Jedro

Tožena stranka je v obravnavani zadevi po opravljenih razgovorih s tožniki (ob odsotnosti vsakršnih dokazil v zvezi z zatrjevanimi dogodki) zaključila, da jim ni mogoče verjeti, da so se zatrjevani dogodki zares zgodili. Ali tožena stranka po izvedenem postopku verjame izjavam, je stvar dokazne ocene.

Izrek

I. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1627/2012-8 z dne 26. 6. 2013 se v delu, ki se nanaša na tožnico A. A., razveljavi in tožba v tem delu zavrže. II. Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1627/2012-8 z dne 26. 6. 2013 se v delu, ki se nanaša na tožnike B. A., C. A. in mladoletne D. A., E. A. ter G. A., razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega in četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke št. 2142-216/2011/35 (1312-07) z dne 27. 9. 2012, s katero je tožena stranka zavrnila prošnje tožnikov A. A., roj. ... v kraju ..., Kosovo, B. A., roj. ... v kraju ..., Kosovo, C. A., roj. ... v kraju ..., Kosovo, D. A., roj. ... v kraju ..., Kosovo, E. A., roj. ... v kraju ..., Črna Gora, in G. A., roj. ... v kraju ..., Srbija, vsi državljani Republike Kosovo, na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ker ni mogoče verjeti, da so se dogodki, ki so jih tožniki opisovali, zares zgodili, zaradi česar se toženi stranki poraja utemeljen sum v verodostojnost vseh njihovih navedb. Po mnenju tožene stranke namreč ni mogoče verjeti, da je bil tožnik B. A. na Kosovu novinar (v smislu raziskovalnega novinarstva) in posledično, da je imel zaradi svojega novinarskega dela tako hude težave, da je moral zapustiti državo skupaj s svojo družino. Ob upoštevanju pogojev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ in 23. člena ZMZ tožniki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev statusa begunca, ker njihove izjave nasprotujejo tudi dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njihovim primerom. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, pa po mnenju tožene stranke niso upravičeni do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka preuranjeno zaključila, da tožniki, ki so sicer po narodnosti pripadniki Bošnjaške manjšinjske narodnostne skupnosti na Kosovu, ne izpolnjujejo pogojev za priznanje nobenega izmed navedenih dveh statusov. Sodišče se strinja s tožbenimi ugovori, da tožena stranka ni upoštevala (vseh) dokazov, ki so jih tožniki predložili, niti se do teh dokazov ni opredelila, ker prvemu tožniku ni verjela, da je bil na Kosovu novinar v smislu raziskovalnega novinarstva in posledično ni štela za potrebno, da se opredeli do varnostne situacije novinarjev na Kosovu. Prav tako je odrekla dokazno veljavo listini (zapis s št. 09003 0990) z dne 23. 12. 2010, češ da iz nje ni razviden naslov, niti izvor in tudi ne morebitna spletna povezava, poleg tega pa je predložena le v fotokopiji. Ker obrazložitev izpodbijane odločbe ne obsega vseh v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) naštetih sestavin, saj se tožena stranka do predloženih dokazov ni opredelila, je tožnikom onemogočeno, da na učinkovit način zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Sodišče prve stopnje je zato zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala ob upoštevanju mnenja in stališč sodišča prve stopnje ponovno odločiti, z izjemo prošnje pokojne tožnice A. A. 3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uvodoma opozarja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugodilo tudi tožbi tožnice A. A., ki je dne 2. 5. 2013 umrla in torej ne more biti več stranka v postopku, zato bi sodišče moralo tožbo zavreči. Ker sodišče ni ravnalo v skladu s petim odstavkom 81. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. V nadaljevanju oporeka ugotovitvam sodišča in meni, da so pavšalne in napačne. Tožena stranka poudarja, da je ugotavljala notranjo kredibilnost članov družine A., medsebojno primerjala njihove izjave, jih obširno izprašala ter nato pozorno in natančno primerjala njihove izjave in ugotovila, da jim ni mogoče verjeti, saj so bile izjave medsebojno neskladne, celo nasprotujoče, razhajale so se v bistvenih ter številnih elementih. Zato ni mogoče verjeti, da so se opisani dogodki res zgodili. Z nastalimi nasprotji je tožnike seznanila, vendar zanje niso dali razumljivih razlag. Ob odsotnosti kakršnihkoli dokazil v zvezi z opisanimi dogodki in zaradi mnogih nasprotij v izjavah, ki jih tožniki niso uspeli zadovoljivo pojasniti, je zaključila, da jim ni mogoče verjeti. Glede tega se sklicuje tudi na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-1970/2008 in št. U-I-292/2009. Prav tako zavrača navedbe sodišča glede zapisa s št. 09003 0990 z dne 23. 12. 2010, ki ga je glede na njegove lastnosti ocenila oziroma ga ni sprejela kot verodostojen dokaz, kar je tudi pojasnila. Prav tako je obširno pojasnila, zakaj tožniku B. A. ni bilo mogoče verjeti, da je bil na Kosovu novinar. Ker ni izkazal, da bi bil novinar, ni smiselno preverjanje, kakšna je situacija za novinarje na Kosovu. Če pa je bilo sodišče mnenja, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno, bi moralo izvesti glavno obravnavo.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Kot izhaja iz predloženih spisov, izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, je tožnica A. A. umrla ... 2013, torej pred odločitvijo o tožbi. V skladu z 80. členom ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben. Če sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti, tožbo zavrže (81. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 sodbo v delu, ki se nanaša na A. A., razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo.

