11. 7. 2024

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Lilijane Pečko Kekec, Sveta Trojica v Slovenskih goricah, ki jo zastopa Valentin Breznik, odvetnik v Mariboru, na seji 11. julija 2024

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 465/2020 z dne 28. 9. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Lenartu št. I 187/2018 z dne 19. 3. 2020 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica (upnica) je zoper bivšega delodajalca (dolžnika) vložila predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča. Zahtevala je izplačilo prisojenih plač. Sodišče prve stopnje je njenemu predlogu s sklepom o izvršbi sprva v celoti ugodilo, nato pa ga po ugovoru dolžnika za 15.396,05 EUR delno utesnilo (zavrnilo), čemur je z zavrnitvijo njene pritožbe smiselno pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije s sklepom zavrnilo.

2.Pritožnica zoper zavrnilni del izpodbijanih sklepov vlaga ustavno pritožbo in predlaga razveljavitev. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic strank iz 22. člena Ustave. Navaja, da ji grozijo hujše posledice z vplivom na zmožnost preživljanja. Meni, da gre za pomembno pravno vprašanje z vplivom na pravno varnost upnikov v vseh izvršilnih postopkih. Sklicuje se na prekršeno načelo stroge formalne legalitete, določeno v 17. členu in prvem odstavku 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – v nadaljevanju ZIZ), v njeno škodo brez razumne utemeljitve. Izvršilni naslov naj bi v izreku nedvoumno določal, kako je treba mesečno obračunati plače ter odvesti davke in prispevke, izvršilno sodišče pa naj bi zneske plač, kakor so bili določeni v izvršilnem naslovu, odmerilo v njeno škodo in v nasprotju z izvršilnim naslovom.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-531/21 z dne 20. 3. 2022 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu obvestilo Višje sodišču v Mariboru. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS pa je bila ustavna pritožba poslana nasprotnemu udeležencu, ki je nanjo odgovoril.

4.Nasprotni udeleženec meni, da je bila pritožnica neupravičeno obogatena, kar ne more pomeniti hujših posledic zanjo. Med strankama naj bi bil sporen način obračuna oziroma izračuna neto plače. Nasprotni udeleženec meni, da je izračun, ki ga je sprejelo sodišče na podlagi mnenja sodne izvedenke finančne stroke, tj. povprečenje po 120. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 24/12, 30/12, 75/12, 94/12, 96/13, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19, 66/19, 39/22 in 158/22 – v nadaljevanju ZDoh-2), edini pravilen način. Opozarja, da vezanost sodišča na izvršilni naslov (načelo formalne legalitete) ni absolutna, poleg tega pa sodišče ni poseglo v materialno pravilnost in zakonitost izvršljive sodne odločbe, temveč je odločalo le o načinu izračuna. Izvršilni postopek je v tem smislu res namenjen le realizaciji upnikove terjatve, ki je ugotovljena v predhodnem pravdnem postopku, vendar pa to ne pomeni nujno, da morajo biti obveznosti brez izjeme izpolnjene dobesedno tako, kot se glasijo, ampak je treba ustrezno upoštevati tudi namen, ki naj se doseže z izpolnitvijo obveznosti (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 3785/2007 z dne 9. 1. 2008). Upoštevaje izrek sodne odločbe, delna ugoditev ugovoru dolžnika naj ne bi posegala v načelo formalne legalitete, na katero je sodišče v izvršilnem postopku vezano. Navedeno po mnenju nasprotnega udeleženca pomeni, da upniku ne more prisoditi manj, več ali kaj drugega, kot izhaja iz izvršilnega naslova. V predmetni zadevi pa ob upoštevanju izreka sodne odločbe naj ne bi šlo za poseg v izvršilni naslov, temveč, kot je po prepričanju nasprotnega udeleženca pravilno ugotovilo tudi sodišče, za način oziroma metodo obračuna plač, ki bi se v predmetni zadevi morala upoštevati. Po stališču sodne prakse (sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 308/2021 z dne 19. 5. 2021) je šele s plačilom davkov in prispevkov (javnih dajatev) v celoti izpolnjena delovnopravna obveznost plačila plače delavcu. Tudi Vrhovno sodišče (sklep št. II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017) je že presodilo, da stališče sodišča druge stopnje, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal davek od prisojenega nadomestila, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem dolžnikovega ugovora sodišče druge stopnje tako naj ne bi spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnica iz izvršilnega naslova naj bi namreč tudi ob upoštevanju ugovora delne izpolnitve terjatve dobila, materialnopravno gledano, točno toliko, kolikor ji je bilo prisojeno s sodbo v pravdi. Nasprotni udeleženec tako predlaga zavrnitev ustavne pritožbe.

