Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru pri sinu in bratu tožnikov gre za takšne omejitve na telesnem in tudi na duševnem področju, da je izpolnjen pravni standard posebno težke invalidnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati prvemu tožniku znesek 15.000,00 EUR, drugemu tožniku znesek 18.000,00 EUR in tretji tožnici znesek 18.000,00 EUR v 15 dneh (I. točka izreka). V presežku je zahtevek tožnikov zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnikom povrne njihove pravdne stroške v znesku 8.969,45 EUR v roku 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožniki se pritožujejo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede višine prisojene odškodnine. Navajajo, da se je njihov življenjski slog po nezgodi sina in brata A. A. popolnoma spremenil in prilagodil A. Oba starša sta v celoti posvetila življenje svojemu sinu. Tudi brat - prvi tožnik je po končanem študiju doma več prisoten in tako prevzema skrb za A. Menijo, da je A. stanje potrebno opredeliti kot posebno težko invalidnost, saj je osebnostno popolnoma spremenjen in ne zmore več samostojnega življenja. V posledici tega menijo, da je primerna odškodnina za vsakega tožnika v znesku 20.500,00 EUR. Predlagajo ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo stroške.

4. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Poudarja, da mora za utemeljenost tožbenega zahtevka, kot so ga postavili tožniki, biti, poleg odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, izpolnjen pogoj obstoja duševnega trpljenja posrednega oškodovanca, tudi pogoj, da je neposredni oškodovanec utrpel posebno težko invalidnost. Pojem posebno težke invalidnosti predstavlja pravni standard, ki ga je potrebno ozko in restriktivno tolmačiti. Denarna odškodnina gre svojcem tako le v izjemno hudih primerih, ko neposredni oškodovanec izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih. A. pa samostojno opravlja vse najpomembnejše osnovne življenjske funkcije, hodi, se oblači, lahko govori, piše, sliši, ima pa težave s spominsko funkcijo, je časovno in krajevno pomanjkljivo orientiran, slabše čustveno razgiban in je občasno neustreznega afekta. Glede na to 24 urnega nadzora ne potrebuje. Zmožen je za določena opravila ob ustreznem povečanem naporu. Meni, da posledice, za katerimi trpi A. kot neposredni oškodovanec, povzročajo vsakodnevno trpljenje tožnikom, vendar zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja, obstoja posebno težke invalidnosti, ni izpolnjenih vseh potrebnih predpostavk za prisojo odškodnine za duševne bolečine iz vtoževanega naslova. Graja tudi stroškovno odločitev, ki je napačna. Izračun pravdnih stroškov je nerazumljiv, v posledici česar se toženka o njem ne more izjasniti. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Stroškov ne priglaša. 5. Tožniki so na pritožbo toženke odgovorili in se zavzemajo za njeno zavrnitev. Priglašajo stroške. Toženka na pritožbo tožnikov ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje odločbi sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, brata in sina A., ker je ugotovilo, da ugotovljene omejitve in posledice poškodb, ki jih je A. utrpel v škodnem dogodku - prometni nesreči, dosegajo pravni standard posebno težke invalidnosti, pri kateri je mogoče posrednim oškodovancem prisoditi pravično odškodnino za duševno trpljenje, ki ga zaradi posebno težke invalidnosti neposrednega oškodovanca doživljajo.

