Jedro

Inšpekcijski nadzor se nanaša na gradnjo objekta za skladiščenje različnih frakcij na zemljišču. Za slednjo je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jo sodišče obravnava. Inšpekcijski ukrep izda inšpektor v inšpekcijskem postopku nadzora in je v konkretnem primeru ugotovil nelegalno gradnjo. Slednje ne pomeni, da tožeča stranka za navedeno gradnjo ne more pridobiti veljavnega gradbenega dovoljenja, če izpolnjuje zakonske pogoje, ki se ugotavljajo v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja v zvezi z vlogo investitorja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Ljutomer, št. 351-148/2018-61 z dne 3. 3. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 385,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

III. Zahtevek za povrnitev stroškov stranke z interesom se zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljutomer kot prvostopenjski organ zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo manj zahtevnega objekta: stavba za skladiščenje različnih frakcij – 1. faza, izvedba uvoza in asfaltiranje dvorišča v velikosti 2.150 m2 – 2. faza in asfaltiranje dvorišča v velikosti 4.485 m2 – 3. faza, na parc. št. 1111 in 2222 k.o. Bučečovci, zavrnila (1. točka izreka odločba). Posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka odločbe).

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka kot investitorka pri upravnem organu, dne 30. 5. 2018 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo skladiščnega objekta za izvedbo uvoza in asfaltiranjem dvorišča na zemljišču s parc. št. 2222 in 1111 v k.o. Bučečovci. V postopku je bilo ugotovljeno, da je svojo udeležbo priglasila Občina Križevci. Upravni organ je dne 10. 7. 2018 že izdal gradbeno dovoljenje št. 351-148/2018-10 zoper katerega se je Občina Križevci pritožila in zato je upravni organ ponovno odločal o vlogi investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja. Ugotovljeno je bilo, da je bil nepravilno uporabljen materialni predpis, in sicer 4. člen Odloka o lokacijskem načrtu za komunalno opremo v obrtno poslovni coni Bučečovci (v nadaljevanju LN), ki izrecno prepoveduje skladiščne in prometne dejavnosti. Med drugim dopušča gradnjo skladiščnih stavb kot le pomožnih stavb drugim stavbam. Investitorka je utemeljevala zahtevo za gradbeno dovoljenje, da gre za skladiščni objekt, ki je predmet gradbenega dovoljenja dejansko pomožni objekt asfaltne baze ter tako ni namenjen dejavnosti skladiščenja ampak proizvodnji asfalta. Kot investitor je že izvedla postopek nakupa in pridobitve navodila za montažo ter tudi izvedla temelje za predmetni prefabrikat, kar pomeni, da končujejo gradnjo po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Uredbo o razvrščanju objekt glede na zahtevnost gradnje. V predmetni zadevi je investitorka navedla, da bodo postavili mobilno mešalnico asfalta kapacitete do 49 t/h, za kar pa predhodni postopek v skladu z Uredbo o posegih v okolje, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje ni potreben, saj naprava za proizvodno asfaltnih in bitumenskih mešanic s proizvodno zmogljivostjo ne presega praga 50 t materiala na uro. Začetek postavitve asfaltne baze je investitor začel pred 1. 6. 2018, kar je izkazano z računom, pogodbo, navodilom za montažo in navodilom za izvedbo temeljev, in da bodo za gradbišče večje od 0,5 ha pridobili akt v zvezi s predhodnim postopkom. Pred izdajo izpodbijane odločbe je bil dne 6. 1. 2020 opravljen vpogled v uradno evidenco PIS (prostorski informacijski sistem). Ugotovljeno je bilo, da je bila na predmetnem zemljišču izdana odločba gradbenega inšpektorja, iz same odločbe pa je bilo razvidno, da je bila odločba izdana za nedovoljen poseg – gradnjo temeljev skladišča. Čeprav mobilna mešalnica asfalta ni predmet odločanja v izpodbijani odločbi je po mnenju prvostopenjskega organa dokaz o njenem obstoju bistvena okoliščina, ki vpliva na odločitev v konkretni zadevi. Investitorka je ves čas zatrjevala, da je mobilna mešalnica asfalta osnovni objekt, kateremu predmetni skladiščni objekt služi kot servisni objekt. Upravni organ je zapisal, da investitorka tekom celega postopka ni predložila nobenih drugih dokazil, s katerimi bi dokazovala, da skladišče ni namenjeno skladiščni dejavnosti (npr. opis tehnološkega postopka, podrobnejši opis dejavnosti ipd.). Upravni organ je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotovil, da prva faza gradnje še ni bila izvedena, zato tudi ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja za drugo fazo (spremljajoče objekte kot jih v konkretni zadevi poimenuje investitorka). Ker torej investitorka ni dokazala drugačne dejavnosti v samem objektu, niti je ni obrazložila in utemeljila, je upravni organ zaključil, da bo predviden skladiščni objekt namenjen dejavnosti skladiščenja. Svojo odločitev je utemeljeval s projektno dokumentacijo, ki jo je investitorka priložila k vlogi. Iz projektne dokumentacije, ki je bila predložena zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč tudi razvidno, da je skladiščni objekt izključno razdeljen na posamezne bokse, torej dejavnosti skladiščenja. Gradnja predmetnega objekta – torej objekta za skladiščno dejavnost pa ni v skladu s prvim odstavkom 4. člena LN.