5.Odgovor nasprotnega udeleženca je bil posredovan pritožnici, ki nanj ni odgovorila.

6.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Lenartu št. I 187/2018.

B.

7.Pritožnica uveljavlja, da sta sodišči kršili načelo formalne legalitete, s tem ko sta pritrdili izračunu obveznosti dolžnika, ki ga je ta opravil ob uporabi 120. člena ZDoh-2 na način, da je za izračun neto plače za nazaj uporabil davčno stopnjo, izračunano na podlagi metode povprečenja.

8.V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete.[1] Sodišče lahko dovoli in opravi izvršbo samo na podlagi veljavnega izvršilnega naslova (nulla executio sine titulo). Namen izvršilnega postopka je realizacija upnikove terjatve, ki je bila ugotovljena v predhodnem kognicijskem postopku. Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano in ne more preverjati njegove pravilnosti, hkrati pa se nanj veže pravna domneva o obstoju terjatve, ki je v njem ugotovljena, in o legitimaciji strank, ki sta v njem označeni kot upnik in dolžnik.[2]

9.Načelo stroge formalne legalitete izrecno ni uzakonjeno, doktrina in sodna praksa ga izpeljujeta iz 17. člena ZIZ, ki določa, da sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Izhaja torej iz narave izvršilnega postopka, ki je namenjen izterjavi v formalnem izvršilnem naslovu že določene terjatve med že določenimi subjekti, ne pa ugotavljanju obstoja terjatve (ali presojanju njene veljavnosti) in legitimacije strank. Ker gre za načelo in torej za vrednostno merilo, ki ni uzakonjeno, je njegova vsebina prepuščena pravni razlagi, ki nujno vključuje zahtevo po pravi meri, s tem pa se v okviru vrednostnega tehtanja odpira razlagalni prostor, ki omogoča tudi prilagojeno, omehčano strogost njegove vsebine, in ne zgolj absolutnega pojmovanja s prepovedjo možnosti vsakršne presoje.

10.Tako iz sodne prakse kot iz ustavnosodne presoje izhaja, da načelo formalne legalitete ni absolutno. Tako lahko izvršilno sodišče zavrne izvršbo, če gre za nedopustni predmet obveznosti; odstop od navedenega načela je tudi glede dopustnosti izvršbe zoper osebo, ki ni navedena v izvršilnem naslovu (24. člen ZIZ). Ta izjema po stališču teorije in večinske sodne prakse ne velja le glede prehoda obveznosti iz obligacijskega razmerja, temveč tudi glede prehoda predmeta izvršbe, ko torej preide na novega dolžnika le obveznost, da se dopusti izvršba. Prav tako ZIZ v 22. členu dopušča, da izvršilno sodišče odloči na predlog upnika ali dolžnika o obveznosti plačila zamudnih obresti po spremenjeni obrestni meri, če se po nastanku izvršilnega naslova spremeni višina obrestne mere. Nadaljnjo izjemo od načela formalne legalitete je razvila sodna praksa v zvezi z izterjavo t. i. procesnih obresti, saj upnik ne more zahtevati procesnih obresti, če so te v neposredno izvršljivem notarskem zapisu določene, saj je tako pogodbeno določilo nično. Prav tako načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne preprečuje, da presoja, ali je nadaljnji tek sodnih penalov v posamičnem primeru še vedno dopusten, torej še skladen z namenom, zaradi katerega so bili penali določeni.

