Jedro

Sodišče druge stopnje je ugotovilo bolečinska obdobja in čas zdravljenja oziroma bolniškega staleža v bistveno krajšem trajanju kot sodišče prve stopnje. Drugačno dejansko stanje je ugotovilo brez pritožbene obravnave in s tem kršitev 1. in 4. točko 358. člena ZPP. Ta kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost drugostopenjske sodbe, saj je pritožbeno sodišče predvsem krajši bolniški stalež in krajše bolečinsko obdobje navedlo kot odločilni razlog za znižanje odškodnine.

Zaključek pritožbenega sodišča o pravilni ugotovitvi dejanskega stanja prvostopenjskega sodišča o trajanju sekundarnega strahu do konca zdravljenja, kar je znašalo 50 dni, nasprotuje predhodnemu lastnemu zaključku pritožbenega sodišča o trajanju zdravljenja in s tem strahu v času 15 dni. V tem delu razlogov sodišča druge stopnje je nejasnost in medsebojno nasprotje v obrazložitvi glede odločilnega dejstva, to je trajanja sekundarnega strahu, zaradi česa gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu v odločitvi o spremembi odškodnine za telesne bolečine in za strah razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 950.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Navedeni znesek predstavlja odškodnino za telesne bolečine v znesku 500.000 SIT, za strah v znesku 150.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 300.000 SIT. Zavrnilo pa je nadaljnji zahtevek za plačilo 800.000 SIT nepremoženjske škode z obrestmi in zahtevek za plačilo 32.000 SIT premoženjske škode z obrestmi.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank in zmanjšalo odškodnino za telesne bolečine za 200.000 SIT in odškodnino za strah za 50.000 SIT, tako da znaša vsota odškodnin za ti dve vrsti škode 400.000 SIT. Zavrnilni del sodbe glede telesnih bolečin in strahu pa je spremenilo iz zneska 350.000 SIT v 600.000 SIT. Sodišče druge stopnje je nadalje razveljavilo tako obsodilni, kot tudi zavrnilni del sodbe glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v zneskih 300.000 SIT oziroma 450.000 SIT. Razveljavilo je tudi izrek o pravdnih stroških. Končno je delno zavrnilo pritožbi in v preostalih nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Vrhovno državno tožilstvo je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. To sodbo izpodbija v delu, v katerem je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, to je v odločitvi o znižanju prisojene odškodnine za telesne bolečine in za strah ter posledično v odločitvi o spremenjenem zavrnjenem delu tožbenega zahtevka. Uveljavlja razlog iz 1. točke 387. člena ZPP in sicer bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. in 4. točko 358. člena ZPP, ker sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo procesnih pooblastil in zakonskih pogojev za spremembo sodbe sodišča prve stopnje, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča druge stopnje. Zatrjuje tudi bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. V zahtevi za varstvo zakonitosti povzema odločitev sodišča druge stopnje, ki je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo prvostopenjsko sodbo in odškodnino za telesne bolečine in za strah znižalo od 650.000 SIT na 400.000 SIT z utemeljitvijo, da je glede na ugotovljeno stopnjo in obseg fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje odmerilo previsoko pravično denarno odškodnino iz tega naslova. Pri tem je bilo zlasti potrebno upoštevati dejstvo, da je bil tožnik v staležu bolnih le 15 dni in da je bilo še zlasti kratko obdobje hudih bolečin, ki sicer opravičujejo višjo denarno odškodnino. Zahteva za varstvo zakonitosti nadalje povzema razloge drugostopenjske sodbe v zvezi z odškodnino za strah, češ da je na podlagi okoliščin, da je tožnik ob dogodku utrpel šok, skrbelo pa ga je za izzid zdravljenja, sodišče prve stopnje previsoko ovrednotilo obseg nepremoženjske škode iz tega naslova, saj ugotovljeno trajanje in intenzivnost strahu opravičujejo odškodnino le v znesku 100.000 SIT.

Zahteva za varstvo zakonitosti v nadaljevanju podrobno primerja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin in o trajanju tožnikovega bolniškega staleža z dejanskimi ugotovitvami sodišča druge stopnje o istih okoliščinah in poudarja, da se te ugotovitve v pomembnem delu razlikujejo. Sodišče druge stopnje je posamezna bolečinska obdobja ugotovilo v bistveno krajšem trajanju, kar velja tudi glede ugotovitev o trajanju bolniškega staleža. Sodišče druge stopnje sodbe ni oprlo na drugačno materialnopravno presojo v prvostopenjski sodbi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ampak na drugačno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga ni ugotovilo na podlagi obravnave.

