 62.954,99 CHF ter rento v bodoče v znesku 1.187,83 CHF mesečno. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni predložil ustreznih dokazil glede višine prejemkov pred invalidsko upokojitvijo in zato sodišče ni moglo primerjati dohodkov pred nesrečo in po upokojitvi. Pritožbeno sodišče se s tako odločitvijo v celoti strinja. Tožnik je v dokaz višine zahtevka iz tega naslova predložil le odločbo o invalidski pokojnini, iz katere izhaja, da je bila tožniku ob upokojitvi priznana invalidska renta v znesku 1.721,00 CHF. Javna listina v skladu z določbo 224. člena ZPP res dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, vendar v konkretnem primeru odločba o invalidnini ne potrjuje dohodkov tožnika pred obravnavano nesrečo, ampak le to (kar v postopku sploh ni bilo sporno), da tožnikova invalidska renta znaša 1.721,00 CHF. Sodišče prve stopnje je angažiralo izvedenko s področja ekonomije, revizije in vrednotenja podjetij, med drugim tudi z nalogo, da oceni višino tožnikovega zahtevka za izplačilo rente. Le-ta dela ni mogla opraviti, ker tožnik na poziv sodišča ni predložil konkretnih računovodskih izkazov obratovalnice za obdobje 1995 do 2000, bruto bilanc za isto obdobje, seznama zaposlenih, kopij letnih napovedi in drugih podatkov. Glede na navedeno, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati višine svojega zahtevka iz izgubljenega zaslužka, povsem pravilna.

O pritožbah prvo tožene in drugo tožene stranke:

10. Višje sodišče najprej ugotavlja, da zahtevek tožnika za plačilo nepremoženjske škode ni zastaral in je ta pritožbena navedba drugo tožene stranke neutemeljena. Do nesreče je prišlo 12. 8. 1998, tožnik pa je (kot pravilno poudarja pritožba) zahtevek za plačilo nepremoženjske škode vložil 18. 12. 2003 (vloga red. št. 21) in ne 18. 3. 2003, kot je očitno pomotoma (1) navedeno v sodbi prve stopnje. Na pravilnost zaključka sodišča, da terjatev ni zastarala, pa navedeno ne vpliva, ker je v postopku zanesljivo ugotovljeno, da je se je tožnik zaradi posledic nesreče zdravil še v letu 2007 in se obseg pretrpljene škode tudi do pregleda pri izvedencu leta 2008 še ni ustalil. V letu 2007 je bil tožnik hospitaliziran zaradi operacije desnega stegna, odstranili so žebelj iz središčnega kanala, vgradili novega brez vijačnih zaklepov in presadili kost. Izvedenec je predvidel kot verjeten še en operacijski poseg povezan z zdravljenjem stegnenice. Zahtevek za plačilo nepremoženjske škode je bil torej vložen pravočasno glede na roke iz 352. člena OZ (376. člen ZOR).