3. Zoper navedeno odločitev se je pritožila tožeča stranka kot investitorka in Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ je obrazložil, da predviden skladiščni objekt sicer ne služi samostojni skladiščni dejavnosti, ki na predmetnem območju po prostorskem aktu ni dopustna, pač pa bi bil spremljajoči oziroma pomožni objekt proizvodne dejavnosti asfalta, ki je v predmetnem območju po določbah LN dopustna, se pa še ne izvaja. Glede na to, da je bila po podatkih odločbe Ministrstva za okolje in prostor gradnja mobilne mešalnice asfalta kot proizvoda danega na trg, pričeta po 1. 6. 2018, to že je v času veljavnost Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), inšpekcijska odločba z dne 12. 9. 2018 (o odstranitvi temeljev mobilne mešalnice asfalta) pa je pravnomočna in je ni mogoče obravnavati v smislu enostavnega objekta, zaradi česar je za njeno postavitev nujna pridobitev gradbenega dovoljenja, ki pa še ni bilo pridobljeno. Gradnja skladišča kot spremljajočega objekta, brez obstoja glavnega objekta na predmetnem zemljišču ni skladna z določili prvega in drugega odstavka 4. člena LN, kar pomeni, da ne ustreza vsem pogojem iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1 zato zahtevanega gradbenega dovoljenja ni bilo mogoče izdati, pač pa zahtevo zanj iz razlogov neskladnosti s prostorskim aktom zavrniti.

4. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne kršitve določb postopka, saj meni, da je odločitev tožene stranke brez dejstev in se je niti ne da preizkusiti. Upravni organ je v izpodbijani odločbi napačno in brez dejstev ter dokazov zapisal, da tožeča stranka ni dokazala drugačne dejavnosti v samem objektu, niti je ni obrazložila in utemeljila. Te ugotovitve so neskladne s pravnim in dejanskim stanjem in več kot očitno posledica nepravilnega pregleda predloženih dokazil in dejansko izvedenih del. Inšpekcijski pregled je tudi napačno ugotovil, da naj bi tožeča stranka na spornem zemljišču izvajala gradnjo temeljev skladišča. Tožeča stranka je namreč na spornem zemljišču pričela izvajati temelje asfaltne baze. V konkretnem primeru je tako bistveno, da je tožeča stranka nedvomno in nesporno pričela izvajati gradnjo oziroma postavitev asfaltne baze, vse te aktivnosti je izvajala skladno z veljavno zakonodajo. Nikakor pa ni postavljala temeljev skladiščnih prostorov kot je napačno ugotovil gradbeni inšpektor. Tožeča stranka je izpolnila pogoje in sicer pričela je z izgradnjo oziroma postavitvijo prefabrikata (asfaltne baze), saj je za to postavitev izvedla zakoličbo in izdelala gradbene temelje, hkrati pa izkazala ter dokazala, da bodo nameravani izgrajeni skladiščni prostori namenjeni izključno tej spremljajoči dejavnosti. Občinski odlok dopušča takšno gradnjo zaradi česar je stališče Občine Križevci, ki ga je podala v zvezi z nameravano gradnjo v celoti neskladno s sprejetimi prostorskimi akti.