11.V obravnavanem primeru gre za izterjavo s pravnomočno sodbo prisojenih plač. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 52/16, 81/19, 15/22 in 114/23 – v nadaljevanju ZDR-1) kot eno od obveznosti delodajalca določa zagotavljanje ustreznega plačila za opravljeno delo. Iz določb zakona ne izhaja neposredno, da to plačilo pomeni plačo v t. i. bruto znesku. O tem sklepamo posredno. Delodajalec ima namreč dolžnost, da delavcu izda pisni obračun, iz katerega so razvidni podatki o plači, nadomestilu plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki, do katerih je delavec upravičen na podlagi zakona, kolektivne pogodbe, splošnega akta delodajalca ali pogodbe o zaposlitvi, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter plačilni dan (drugi odstavek 135. člena ZDR-1). Ta pisni obračun je verodostojna listina, na podlagi katere lahko delavec predlaga sodno izvršbo (tretji odstavek 135. člena ZDR-1), delodajalec pa je dolžan najkasneje do 31. januarja delavcu izdati tudi pisni obračun plač in nadomestil plač za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov (četrti odstavek 135. člena ZDR-1). O tem, da plača pomeni znesek bruto prejemka delavca, sklepamo tudi iz nekaterih drugih zakonov. Tako denimo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo in 133/23 – v nadaljevanju ZPIZ-2) poleg dolžnosti plačevanja prispevkov, ki jih med drugim plačujejo delavci in delodajalci (8. in 141. člen ZPIZ-2), določa, da so osnova za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami in povračilom stroškov v zvezi z delom, določa pa tudi izjeme (144. člen ZPIZ-2). Plačilo prispevkov je tudi pogoj, da se trajanje delovnega razmerja šteje v zavarovalno dobo, obdobja, v katerih je delodajalec le obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od plače delavca, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov, pa se štejejo delavcu v pokojninsko dobo (129., 132., 133. in 134. člen ZPIZ-2).

12.Na teh podlagah (že dalj časa) uveljavljen sistem plač določa plače v t. i. bruto zneskih. V pogodbenem razmerju med delavcem in delodajalcem (kot zasebnopravnem razmerju) je delavec upravičen do plače, ki pomeni tudi osnovo (razen izjem) za obračun in plačilo davkov in prispevkov, ki pa jih obračuna in za delavca plača delodajalec. T. i. bruto plača pomeni premoženje delavca, ki je varovano v okviru 33. člena Ustave, in je sestavljena iz dela, ki se izplača delavcu, in dela, ki ga delodajalec obračuna in plača pristojnim organom iz naslova davkov in prispevkov. Ob tem je delodajalec tudi samostojni zavezanec za plačilo prispevkov.

13.Dohodek iz zaposlitve oziroma delovnega razmerja je tudi predmet obdavčitve – dohodnine, pri čemer je osnova za dohodnino dohodek iz delovnega razmerja, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delojemalec (prvi odstavek 41. člena ZDoh-2). V skladu z ZDoh-2 je plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu, če ni z zakonom, ki ureja davčni postopek, drugače določeno (tretji odstavek 125. člena ZDoh-2). Obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov in obračunavanje prispevkov za socialno varnost ureja tudi ZDavP-2. Dohodnina se plačuje kot akontacija dohodnine, letni davek (poračun) in dokončni davek. Akontacija dohodnine se načeloma plača ob izplačilu posameznega dohodka. V največ primerih opravi plačilo akontacije dohodnine plačnik davka (to je izplačevalec dohodka) v obračunu davčnega odtegljaja (npr. akontacijo dohodnine od plače obračuna in plača delodajalec, ki je izplačal plačo). Dohodki, od katerih je bila med letom plačana akontacija dohodnine, se vštevajo v letno davčno osnovo, med letom plačane akontacije dohodnine pa se odštejejo od odmerjene dohodnine na letni ravni.

14.Iz sodne prakse izhaja jasno stališče, da izrek sodne odločbe, ki se glasi le na plačilo še neizplačanega zneska plače – zato da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti –, ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plače v vsakem primeru plačan neposredno upniku, tj. delavcu (na njegov račun). Na podlagi prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ), v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1, mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je zavezan še davkom in prispevkom, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davkov in prispevkov, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davkov in prispevkov, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del (če sploh lahko govorimo o tem – kot v tej zadevi) pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Tudi Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primeru t. i. davčnega odtegljaja davčni plačnik nekakšen pomožni organ davčne uprave, ki opravlja blagajniško službo za davčne organe in je v razmerju med davčnim zavezancem in državo zgolj posrednik.