11. V obravnavanem škodnem dogodku je tožnik utrpel zdrobljeni zlom desne stegnenice, pok v sklepni ponvici desnega kolka, zlom medgrčnega predela leve stegnenice in zvin obeh stopal. Slednja poškodba ni potrebovala posebnega zdravljenja in ni pustila trajnih posledic. Zlom desne stegnenice so morali operativno poravnati in ga stabilizirati s kovinskim žebljem. Ker se je zlom zarasel z brazgotino v nepravilnem položaju, je to povzročilo obračanje noge in skrajšavo noge in je bila potrebna ponovna operacija, v kateri so bili opravljeni popravki, zlom se je ponovno zarasel s kostno celino, ki ima enake biološke lastnosti kot normalna kost. Tudi zlom leve stegnenice so morali operativno naravnati in ga stabilizirati s ploščo in vijaki. Tožnik je med zdravljenjem utrpel številne nevšečnosti, skupno je bil hospitaliziran vsaj 117 dni, prve tri dni po prvi operaciji je bil hospitaliziran v intenzivni terapiji, ves čas je imel montiran infuzijski sistem, po prvi operaciji je prejel tudi transfuzijo tri litre in 150 ml tuje krvi različnih dajalcev, kar je rizično. Prvi poseg je trajal štiri ure in pol, sicer je bil štirikrat operiran v splošni anesteziji. Vsaj 32x je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju, kar je za organizem škodljivo, obsevan je bil tudi v predel spolnih organov, kjer je genetski material v spolnih celicah posebno občutljiv za sevanje. Vsaj dve leti je kumulativno izvajal fizikalno terapijo doma, v rehabilitacijskem zavodu in v bolnišnici. Mesec in pol ni mogel vstajati iz postelje, z berglama je hodil eno leto in pet mesecev, trpel je različne neprijetne preveze in manipulacije na mestu oskrbe operativnih ran, najmanj devetkrat je bil na kontrolnem pregledu pri kirurgu ortopedu in splošnem zdravniku. Tri dni po prvi hospitalizaciji je imel montirano cevko za odvod urina v mehurju, sedem dni ob prvi hospitalizaciji povišano telesno temperaturo, mesec dni je prejemal tudi sredstvo proti strjevanju krvi s pomočjo injekcije v podkožje, v koleno so mu brizgali anestetik in hormone nadledvične žleze. V zvezi z zdravljenjem zloma stegnenice bo potrebna še ena operacija. Po mnenju izvedenca je tožnik trpel neprestane hude bolečine en mesec, občasne hude bolečine en teden, neprestane lahke bolečine dva meseca in pol, občasne lahke bolečine pa mesec dni. Trpel pa bo tudi bolečine v bodoče, ki bodo tožniku trajno nastajale pri hoji, če mu ne bodo zamenjali kolkov, ko bo zaradi operacije trpel hude in lahke bolečine. Glede na opisane poškodbe, trajanje zdravljenja (ki sploh še ni zaključeno), že prestane in bodoče telesne bolečine, se višje sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da znaša primerna odškodnina 33.383,41 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik utrpel številne različne hude poškodbe (tri hude telesne poškodbe IV. stopnje po Fischerju) in ne zgolj posamezne poškodbe, da je istočasno trpel bolečine v različnih delih telesa in številne nevšečnosti pri zdravljenju poškodb različnih vrst. Prisojena odškodnina je tako primerno individualizirana, poleg tega pa tudi ne odstopa od prisojenih odškodnin v drugih podobnih primerih.

12. Zaradi opisanih poškodb ima tožnik številne anatomske in funkcionalne posledice, ki jih je sodišče ugotavljalo na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedbe tožnika. Na desnem in levem kolku ter na desni stegnenici so ostale deformacije, prisotne so brazgotine kože, podkožja in mišic, tudi na medenici sta deformirana zadnja stene desne sklepne ponvice, desna črevnica je izvotljena v krilnem delu, površina je neravna, posledice so tudi brazgotine na odvzemnem mestu kosti. Tožniku je ostala zmanjšana gibljivost levega kolka za 11 %, desnega kolka za 22 %, desnega kolena za 12 %, desnega skočnega sklepa za 17 % in zmanjšana občutljivost vseh brazgotin na dotik. Tožnik je od poškodbe naprej nezmožen za delo, pred poškodbo je bil aktiven, brez bolečin, po nesreči pa se je njegovo življenje popolnoma spremenilo. Ne more več dolgo hoditi, ne more teči, ima veliko drugih omejitev v vsakdanjem življenju. To tožnikovo izpovedbo so potrdile tudi ugotovitve izvedenca, ki je ugotovil, da je podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti in delovnih zmožnosti in sicer je tožnik nezmožen za stoječe delo ali za delo med hojo, za 50 % je zmanjšana njegova zmožnost za hojo ter hitrost in domet hoje. Tožnik ne more počepniti do kraja, ni več zmožen opravljati svojega dela vodje kovinske delavnice, ne more poklekniti, znatno je oviran pri rekreativnem športnem udejstvovanju, stalno mora opravljati vaje za vzdrževanje gibljivosti kolkov. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo odškodnino v zahtevani višini 62.593,89 EUR. Pravilno je poudarilo, da je bil tožnik v času prometne nesreče star 39 let in ga bodo vse opisane anatomske in funkcionalne posledice spremljale vse življenje. Višje sodišče ugotavlja, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena pravilno, tako upoštevaje značilnosti konkretnega dogodka kot sodno prakso. Tožnik je bil zaradi nesreče invalidsko upokojen, v času nesreče je bil relativno mlad, zaradi prej opisanih trajnih posledic nesreče se mu je življenje popolnoma spremenilo.

13. Pravilna je tudi odmera stroškov, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri lahko ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izračunati 70% uspeh le od 50% temelja (2), ker odločitev o pravdnih stroških ni le matematična operacija, ampak mora biti predvsem razumna in življenjsko sprejemljiva. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje navedenemu kriteriju ustreza, določitev 36,5 % uspeha tožnika (70% po temelju in 3% po višini) pa je tudi pravična.

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odst. 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbe zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Z datumom 18. 3. 2003 v spisu ni nobene vloge.

Drugo tožena stranka (ki izpodbija odločitev o stroških postopka) je med postopkom uveljavljala vsaj 50% soodgovornost tožnika.