Sodišče druge stopnje je tako nepravilno uporabilo 1. točko 358. člena ZPP in ni uporabilo 4. točke 358. člena ZPP. Te kršitve so bistvene in so (lahko) vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je prvostopenjsko sodišče priznalo denarno odškodnino za strah po ugotovitvi primarnega strahu ter sekundarnega strahu, ki se je odražal tekom zdravljenja v zaskrbljenosti zaradi izzida zdravljenja. Sodišče druge stopnje se je v obrazložitvi izrecno v celoti oprlo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Ker pa obstoje različne ugotovitve obeh sodišč o trajanju bolniškega staleža, je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi zagrešilo nejasnost in nasprotje v razlogih o tem odločilnem dejstvu. Ni jasno, ali je čas zdravljenja, v katerem je bil tožnik lahko zaskrbljen za izzid zdravljenja, upoštevalo v trajanju 15 ali 50 dni. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da v celoti povzema dejansko stanje sodišča prve stopnje, vključuje tudi dejanski zaključek o trajanju sekundarnega strahu v času zdravljenja, torej 50 dni. Tak zaključek pa nasprotuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je tožnikov bolniški stalež in s tem tudi čas zdravljenja trajal le 15 dni. Gre za medsebojno nasprotje v obrazložitvi, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici česar gre v tem delu sodbe sodišča druge stopnje za pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti.

Po 391. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) v zvezi s 375. členom ZPP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti točno povzema tiste dele obrazložitev obeh sodb, ki obravnavajo vprašanje trajanja in stopnje telesnih bolečin, ki jih je imel tožnik med zdravljenjem po nezgodi z dne 26.5.1995. Glede na 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89) sta stopnja in trajanje bolečin med bistvenimi okoliščinami za odločitev o pravični denarni odškodnini za pretrpljene telesne bolečine. Sodišče prve stopnje je ti dve okoliščini ugotavljalo na podlagi izvedenskih mnenj dveh sodnih izvedencev. V razlogih sodbe je bistvene dele obeh mnenj povzelo. V zvezi s tožnikovo nihajno poškodbo vratne hrbtenice in udarnino prsnega koša je v sodbi navedlo mnenje medicinske izvedenke dr. L.T., da so trajale trajne srednje hude in občasne hude bolečine 3 dni, trajne srednje hude bolečine 10 dni, trajne lahke bolečine in občasne zmerne hude bolečine 14 dni ter trajne lahke bolečine 30 dni. Nato so bile bolečine v glavnem še lahke in občasne (ob večjih fizičnih obremenitvah in daljši prisilni drži), takšne občasne težave pa so običajno prisotne do izteka šestih mesecev, največ pa do enega leta po poškodbi. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo mnenje medicinskega izvedenca dr. Z.L., da je tožnik trpel hude bolečine en do dva dni, kontinuirane srednje močne bolečine okoli 10 dni, lažje trajne bolečine, ki so občasno dosegale nivo srednjih močnih bolečin pa nadaljnjih 10 dni. Občasne in relativno pogoste lažje do srednje močne bolečine je imel tožnik že okoli deset dni, redkejše občasne bolečine pa so se mu pojavljale še okoli dva meseca. Sedanje bolečine v vratu in glavoboli so lažje intenzitete, občasno tudi srednje in se pojavljajo enkrat do dvakrat tedensko.

Sodišče prve stopnje je nadalje po vsakem od navedenih izvedencev povzelo čas zdravljenja poškodb in čas delovne nezmožnosti oziroma bolniškega staleža v trajanju od 26.5.1995 do 14.7.1995, torej 50 dni.

Sodišče druge stopnje je znižalo odškodnino za telesne bolečine od 500.000 SIT na 300.000 SIT. V razlogih sodbe je navedlo, da je sodišče prve stopnje na podlagi skladnega mnenja obeh izvedencev medicinske stroke ugotovilo stopnjo in trajanje fizičnih bolečin ter obseg neugodnosti med zdravljenjem. Iz obeh mnenj ter iz zaslišanja tožnika izhaja, da je tožnik trpel hude bolečine en do dva dni, srednje močne 10 dni, lažje stopnje 10 dni, občasne še 10 dni. V bolniškem staležu je bil vsega skupaj 15 dni.