15.Iz starejše sodne prakse izhaja, da je sodišče zneske denarnih prejemkov iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem delavcem prisodilo tako, da je dolžniku (delodajalcu) poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo tudi obveznost obračuna in plačila davkov ter prispevkov v zvezi s tem zneskom. V nekaterih zadevah je zapis v odločitvi delovnih sodišč o obračunu davkov in prispevkov od prisojenih zneskov (ki so bili praviloma t. i. bruto zneski) pomenil le dodatno opozorilo delodajalcu, da izvrši zakonsko dolžnost z obračunom davkov in prispevkov, v drugih zadevah pa je prišlo tudi do vsebinske odločitve o tem, da se od prisojenega prejemka delavcu obračunajo in zanj plačajo (ali ne plačajo) davki in/ali prispevki. Ta izrek se sicer ni nanašal na davke in prispevke, ki so obveznost delodajalca, temveč na davke in prispevke od plače delavca.

16.Opisana sodna praksa se je kasneje spremenila pod vplivom sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 313/2015, delovna sodišča pa sedaj zahtevek v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo davkov in prispevkov, zavrnejo. V sodbi št. II Ips 313/2015 je Vrhovno sodišče med drugim pojasnilo, da v zvezi s plačilom akontacije davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist tožnika dejansko opravi plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja glede utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z zneskom odškodnine še ni nastala, saj odškodnina upniku še ni bila dosojena niti izplačana. Povedano drugače, v času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Poleg tega, da bi bila taka odločitev preuranjena, tako Vrhovno sodišče, bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini, izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov. Sodišče bi tako poseglo v pristojnost davčnoupravnih organov. Podobno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče tudi v sodbi št. Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018, saj je pojasnilo, da dostavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, pomeni le konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti pravdnega postopka, zato gre le za dodatno opozorilo tožencu, naj opravi zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe, kadar bo sodišče prisojalo denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve. V izrek sodbe, ki je izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa po mnenju Vrhovnega sodišča takšen dostavek ne sodi. Tudi s stališča izvršitve sodne odločbe v (civilnem) izvršilnem postopku le opisni izrek o tem, da je dolžan delodajalec obračunati, odvesti oziroma plačati davke in prispevke (v neugotovljeni višini), pomeni le ponovitev zakonske obveznosti, ki se izvrši tako, kot to določajo davčni predpisi, pod nadzorom davčnih organov. Temu stališču Vrhovnega sodišča je v celoti sledila tudi sodna praksa izvršilnih sodišč.

17.Delovno sodišče v Mariboru je v sodbi št. Pd 711/2011 z dne 28. 5. 2012 v II. točki izreka določilo, da mora dolžnik upnici za čas nezakonito prekinjenega delovnega razmerja obračunati bruto plače za "vsak mesec po prenehanju" v zneskih, kakor so določeni v izreku sodbe po posameznih mesecih za obdobje med junijem 2004 in marcem 2012, in "po odvedbi davkov in prispevkov izplačati znesek neto plač" z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posamezne plače. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo št. Pdp 734/2012 z dne 22. 10. 2012 sodbo prvostopenjskega sodišča med drugim spremenilo tako, da je za II. točko izreka določilo, da je dolžnik dolžan pritožnici za mesece od junija 2024 do marca 2005 obračunati bruto plače v zneskih, kakor so določeni v izreku sodbe, "od teh zneskov mora tožena stranka odvesti davek in prispevke, neto zneske pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za nadomestilo plače predhodnega meseca do plačila.

18.V izvršilnem postopku sta se sodišči iz razloga, ker tako "določa veljavna zakonodaja", oprli na obračunsko metodo iz 120. člena ZDoh-2, po kateri se zavezancu, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe, dohodnina za pretekla leta posplošeno odmeri od neto davčne osnove po metodi povprečenja. Pritožnica je sicer zahtevala mesečni obračun plač po tedaj veljavnih davčnih stopnjah, kakor naj bi se po njenem mnenju dobesedno glasil izrek sodbe delovnega sodišča prve stopnje.