5. Prav tako je nerazumljivo stališče Občine Križevci s trditvijo, da gradnja ni dopustna istočasno pa je za to gradnjo izdala odločbo za komunalni prispevek, ki ga je tožeča stranka tudi plačala. Tožena stranka trdi, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja vezanega na konkretni primer zaključila, da prva faza gradnje še ni bila izvedena, zato tudi ni možno izdati gradbenega dovoljenja za drugo fazo (spremljajoči objekt). Iz navedenega tako izhaja, da je tožena stranka povzela in ugotovila napačno dejansko stanje in spregledala dejstvo, da je tožeča stranka že dne 23. 5. 2019 pričela s postavitvijo oziroma izgradnjo prefabrikata, zaradi česar je izpolnjen pogoj kot ga določa občinski prostorski odlok. Popolnoma nerazumljivo je stališče tožene stranke, ki navaja oziroma pogojuje izdajo gradbenega dovoljenja za en objekt – skladišče z izdajo gradbenega dovoljenja za drugi objekt – asfaltno bazo. Tožena stranka je spregledala dejstvo, da gre za dva ločena objekta prefabrikat in pomožni skladiščni prostor. Tožeča stranka je prefabrikat pričela izgrajevati pred 1. 6. 2019 in je bila gradnja v celoti skladna s takrat veljavnim ZGO-1. Ker gre za dve funkcionalni celoti, pri čemer skladiščni prostori predstavljajo pomožne prostore, nikakor ne gre to enačiti s potrebo po izdaji enovitega gradbenega dovoljenja.

6. Odločitev tožene stranke se tudi ne da preizkusiti. Tožena stranka je napačno povzela projektno dokumentacijo, da je nameravani skladiščni prostor razdeljen na posamezne bokse in iz tega zaključila, da naj bi bil namenjen skladiščni dejavnosti. Tožena stranka očitno ne ve oziroma ne razume, da so skladiščni prostori za različne kamene frakcije vedno razdeljeni na posamezne bokse, v teh boksih se različne frakcije skladiščijo in odvzamejo po potrebi glede na recepturo oziroma naročilo asfalta. Tožena stranka je tudi mimo veljavne zakonodaje upoštevala pripombe Občine Križevci in domnevnih občanov, ki asfaltni bazi nasprotujejo, v konkretnem primeru pa gre za izgradnjo skladiščnih pomožnih prostorov in so očitki Občine Križevci in občanov stvar, ki ne sodi v okvir tega odločanja. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da organu jasno navodilo na kakšen način sme in mora odločati v konkretnem primeru. Priglaša tudi stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Glede navedb tožnika, da gre v predmetnem postopku za dva ločena objekta, prefabrikat in pomožni skladiščni prostor, tožena stranka navaja, da je upravni organ po izdaji gradbenega dovoljenja v skladu s 1. točko 66. člena ZGO-1 dolžan preveriti pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, med katerimi je tudi skladnost s prostorskimi akti. Ker je gradnja spremljajočih objektov funkcionalno vezana na osnovni objekt, katerega v konkretnem primeru še sploh ni, bi bila skladna s prvim in drugim odstavkom 4. člena LN (ki določa, da skladiščna dejavnost ni dopustna, je pa glede na namen dopustna gradnja skladišč). Možna je le izdaja gradbenega dovoljenja za skladišče hkrati z osnovnim objektom – mobilno mešalnico asfalta. Investitor je bil na to večkrat opozorjen, vendar pa vztraja pri svojem stališču. 8. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da tožeča stranka želi na spornih zemljiščih v k.o. Bučečovci zgraditi stavbo za skladiščenje različnih frakcij. Kot je že tožena stranka ugotovila, kar se nanaša tudi na inšpekcijski postopek, mobilna mešalnica asfalta ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov, glede na zahtevnost gradnje in se tako ne more uvrščati med enostavne objekte. Glede na to, da tožeča stranka z ničemer ni dokazovala oziroma dokazala (tehnološki načrt, opis tehnološkega postopka) kakšna dejavnost se bo v predmetnem skladišču izvajala in tudi ni utemeljila, da predviden objekt ne bo namenjen skladiščenju, ni mogoče slediti zgolj navedbam tožeče stranke, da bo objekt v prihodnosti služil kot skladiščni objekt za potrebe proizvodne dejavnosti (proizvodnji asfalta). Prva faza gradnje namreč še ni bila izvedena, zato tudi ni možno izdati gradbenega dovoljenja za drugo fazo (spremljajoče objekte, kot jih v predmetni zadevi poimenuje tožeča stranka). Ker tožeča stranka ni dokazala drugačne dejavnosti v samem objektu, je edini možni zaključek, da bo predviden skladiščni objekt namenjen dejavnosti skladiščenja.

