Jedro

Tožnikov umik tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi sam po sebi ne pomeni, da mu je delovno razmerje prenehalo odvisno od njegove volje. Pri odgovoru na vprašanje, kako je tožniku delovno razmerje prenehalo (odvisno ali neodvisno od njegove volje), je sodišče druge stopnje zato utemeljeno upoštevalo razloge, ki so privedli do odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 24 4114723 z dne 20. (pravilno: 25.) 10. 2004 in št. I-4114723 z dne 25. 5. 2005. Tožniku je priznalo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na drugem ustreznem delu za čas od 1. 10. 2004 dalje, toženi stranki pa naložilo, da mora v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izdati upravni akt o trajanju in višini izplačevanja tega nadomestila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bila tožniku dne 1. 3. 2004 pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedna iz poslovnega razloga, saj je ta kot invalid II. kategorije invalidnosti užival posebno varstvo pred odpovedjo. Tožnik je umaknil tožbo, ki jo je vložil zoper odpoved. Kljub temu mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje, saj je delodajalec (direktor delodajalca je bil tožnikov oče) izpolnjeval vse pogoje za prenehanje družbe, tožnik pa glede na svoje zdravstveno stanje tudi ni imel sposobnosti, da bi ohranil delovno mesto. Sodišče je ocenilo, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za priznanje nadomestila plače iz 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Med drugim je obrazložilo, da zaradi umika tožbe zoper odpoved ni mogoče šteti, da je tožniku delovno razmerje prenehalo odvisno od njegove volje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje pomanjkljivo obrazložilo svojo odločitev glede vpliva umika tožbe na uporabo 124. člena ZPIZ, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Zlasti ni pojasnilo, zakaj umika ni mogoče šteti za soglasje k prenehanju delovnega razmerja. Razlogi, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje (zdravstveno stanje in invalidnost tožnika, ukinitev delovnega mesta, ...) so glede na 124. člen ZPIZ nepomembni. Odločilna je le volja tožnika glede prenehanja delovnega razmerja. Zaradi umika tožbe tožnika je izostala odločitev pristojnega sodišča o tem, ali mu je delovno razmerje prenehalo zakonito ali ne (sodišče prve stopnje je prenehanje označilo za nezakonito). Tožniku je zato delovno razmerje prenehalo v odvisnosti od njegove volje in bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi pritožbeno sodišče pomanjkljivo obrazložilo vpliv umika tožbe na uporabo 124. člena ZPIZ, oziroma ni navedlo, zakaj umika ni mogoče šteti za soglasje k odpovedi. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj ta vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tudi za stališče o tem, da zgolj zaradi umika tožbe zoper podano odpoved še ni mogoče šteti, da je tožniku delovno razmerje prenehalo odvisno od njegove volje, je pritožbeno sodišče navedlo ustrezne razloge. V zvezi s tem je pojasnilo, da za takšno domnevo ni podana zakonska podlaga in zato presojo o tem, ali mu je delovno razmerje prenehalo odvisno od njegove volje ali ne, oprlo na ugotovljene dejanske okoliščine primera. Ali ugotovljeno dejansko stanje res utemeljuje drugostopenjski zaključek o tem, da je tožniku delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Na podlagi 124. člena ZPIZ ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo priskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30. dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Med strankama je sporno, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo neodvisno ali odvisno od njegove volje.

9. Vrhovno sodišče je v zvezi z določilom 124. člena ZPIZ že zavzelo stališča glede vprašanja, kdaj delavcu preneha delovno razmerje (ne)odvisno od njegove volje (1). Pojasnilo je, da na podlagi dejstva, da delavec ni uveljavljal sodnega varstva zoper odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, ni mogoče domnevati, da mu je delovno razmerje prenehalo odvisno od njegove volje, ker 124. člen ZPIZ takšne domneve ne določa. Ali je delavcu prenehalo delovno razmerje odvisno ali neodvisno od njegove volje, je zato potrebno ugotavljati glede na okoliščine vsakega primera posebej. Ti izhodišči je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje. Pravilno je ocenilo, da tožnikov umik tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi sam po sebi ne pomeni, da mu je delovno razmerje prenehalo odvisno od njegove volje. Pri odgovoru na vprašanje, kako je tožniku delovno razmerje prenehalo (odvisno ali neodvisno od njegove volje), je sodišče druge stopnje zato utemeljeno upoštevalo razloge, ki so privedli do odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Kljub ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito (ker je bil kot invalid II. kategorije invalidnosti po 116. členu ZDR varovan pred odpovedjo iz poslovnega razloga) (2), tožnik pa je tožbo zoper takšno odpoved umaknil, izpodbijana sodba glede na celotno ugotovljeno dejansko stanje pravilno zaključuje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje. Sodišče druge stopnje je pri dokazni oceni izhajalo iz izjav tožnika in priče D. P. (tožnikovega očeta, ki je bil direktor družinskega podjetja P. d. o. o. in s tem tožnikov delodajalec). Obširno sta opisala vpliv tožnikovega obolenja in nastanka invalidnosti na poslovanje družbe P. d. o. o.. Izpovedala sta, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, ker ni bilo strank in dohodka, kar potrjujejo podatki o obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 2004. Dne 26. 9. 2005 je bil ukinjen tudi poslovni račun družbe P. d. o. o.. Na te dejanske ugotovitve je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob upoštevanju okoliščin, da je šlo za družinsko podjetje, v katerem je bil tožnik edini zaposleni in še to le s polovičnim delovnim časom, da je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno iz objektivnih razlogov (t. j. poslovnih rezultatov) in da je temu sledila tudi ukinitev poslovnega računa delodajalca, bi bilo neutemeljeno zaključiti, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku so privedli izključno razlogi na strani delodajalca (neuspešno poslovanje), zaradi umika tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi pa tudi ni mogoče govoriti o prenehanju delovnega razmerja po volji tožnika. Glede na vse opisane okoliščine, ko je torej družba dejansko že prenehala poslovati, formalno prenehanje in njen izbris iz sodnega registra pa sta bila le še vprašanje časa, bi bilo nepravilno zavzeti stališče, da bi tožnik moral uveljaviti sodno varstvo zoper odpoved zgolj iz razloga, ker bi se le v tem primeru lahko štelo, da mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje.

11. Ob upoštevanju vsega obrazloženega je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz 124. člena ZPIZ in tožniku utemeljeno priznalo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

12. Ker so z revizijo uveljavljani razlogi neutemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Npr. odločbi VIII Ips 93/96 z dne 11. 3. 1997 in VIII Ips 102/96 z dne 11. 3. 1997. Op. št. (2): Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje ugotovilo popolno in materialno pravo uporabilo pravilno.