Jedro

Navedba ene same vrednosti spora za dva tožbena zahtevka z različno podlago pomeni nediferencirano navedbo o vrednosti spora, ki ne zadostuje za dovoljenost revizije. Revizijskemu sodišču ni dovoljeno ugibanje, ali je s tako navedbo ocenjen le eden ali le drugi tožbeni zahtevek ali oba skupaj in koliko v tem primeru odpade na vsakega od uveljavljenih zahtevkov, saj bi zaradi arbitrarnosti eno ali drugo stranko lahko spravilo v neenakopraven položaj. To pa pomeni, da ima navedba ene same vrednosti v takem primeru enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pisna oporoka, ki jo je pred pričami dne 15.10.2001 napravila J. D., nična, posledično pa je zavrglo tožbo z zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo dne 28.9.2001 sklenili J. D. in toženka v obliki notarskega zapisa, zaradi česar naj bi bila toženka dolžna vrniti v zapuščinsko maso po J. D. stanovanje v Ljubljani.

Pritožbo proti navedeni sodni odločbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev odločitev sodišč nižje stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Vztraja pri tem, da sta tako oporoka kot pogodba o dosmrtnem preživljanju nična pravna posla, ker sta bila opravljena izključno z namenom, da se toženca prikrajša za dedovanje. Zapustnica je bila neozdravljivo bolna, toženka pa je ta položaj zlorabila. O tem bi bilo treba izpeljati dokazni postopek s pribavo zdravstvene dokumentacije. Iz dokaznega postopka tudi ni mogoče sklepati, da so okoliščine, ki bi omogočale razdedinjenje, obstajale tudi v času sestave oporoke. Sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov, nanašajočih se na razdedinjenje, posebej pa se ni opredelilo do kaznivih dejanj, ki jih je tožnik storil dalj časa pred zapustničino smrtjo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka proti toženi stranki uveljavlja dva različna tožbena zahtevka: enega za ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 28.9.2001 in drugega za ničnost pisne oporoke, ki jo je sestavila J. D. dne 15.10.2001. Zahtevka imata različno dejansko in pravno podlago. Sodišči nižjih stopenj sta ju ločeno obravnavali in o njiju tudi različno odločili: tožbeni zahtevek za ničnost oporoke sta zavrnili, tožbo za ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju pa sta zavrgli. Kadar pa imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se pri ugotavljanju pravice do revizije upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena v zvezi s 39. členom ZPP). V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP pa je revizija dovoljena le v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR).

Tožeča stranka je v tožbi označila vrednost spornega predmeta z zneskom 2.500.000 SIT (10.432.32 EUR), vendar pa je navedla le eno vrednost spornega predmeta, čeprav je po povedanem uveljavljala dva različna tožbena zahtevka. Navedba ene same vrednosti spora za dva tožbena zahtevka z različno podlago pa pomeni nediferencirano navedbo o vrednosti spora, ki ne zadostuje za dovoljenost revizije. Revizijskemu sodišču ni dovoljeno ugibanje, ali je s tako navedbo ocenjen le eden ali le drugi tožbeni zahtevek ali oba skupaj in koliko v tem primeru odpade na vsakega od uveljavljenih zahtevkov. Takšno ugibanje bi zaradi arbitrarnosti eno ali drugo stranko lahko spravilo v neenakopraven položaj. To pa pomeni, da ima navedba ene same vrednosti v takem primeru enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. V revizijskem postopku ni mogoče odpraviti formalnih pomanjkljivosti nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta, saj bi pozivanje tožnika, naj navede diferencirano vrednost za vsakega od zahtevkov, ki imata različno podlago, povzročilo neenakopraven položaj pravdnih strank.

Revizijsko sodišče je postopalo po določbi 377. člena ZPP in nedovoljeno revizijo zavrglo. Pri tem je odločilo, da tožena stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Navedbe v odgovoru se namreč nanašajo na vprašanje utemeljenosti revizije, zaradi česar nastali stroški zaradi njegove vložitve niso bili potrebni.