**K točki I izreka:**

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost odločbe prvostopenjskega organa, izdane v postopku zahteve za izdajo gradbenega dovoljena za gradnjo manj zahtevnega objekta.

11. Sodišče je v skladu z določili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 22. ter 23. členom Ustave RS izvedlo glavno obravnavo, do katere ima tožeča stranka pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je zato v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

12. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine, ki se nahajajo v sodnem in upravnem spisu, izpodbijano odločbo z dne 3. 3. 2020 in drugostopenjsko odločbo Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) z dne 26. 5. 2020 ter zaslišalo pričo B. B. 13. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka vložila dne 30. 5. 2018 zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo manj zahtevnega objekta: stavba za skladiščenje različnih frakcij – 1. faza, izvedba uvoza in asfaltiranje dvorišča v velikosti 2.150 m2 – 2. faza in asfaltiranje dvorišča v velikosti 4.485 m2 – 3. faza, na parc. št. 1111 in 2222 k.o. Bučečovci. Tožeča stranka zatrjuje, da bodo navedeni objekti, skladišča namenjeni spremljajoči dejavnosti.

14. Tožeča stranka je na glavni obravnavi izpostavila, da je osnovno vprašanje to, ali je tožeča stranka začela z izgradnjo asfaltne baze oz. postavitvijo naprave za proizvodnjo asfalta, kar je predpogoj za postavitev skladišča kot pomožne dejavnosti. Ključno in temeljno je, da je tožeča stranka zaradi tega, ker je bila seznanjena s spremembo zakona, asfaltno bazo začela graditi preden se je zakon spremenil. 15. Vloga je bila vložena še pred uveljavitvijo GZ, torej v času veljave ZGO-1. Zaradi prehoda na novo ureditev je zakonodajalec v določbah 106. člena GZ določil tudi način končanja že začetih postopkov. Postopki, začeti pred začetkom uporabe GZ na podlagi ZGO-1, se končajo po določbah ZGO-1 (prvi odstavek 106. člena GZ).

16. V obravnavani zadevi je tožeči stranki že bilo izdano gradbeno dovoljenje, št. 351-14872018-10 z dne 10. 7. 2018 z ugotovitvijo, da predmetna gradnja ustreza vsem pogojem iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Po pritožbi stranke z interesom, je tožena stranka pritožbi ugodila ter zadevo vrnila prvi stopnji v ponovno presojo. Ni sporno, da se zemljišče, ki je predmet gradnje nahaja v obrtno poslovni coni v Bučečovcih, ki jo s prostorskega vidika ureja Odlok o lokacijskem načrtu za komunalno opremo v obrtni poslovni coni v Bučečovcih - LN. Po prvem odstavku 4. člena navedenega LN je med drugim določeno, da se v območju izrecno prepoveduje skladiščne in prometne dejavnosti. LN v drugem odstavku 4. člena med drugim dopušča gradnjo skladiščnih stavb kot le pomožnih stavb stavbam navedenih dejavnosti v 4. členu LN. Gradnja skladiščnih objektov je dopustna le na zemljišču, kjer poteka gradnja ali je že zgrajen manj zahteven oz. zahteven objekt in so lahko zgrajeni nadalje za čas obstoja manj zahtevnega oz. zahtevnega objekta.

17. V obravnavani zadevi se je kot sporno postavilo vprašanje, ali predlagani skladiščni objekt z ureditvijo uvoza in asfaltiranjem dvorišča predstavlja skladišče v smislu drugega odstavka 4. člena LN kot dopusten objekt, saj v območju obravnave skladiščna dejavnost ni dopustna.

18. Tožeča stranka trdi, da je skladiščni objekt pomožni objekt glavnemu objektu, to je mobilni mešalnici asfalta, ki je prefabikat, katerega gradnjo naj bi pričela pred 1. 6. 2018, zaradi česar se za njeno postavitev ne zahteva gradbenega dovoljenja, ker jo Uredba o razvrščanju objektov uvršča med enostavne objekte.