K II. točki izreka:

6. Pritožba je utemeljena.

7. Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

8. Tožena stranka je v rednem postopku (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ) z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ v zvezi s 23. členom ZMZ).

9. ZMZ v 52. členu določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot neutemeljeno v rednem postopku (druga alineja 52. člena ZMZ), med drugim, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena ZMZ ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ). V 23. členu pa je navedeno, kaj predvsem upošteva uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito: podatke in izjavo iz prošnje; informacije, pridobljene v osebnem razgovoru; dokaze, ki jih predloži prosilec; itd. 10. Tožena stranka je v obravnavani zadevi po opravljenih razgovorih s tožniki (ob odsotnosti vsakršnih dokazil v zvezi z zatrjevanimi dogodki) zaključila, da jim ni mogoče verjeti, da so se zatrjevani dogodki zares zgodili. Ali tožena stranka po izvedenem postopku verjame, da je bil tožnik B. A. novinar ali ne, je stvar dokazne ocene. Tožena stranka je dokaze – izjave tožnikov ocenila tako, da je zaradi njihove neskladnosti oziroma celo nasprotujočih izjav na njihovi podlagi zaključila, da ne verjame, da je bil tožnik novinar (v smislu raziskovalnega novinarstva) in da zato posledično ne verjame, da je bil deležen takih groženj, zaradi katerih je moral iz tega razloga s celo družino zapustiti izvorno državo oziroma da ne verjame, da so se zatrjevani dogodki zares zgodili. To svojo oceno dokazov (izjav tožnikov), na kateri temelji izpodbijana odločitev, je po presoji Vrhovnega sodišča tudi dovolj natančno obrazložila. Dokazna ocena temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi, preverljivi in prepričljivi. Glede na stališče, da tožniku ne verjame, da je bil novinar (čeprav to veže na raziskovalno novinarstvo), pa vprašanje položaja novinarjev na Kosovu za odločitev ni pomembno.

11. Tožena stranka se je opredelila tudi do dokaza – listine s št. 09003 0990 z datumom 23. 12. 2010 ter obrazložila, zakaj tega zapisa ne sprejema kot verodostojen dokaz. Pojasnila je, da je listina le fotokopija zapisa, brez naslova, izvora, niti ni razvidna spletna povezava, zato tega zapisa ne sprejema kot verodostojen dokaz o dogodkih, ki jih opisuje. S tem je podala dokazno oceno glede navedene listine, ki je logično in preverljivo obrazložena.

12. Napačen je zato očitek prvostopenjskega sodišča izpodbijani odločbi oziroma toženi stranki, da je odločitev preuranjena in da je posledično preuranjen zaključek, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito. Tožena stranka je sprejela dokazno oceno, ki temelji na prepričljivosti izvedenih dokazov. Katera dejstva šteje za dokazana, presodi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Če je po presoji sodišča prve stopnje taka dokazna ocena napačna oziroma se z njo ne strinja, lahko sprejme na podlagi izvedenih dokazov svojo - drugačno dokazno oceno in jo ustrezno obrazloži (oziroma, če meni, da niso bili izvedeni vsi dokazi, lahko izvede dodatne dokaze na glavni obravnavi) ter uporabi ustrezno materialno pravo.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo v izreku navedenem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.