Jedro

Relativne kršitve procesnih določb postopka, kamor spadata tudi kršitvi določb 236. in 451. člena ZPP, v sporih majhne vrednosti niso dopusten pritožbeni razlog. Pritožnica ni zatrjevala, da bi ji bila zaradi kršitev katere izmed navedenih določb ZPP odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nobeden od teh razlogov pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka v petnajstih dneh od prejema sodbe plačati tožniku 744,20 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter mu v istem roku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 325,99 EUR (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) toženka je po elektronski pošti 16. 6. 2017 poslala tožniku izmere okenskih polic in s tem v svojem imenu in za svoj račun podala naročilo za njihovo izdelavo; (2) tožnik je za toženko nato izdelal 16 okenskih polic Viscount White, debeline 3cm, v različnih izmerah; (3) te okenske police je toženka oziroma v njenem imenu nekdo tretji tudi prevzel; (4) tožnik je za izdelano opremo izdal račun št. 00038-2017 z dne 3. 7. 2017 (A5), ki ga je toženki 21. 7. 2017 in 3. 5. 2018 (A2) posredoval na njen elektronski naslov, toženka pa tega računa ni poravnala.

3. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, svojo odločitev pa je oprlo na določilo 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Pritožba in odgovor na pritožbo

4. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni njej v prid, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je svoje stroške pritožbenega postopka.

5. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženki pa naloži plačilo njegovih pritožbenih stroškov.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

7. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 2. točki te obrazložitve, vezano. Na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

8. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Odgovori na posamezne pritožbene očitke

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je tožba nesklepčna. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da je tožnica navedbe o mesu in mesnih izdelkih umaknila. Sprejelo je njene navedbe, da je v tekstu, s katerim je tožnica utemeljevala svoj zahtevek, pomotoma ostal del besedila, ki se nanaša na drugo stranko iz druge pravde. Zato ne drži, da je tožba (zaradi navedb o mesu in mesnih izdelkih) nesklepčna.

10. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in popolno pojasnilo, da je iz dopolnitve tožbe z dne 18. 2. 2019 mogoče razbrati (v kolikor se navedb o prodaji mesa in mesnih izdelkov ne upošteva), na kateri podlagi tožnica vtožuje svoj zahtevek, ter na podlagi katerih dokazov ga utemeljuje, razbrati pa se da tudi višina zahtevka. Listinskih dokazov tožnica v dopolnitvi tožbe ni navedla, jih je pa njej priložila. Prvostopenjsko sodišče je te dokazne listine štelo kot pravočasno vložene, ker so maloštevilne, a po vsebini jasne. Glede listinskih dokazov, ki jih je tožnica priložila k pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2019, pa je pojasnilo, da v tej pripravljalni vlogi le odgovarja na navedbe toženke, ki jih je ta podala v odgovoru na tožbo, in za svoje navedbe ponudi ustrezne dokaze. Upoštevajoč to obrazložitev, pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov glede toženkinega ugovora o nesubstanciranosti dokaznih predlogov, ni utemeljen. S pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati neustrezno substanciranih dokazov kot zadostnih in pravočasnih, pa pritožnica ne uveljavlja zmotne uporabe materialnega prava, kot to navaja v pritožbi, pač pa relativno bistveno kršitev določb postopka. Relativne kršitve procesnih določb postopka, kamor spadata tudi kršitvi določb 236. in 451. člena ZPP, pa v sporih majhne vrednosti niso dopusten pritožbeni razlog. Pritožnica pa ni zatrjevala, da bi ji bila zaradi kršitev katere izmed navedenih določb ZPP odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve pa pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti1. 11. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je tožnik šele k zadnji pripravljalni vlogi predložil dokaze, ki bi jih moral priložiti že k dopolnitvi tožbe. Kot je razvidno iz popisa spisa, je že k dopolnitvi tožbe priložil vtoževani račun (A5), e-korespondenco (A4) in tudi dobavnico (A6). Če je te iste listine ponovno (po nepotrebnem) priložil tudi k pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2019, pa ne pomeni, da jih ni priložil že prej.

12. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Kršitev tega pravila sicer lahko preraste v absolutno bistveno kršitev določb postopka, vendar iz pritožbenih navedb pod naslovom Dokazno breme, to ne izhaja. S preostalimi pritožbenimi navedbami pod tem naslovom toženka očita sodišču prve stopnje zmotno dokazno oceno, ki v tem postopku ni upošteven pritožbeni razlog. Gre za navedbe, da (1) e-sporočilo z dne 16. 6. 2017 ni moč šteti kot naročila in dokazuje samo posredovanje izmer za uspešno izdelavo okenskih polic ter da (2) je ugotovitev sodišča, da je toženka izmere polic posredovala tožnici v svojem imenu in za svoj račun materialnopravno zmotna.

13. Dejstvo, da se sodišče ni opredelilo do navedb toženke o tem, (1) da polic ni prevzel prokurist toženke S. B., (2) da je tožnik naknadno spremenil svojo trditve podlago v delu dokazovanja prevzema polic z navedbo, da naj bi police prevzel delavec ter (3) da je toženka neprejem računov dokazovala z izpisom odprtih postavk ter trditev o običajni poslovni praksi, ne predstavlja kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni dolžno opredeliti do tistih naziranj pravdnih strank, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso pomembna. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zgoraj povzeti ugovori toženke niso odločilnega pomena za odločitev v tej zadevi. Glede na razloge, ki jih je podalo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, in ki jih pritožbeno sodišče ne bo več ponavljalo, odgovori na dejanska vprašanja, ki jih izpostavlja pritožba, ne predstavljajo dejstev, ki bi ob takšnem ali drugačnem odgovoru lahko omajala logično in prepričljivo dokazno oceno. Torej gre za dejstva, do katerih se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti.

14. Z navedbami, (1) da e-sporočilo z dne 16. 6. 2017, ki ga je prokurist toženke poslal tožniku (A10) dokazuje, da je toženka zgolj posredovala mere okenskih polic (ne pa tudi, da je toženka okenske police naročila v svojem imenu in za svoj račun), (2) da vsebino takšnega e-sporočila ni mogoče šteti kot naročilo2, (3) da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da je toženka dejansko prevzela okenske police, (4) da je toženka v svojih vlogah demantirala navedbe tožnika o tem, kdo naj bi okenske police prevzel, pritožnica znova graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nobeden od teh razlogov pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

15. Drži pritožbeni očitek, da je toženka ugovarjala navedbam tožnika, da se je njeno kombinirano vozilo spornega dne zjutraj nahajalo pri tožniku, saj je toženka v svoji pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2019 res navedla, da na tako pavšalne navedbe lahko odgovarja samo z nasprotovanjem, da bi kdorkoli v imenu in na račun toženke pri tožniku 3. 7. 2017 prevzel okenske police. S temi navedbami je pritožnica uveljavljala postopkovno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar sodišče prve stopnje zagreši uradno upoštevno absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, mora pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, razen če lahko tako kršitev glede na njeno naravo samo odpravi. In prav to je storilo pritožbeno sodišče, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

16. Očitana protispisna ugotovitev sodišča prve podpira dokazno oceno, da je toženka prevzela okenske police. Vendar pa tudi brez te ugotovitve, drugačen dejanski sklep ni mogoč. Da je toženka tista, ki je dolžnica vtoževane terjatve, kaže že sam tek dogodkov: (1) okenske police je naročila toženka v svojem imenu in za svoj račun, (2) sporne police je nato nekdo prevzel, (3) toženka prejetemu računu ni ugovarjala, (4) toženka ni urgirala izdelave naročenih okenskih polic. Ker je pritožbeno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje vezano, zgoraj opisana kršitev, upoštevajoč druge dejanske ugotovitve, v zvezi s katerimi pritožnica sodišču prve stopnje ne očita nobene postopkovne kršitve, ni odločilno vplivala na sklepanje, da je sporne okenske police prevzela toženka oziroma v njenem imenu nekdo tretji.

17. Glede na navedeno pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Pritožbeno sodišče je štelo, da se je toženka na pravdne stroške pritožila le posledično. Ker s pritožbo ni uspela, tudi s pritožbo proti odločitvi o pravdnih stroških ne more uspeti. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

18. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Drugi odstavek 350. člena ZPP. 2 Vsebina izjave volje strank in vprašanje, ali je bila ta dana, je dejansko vprašanje (glej na primer odločbo Ustavnega sodišča RS Up-232/00 z dne 10. 5. 2001). Zato je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženka tožniku izmere polic posredovala v svojem imenu in za svoj račun ter s tem podala naročilo za njihovo izdelavo.