19. Tožeča stranka je bila s strani tožene stranke pozvana dne 18. 12. 2018, da v projektu opiše dejavnost in navede kapaciteto naprave za proizvodno asfaltnih in bitumenskih mešanic. Od tega podatka je bilo namreč tudi odvisno, ali je potreben predhodni postopek presoje vplivov na okolje s strani MOP, v katerem le-ta ugotovi, ali je presoja vplivov obvezna za ta poseg. V pozivu je bila tožeča stranka tudi opozorjena, da si mora, v kolikor asfaltne baze ni postavila do dne 1. 6. 2018 v skladu z GZ in Uredbo o razvrščanju objektov pridobiti gradbeno dovoljenje.

20. Tožeča stranka je izpostavila, da se ukvarja z gradbeno dejavnostjo in je v letu 2018 kupila mobilno asfaltno bazo, ki je prefabrikat in ne more samostojno delovati kot asfaltna baza, saj potrebuje tudi spremljajoče objekte, kot so skladiščne površine za frakcije, manipulativne površine in parkirne površine. Za spremljajoče objete pa je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje.

21. Tožeča stranka je navedla, da bo postavila mobilno mešalnico asfalta kapacitete do 49 t/h, za kar pa predhodni postopek v skladu z Uredbo o posegih v okolje, za katero je treba izvesti presojo vplivov na okolje ni potreben, saj naprava za proizvodnjo asfaltnih in bitumenskih mešanic z proizvodnjo zmogljivostjo ne presega 50 ton materiala na uro.

22. Tožena stranka je opravila vpogled v uradno evidenco PIS, iz katere je ugotovila, da je bila na predmetnem zemljišču izdana odločba gradbenega inšpektorja, št. 06122-2788/2018/8 z dne 12. 9. 2018, v zvezi z odločbo MOP, št. 0612-203/2018-2-LMJ z dne 21. 11. 2018, zaradi nedovoljenega posega v prostor. Z navedeno odločbo je inšpektor naložil tožeči stranki, da mora prenehati z gradnjo objekta za skladiščenje različnih frakcij na zemljišču s par. št. 1111 in 2222 k.o. 231 Bučečovci, katero izvaja brez pravnomočnega dovoljenja in ne odstranitev temeljev mobilne mešalnice asfalta kot to zatrjuje stranka z interesom.1 Iz inšpekcijske odločbe MOP izhaja, da je tožena stranka pridobila za gradnjo gradbeno dovoljenje in je s pripravljalnimi deli pričela 16. 7. 2018, torej v času veljavnosti GZ. Nedvomno je torej, da se je inšpekcijska odločba nanašala na izgradnjo skladišča različnih frakcij, na parc. št. 1111 in 2222 k.o. Bučečovcih, saj iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka pridobila za navedeno gradnjo gradbeno dovoljenje, št. 351-14872018-10 z dne 10. 7. 2018, ki je po razveljavitvi z odločbo MOP, št. 35108-170/2018/ z dne 30. 10. 2018, tožena stranka izdala izpodbijano odločbo s katero je zavrnila zahtevano gradbeno dovoljenje, ki je predmet te obravnave.

23. Tožeča stranka zatrjuje, da je v inšpekcijskem nadzoru, ki ga je poslala stranka z interesom inšpektor napačno ugotovil, da tožeča stranka izvaja gradnjo skladišča, ne pa da postavlja podporne betonske kocke, temelje, za postavitev naprave, ki se ji reče naprava za proizvodnjo asfalta, torej prefabrikat. Te navedbe tožnika so v nasprotju z njegovimi predhodnimi navedbami, da je mobilno mešalnico asfalta - prefabrikat pričel graditi oz. postavljati pred 1. 6. 2018 in izpovedbo priče B. B., ki je za tožečo stranko vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Slednji je namreč izpovedal, da je pred 1. 6. 2018 tožeča stranka pričela postavljati betonske temelje za mobilno asfaltno mešalnico, ki proizvaja asfalt. Na podlagi tega je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za bokse oz. skladišče, kjer se hrani material za proizvodnjo asfalta. Skladišče prestavljajo boksi za shranjevanje različnih frakcij materiala, ki so iz betona in rabijo temelje v zemlji, da lahko stojijo. 1. faza gradnje predstavlja plato, 2. faza pa predstavlja izgradnja boksov kot nezahtevnega objekta. Tožeča stranka zatrjuje, da je začela s to postavitvijo in je s tem zadostila pogoju v odloku občine, da sme graditi pomožne skladiščne prostore, ki so namenjeni izključno temu, da bo imela surovino za proizvodnjo asfalta.