Sodišče prve stopnje je po povzetku izvedenskih mnenj glede telesnih bolečin v razlogih sodbe navedlo, da se mnenji obeh izvedencev v tem delu sodbe ne razlikujeta bistveno in si nista v nasprotju, zato ju je sprejelo kot verodostojno podlago za odločitev o odškodnini za pretrpljene telesne bolečine. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena ugotovitev drži glede trajanja tožnikovega zdravljenja oziroma bolniškega staleža v času 50 dni, ne drži pa popolnoma glede trajanja posameznih različno intenzivnih bolečin. V bistvu manjka dokazna presoja prvostopenjskega sodišča, katera dejstva šteje za dokazana, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Drugostopenjsko sodišče pa sprejema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ugotavlja, da pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, nato pa samo ugotavlja bolečinska obdobja v bistveno krajšem obsegu, kot jih je pri povzemanju enega in drugega izvedenskega mnenja navedlo sodišče prve stopnje. Predhodni podrobni povzetek obdobij posameznih stopenj telesnih bolečin v obeh sodbah v celoti potrjuje trditve zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožb ugotovilo bistveno drugačno dejansko stanje glede trajanja telesnih bolečin v primerjavi s sodiščem prve stopnje. Isto velja glede ugotovitve trajanja zdravljenja oziroma bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je trajanje slednjega ugotovilo v dolžini 50 dni, sodišče druge stopnje pa v dolžini 15 dni. Navedena dejstva so po 200. členu ZOR odločilna za odmero odškodnine za telesne bolečine. Ko je drugostopenjsko sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in znižalo odškodnino za telesne bolečine, se je oprlo na 4. točko 358. člena ZPP, torej da je bila sprememba odškodnine potrebna zaradi zmotne uporabe materialnega prava ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker pa je drugostopenjsko sodišče zares ugotovilo drugačno dejansko stanje, ne da bi v skladu s 347. in 348. členom ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, je ravnalo v nasprotju s 1. točko 358. člena ZPP, ki dovoljuje ugotovitev drugačnega dejanskega stanja s strani sodišča druge stopnje le na podlagi obravnave. Ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost drugostopenjske sodbe, saj je pritožbeno sodišče predvsem krajši bolniški stalež in krajše bolečinsko obdobje, kar oboje je ugotovilo samo, navedlo kot odločilni razlog za znižanje odškodnine. Z nepravilno uporabo 1. in 4. točke 358. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je storilo sodišče druge stopnje, ko je spremenilo odločitev o odškodnini za telesne bolečine. Navedeno kršitev Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije utemeljeno uveljavlja v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodbo sodišča druge stopnje, zato ji je bilo treba na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom odstavkom 391. člena ZPP ugoditi.

Sodišče druge stopnje je znižalo odškodnino za strah od 150.000 SIT na 100.000 SIT zaradi previsoko ovrednotenega obsega nepremoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel iz naslova strahu. Pri tem se je drugostopenjsko sodišče izrecno oprlo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. To je na podlagi tožnikove izpovedi in mnenja obeh sodnih izvedencev ugotovilo močan primarni strah ob škodnem dogodku in pa zaskrbljenost za izid zdravljenja do konca zdravljenja poškodbe. Pojasnjeno pa je bilo že, da je s strani izvedencev obdobje zdravljenja izenačeno s trajanjem bolniškega staleža, ki ga je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v trajanju 50 dni, drugostopenjsko sodišče pa v trajanju 15 dni. Gre za različni ugotovitvi obeh sodišč o trajanju zdravljenja, ugotovitve o sekundarnem strahu pa so povezane prav s trajanjem zdravljenja. Ko se je sodišče druge stopnje izrecno strinjalo z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča o trajanju strahu, ni več jasno, ali je čas zdravljenja, ko je bil tožnik zaskrbljen za izid, upoštevalo v trajanju 50 dni, tako kot prvostopenjsko sodišče, ali v trajanju 15 dni, kot je predhodno samo ugotovilo. Zaključek o pravilni ugotovitvi dejanskega stanja prvostopenjskega sodišča o trajanju strahu do konca zdravljenja (50 dni) nasprotuje lastnemu zaključku o trajanju strahu (do konca zdravljenja) v času 15 dni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pravilne trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je v tem delu razlogov sodišča druge stopnje nejasnost in medsebojno nasprotje v obrazložitvi glede odločilnega dejstva, to je trajanja sekundarnega strahu. Zaradi te pomanjkljivosti se odločitev sodišča druge stopnje o odškodnini za strah ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zahteva za varstvo zakonitosti tudi izrecno uveljavlja.

Vrhovno sodišče zaključuje, da sta podani obe uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, zato je zahteva za varstvo zakonitosti v celoti utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ji je zato Vrhovno sodišče ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v odločitvi o spremembi odškodnine za telesne bolečine in za strah razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, v katerem bo treba odpraviti ugotovljene kršitve.