19.Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe presoja, ali so bile z izpodbijanim posamičnim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen ZUstS). V tem okviru se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču. Presojo skladnosti spornega stališča z vidika posamezne človekove pravice Ustavno sodišče opravi po t. i. Schumannovi formuli, v okviru katere stališče sodišča presoja na enak način, kot bi presojalo ustavnost zakona, ki bi izrecno določil normo z vsebino, kot jo je s svojo razlago dalo sodišče. Ustavno sodišče bi se glede na navedeno moralo opredeliti do vprašanja, ali bi v primeru, če bi že ZIZ izrecno določil vsebino, kot sta jo z razlago dali sodišči načelu stroge formalne legalitete, ki ga sodna praksa umešča v 17. člen ZIZ, tj. da je treba za obračun davkov uporabiti metodo, ki jo določa kogentni davčni predpis (v konkretnem primeru metodo povprečenja iz 120. člena ZDoh-2), ki ga je izvršilno sodišče dolžno upoštevati, ne pa metode, določene v izvršilnem naslovu, moralo ZIZ kot neskladen z Ustavo razveljaviti.

20.Vendar pa opisano vprašanje predpostavlja, da izvršilni naslov vsebuje opredelitev oziroma določitev metode obračuna plače, ki nasprotuje davčnim prisilnim predpisom. Obravnavani primer pa ni tak. Po oceni Ustavnega sodišča delovni sodišči prve in druge stopnje v izvršilnem naslovu namreč nista določili nobene posebne metode obračuna neto plač. Ne gre torej za primer, ko bi sodišči sprejeli vsebinsko odločitev o tem, da se od prisojenega prejemka pritožnici obračunajo in zanjo plačajo (ali ne plačajo) davki in/ali prispevki, kot tudi ne, da se plačajo po točno določeni obračunski metodi. V izvršilnem naslovu je določno opredeljen glavnični znesek, od katerega je treba plačati davke in prispevke. Obveznost plačila akontacije dohodnine nastane šele, ko dolžnik v korist upnika dejansko opravi plačilo. Takrat mora dolžnik kot davčni plačnik in s tem "blagajniška služba davčnih organov" plačati davke. Položaj v obravnavanem primeru je do neke mere primerljiv s položajem v primeru določitve zakonskih zamudnih obresti v izvršilnem naslovu, o katerem je Ustavno sodišče že odločalo. Po stališču Ustavnega sodišča je namreč z izvršilnim naslovom, ki dolžniku nalaga obveznost povrnitve zakonskih zamudnih obresti od določenega dne dalje do plačila, pravnomočno odločeno o tej obveznosti, izvršilno sodišče pa pri določitvi končnega zneska upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti. Tudi v tem primeru mora sodišče upoštevati okoliščine oziroma ureditev, ki velja v času, ko se obveznost dejansko izpolni. V izvršilnem naslovu je po temelju odločeno o terjatvi (bruto znesek), konkretna višina, ki jo bo upnik dejansko prejel (neto znesek), pa je odvisna od vsakokratnih veljavnih davčnih predpisov v izvršilnem postopku. Ko je tako, sodišči nista prekršili načela stroge formalne legalitete.

21.Ker po navedenem sodišči pritožnici nista kršili pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

C.

22.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto

Predsednik

[1]S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Zagreb 1984, str. 44.

[2]Prav tam. Enako Ustavno sodišče že v odločbah št. Up-521/02 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 114/04, in OdlUS XIII, 84), 7. točka obrazložitve, in št. Up-399/17 z dne 13. 2. 2020 (OdlUS XXV, 29), 7. točka obrazložitve.

[3]I. Merc, Izterjava obveznosti na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova, doktorska disertacija, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor 2021, str. 33. Del sodne prakse celo trdi, da 17. člen ZIZ pomeni uzakonitev načela stroge formalne legalitete, glej denimo sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 398/2017 z dne 22. 3. 2017, drugače Vrhovno sodišče v sklepu št. II Ip 55/2020 z dne 3. 7. 2020.

[4]Nobeno načelo kot vrednostno merilo ni vsebinsko absolutno, ampak vsebuje zahtevo, da ravnamo s pravo mero. Glej M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 128, 129 in 133.

[5]Pravna teorija meni, da izvršilno sodišče ne sme dovoliti izvršbe glede nedopustnega predmeta samo zato, ker to izhaja iz izvršilnega naslova. V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 113.