24. Inšpekcijski nadzor se torej nanaša na gradnjo objekta za skladiščenje različnih frakcij na zemljišču s par. št. 1111 in 2222 k.o. 231 Bučečovci. Za slednjo je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jo sodišče obravnava. Inšpekcijski ukrep izda inšpektor v inšpekcijskem postopku nadzora in je v konkretnem primeru ugotovil nelegalno gradnjo. Slednje ne pomeni, da tožeča stranka za navedeno gradnjo ne more pridobiti veljavnega gradbenega dovoljenja, če izpolnjuje zakonske pogoje, ki se ugotavljajo v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja v zvezi z vlogo investitorja.

25. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da mobilna mešalnica asfalta ni predmet odločanja, vendar je dokaz o njenem obstoju bistvena okoliščina, ki vpliva na odločitev v konkretni zadevi. Glede na zatrjevanje tožeče stranke, da je pričela z postavitvijo mobilne mešalnice asfalta - prefabrikata dne 23. 5. 2019, je treba ugotoviti ali je ta že postavljena. Skladiščni prostori, ki so predmet zahtevka za gradbeno dovoljenje so namreč po zatrjevanju tožeče stranke spremljajoči objekti k prefabrikatu.

26. Upravni organ je zaključil v izpodbijani odločbi, da 1. faza gradnje (asfaltna baza) še ni bila izvedena, zato ni možno izdati gradbenega dovoljenja za 2. fazo (spremljajoč objekt). Obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožeča stranka ni utemeljila kakšna dejavnost se bo v predmetnem skladišču izvajala in tudi ni utemeljila, da predviden objekt ne bo namenjen skladiščenju, je pavšalna. Tožeča stranka ves čas postopka utemeljuje, da bo sporni objekt v prihodnosti služil kot spremljajoči skladiščni objekt za potrebe proizvodnje dejavnosti (proizvodnje asfalta).

27. Glede na obrazloženo sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi določb 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo, ker je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in posledično napačno uporabila materialno pravo ter procesno pravo. Zato je v skladu z določbami tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek.

28. V ponovnem postopku je treba ugotoviti ali je tožnik postavil mešalnico betona kot prafabrikat oz. je pričel z njeno postavitvijo pred 1. 6. 2018, kar bi v posledici pomenilo, da se gradnja obravnava po ZGO-1 ter se za njeno postavitev ne zahteva gradbenega dovoljenja, ker jo Uredba o razvrščanju objektov uvršča med enostavne objekte. Slednje je pomembno glede na zatrjevane tožnika, da bo obravnavano skladišče služilo kot pomožni objekt oz. spremljajoči objekt, katerega namen je pomoč oz. pogoj izdelave asfalta. Ugotoviti kaj pomeni zahtevana 1. faza gradnje in če je že izvedena. Nato je treba ugotoviti ali 2. faza predstavlja izgradnjo skladišča v smislu drugega odstavka 4. člena LN kot spremljajočega objekta k prefabrikatu oz. mobilni mešalnici betona. Ali navedeno predstavlja gradnjo manj zahtevnega objekta in izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1 za izdajo gradbenega dovoljenja, glede na vložen zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja manj zahtevnega objekta, dne 30. 5. 2018. **K točki II izreka:**

29. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 385,00 EUR, z 22% DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

30. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

**K točki III izreka:**

31. O priglašenih stroških postopka stranke z interesom, ki je v predmetni zadevi zastopala interese na strani tožene stranke, je sodišče odločilo na podlagi pravila o uspehu (154. člen Zakona o pravdnem postopku- ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1)2 in jih zavrnilo kot neutemeljene. Tožena stranka namreč v predmetnem postopku ni uspela.

1 Vloga vložena na naroku dne 19. 12. 2022. 2 prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.