[6]Za presojo ustavne skladnosti 24. člena ZIZ glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-357/03, U-I-351/04 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 96/05, in OdlUS XIV, 103).

[7]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 110/10, in OdlUS XIX, 16).

[8]Glej denimo sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 877/2020 z dne 15. 12. 2020 in št. I Ip 1094/2019 z dne 11. 12. 2019. Drugače sicer Vrhovno sodišče v sklepu št. II Ips 55/2020, ki vztraja pri togem pristopu k načelu formalne legalitete. Enako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 1582/2017 z dne 7. 6. 2017.

[9]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-306/17 z dne 5. 12. 2019 (OdlUS XXIV, 36).

[10]Pojem bruto plača oziroma bruto nadomestilo plače je mogoče zaslediti v Zakonu o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96, 34/96, 3/98, 81/2000 in 97/01 – ZPSV), ki pa v večjem obsegu ne velja več, saj so nekatere določbe prenehale veljati.

[11]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 105/11, in OdlUS XIX, 29), 14. točka obrazložitve.

[12]Dohodek iz delovnega razmerja vključuje zlasti plačo, nadomestilo plače in vsako drugo plačilo za opravljeno delo, ki vključuje tudi provizije (1. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2).

[13]Plačnik davka je oseba, ki je v skladu z zakonom o davčnem postopku ali zakonom o obdavčenju zavezana za izračunavanje ali plačevanje davka oziroma odtegovanje davka od davčnih zavezancev in ki ta davek prenese državnemu proračunu, proračunom samoupravnih lokalnih skupnosti ali zavodom, pristojnim za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali obvezno zdravstveno zavarovanje. Plačnik davka je tudi druga oseba, ki je v skladu z zakonom o obdavčenju dolžna plačati davek. Glej 12. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19, 66/19 in 163/22 – v nadaljevanju ZDavP-2).

[14]Povzeto iz opombe 5 v odločbi št. Up-879/12, U-I-234/12 z dne 24. 4. 2014 (Uradni list RS, št. 35/14).

[15]Glej denimo sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018, št. II Ips 313/2015 z dne 22. 4. 2017, št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 in št. VIII Ips 47/2020 z dne 19. 10. 2021.

[16]Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-879/12, U-I-234/12, s sklicevanjem na pravno teorijo – F. Žibert, Teorija javnih financ, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1993, str. 81; B. Škof in drugi, Davčno pravo, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta in Davčno-finančni raziskovalni inštitut, Maribor 2007, str. 77.

[17]Prav tam, odločba Ustavnega sodišča št. Up-879/12, U-I-234/12, 9. točka obrazložitve.

[18]Glej sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 226/2017. Enako tudi sodbe Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 230/2017, št. VIII Ips 43/2018, št. VIII Ips 38/2018, št. VIII Ips 1/2018, št. VIII Ips 310/2017, št. VIII Ips 39/2018, št. VIII Ips 225/2017, št. VIII Ips 32/2018, št. VIII Ips 227/2017, št. VIII Ips 265/2017, št. VIII Ips 42/2018, št. VIII Ips 37/2018, št. VIII Ips 323/2017, št. VIII Ips 36/2018, št. VIII Ips 297/2017, št. VIII Ips 71/2018, vse z dne 23. 1. 2018.

[19]Glej denimo sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 835/2017 z dne 5. 9. 2018 in št. Pdp 621/2017 z dne 19. 4. 2018.

[20]Glej denimo sklepe Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 1591/2019 z dne 11. 11. 2019, št. I Ip 865/2023 z dne 1. 8. 2023 in št. I Ip 693/2023 z dne 1. 8. 2023 ter Višjega sodišča v Celju št. I Ip 367/2020 z dne 29. 10. 2020.

[21]Primerjaj z A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 468, in z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-85/03 z dne 17. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 133/03, in OdlUS XII, 115), št. Up-699/12 z dne 17. 1. 2013 (Uradni list RS, št. 20/13) in št. Up-79/06 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 68/08, in OdlUS XVII, 75).

[22]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-227/05 z dne 24. 5. 2007 (Uradni list RS, št. 50/07, in OdlUS XVI, 57), 7. točka obrazložitve.