9. Po drugem odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko sodišče v primeru posebno težke invalidnosti osebe njenemu zakoncu, otrokom in staršem prisodi pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Po tretjem odstavku 180. člena OZ) lahko sodišče v primeru posebno težke invalidnosti tako odškodnino prisodi tudi bratom in sestram, če je med njimi in poškodovanim obstajala trajnejša življenjska skupnost. Pritožba toženke pravilno poudarja, da gre v danem primeru za tožbeni zahtevek posrednih oškodovancev, pri čemer je pojem posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema, saj se to pravno razmerje med odgovorno osebo in posrednim oškodovancem vzpostavlja preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze, razlog za to pa je v tako izjemnem obsegu nematerialne škode neposrednega oškodovanca, da je takšen odstop upravičen. Tako mora za utemeljenost tožbenega zahtevka posrednega oškodovanca biti izpolnjen poleg odškodninske odgovornosti odgovorne osebe (oziroma odgovornostne zavarovalnice), obstoja duševnega trpljenja posrednega oškodovanca zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega neposrednega oškodovanca, tudi pogoj, da je neposredni oškodovanec utrpel posebno težko invalidnost. 10. Kot sicer pravilno ugotavlja tudi pritožba, predstavlja pojem posebno težke invalidnosti pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru. Ker je denarna odškodnina za škodo posrednih oškodovancev izjema, ki jo naš pravni red omogoča v primeru posebno težke invalidnosti bližnjega, sodna praksa zato pravni standard posebno težke invalidnosti ozko in restriktivno tolmači (VS RS II Ips 334/2001, II Ips 458/2008). Denarna odškodnina gre po navedeni zakonski določbi svojcem le v tistih izjemno hudih primerih, ko neposredni oškodovanec izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih. Sodna praksa je v tem poenotena in je priznala odškodnino iz tega naslova posrednim oškodovancem v izjemnih primerih.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru pri sinu in bratu tožnikov gre za takšne omejitve na telesnem in tudi na duševnem področju, da je izpolnjen pravni standard posebno težke invalidnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da A. lahko samostojno opravlja vse najpomembnejše osnovne življenjske funkcije (sposoben za samostojno gibanje, slačenje, oblačenje in vnos hrane), hodi (čeprav nestabilno), se oblači, lahko govori (vendar počasi in slabše artikulira), piše (počasi), sliši, tako da pri opravljanju osnovnih življenjskih funkcij ni odvisen od pomoči drugih, vendar pa ni sposoben varno poskrbeti za pripravo hrane, ustrezen izbor oblačil in obutve ter brez vzpodbud za redno higieno, kakor se ni sposoben varno samostojno gibati izven njemu znanega okolja. Sicer ne potrebuje 24 urnega nadzora, vendar je zmožen biti sam le krajši čas zaradi težav z obvladovanjem stresa in anksioznosti. Je časovno in krajevno pomanjkljivo orientiran, okrnjene so njegove spominske funkcije. Zaradi izgube spomina se ne more več učiti, pozabil je tudi že pridobljeno znanje, stvari mu morajo razlagati na novo. Tako se ni sposoben več vključiti v izobraževanje (kakršnokoli), ampak dneve preživi v rehabilitacijskem centru. Tako je povsem uničena intelektualna sfera njegove osebnosti, saj je degradiral iz študenta obramboslovja do nekoga, ki le s težavo (ob dodatni motivaciji domačih) poskrbi za osnovne življenjske potrebe. S tem je zagotovo uničena pomembna sfera oškodovančeve osebnosti, kar Vrhovno sodišče RS šteje za stanje posebno težke invalidnosti (Pravno mnenje, Poročilo VSS 2/86, str. 38). Tako je po oceni sodišča druge stopnje pri A. podana izguba bistvenih življenjskih funkcij v telesni in predvsem duševni sferi, v posledici česar je v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih.

12. Glede na navedeno je mogoče stanje A. opredeliti kot posebno težko invalidnost, zaradi česar so tožniki upravičenih do odškodnine v smislu drugega in tretjega odstavka 180. člena OZ. Tako se pritožba toženke izkaže za neutemeljeno.

13. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje ugotavljalo še, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z odmero odškodnine. Glede višine prisojene odškodnine tožnikom za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prisojena odškodnina na podlagi drugega odstavka 180. člena OZ v višini 18.000,00 EUR in na podlagi tretjega odstavka 180. člena OZ v višini 15.000,00 primerna in sodi v okvir ostalih prisojenih odškodnin za takšno obliko nepremoženjske škode (sodba VSRS II Ips 819/2005, II Ips 224/2014). Prisoja višje odškodnine ni utemeljena. Ob tem je potrebno upoštevati, da so tožniki trije, ki si lahko skrb za A. porazdelijo, kar tudi opravičuje višino dosojene odškodnine, medtem ko bi višjo odškodnino bilo mogoče prisoditi zgolj v primeru, da bi bila skrb za A. zgolj na enem od njih in da bi bil ob duševni prizadetosti, tudi fizično prizadet do te mere, da ne bi bil pokreten. Sodišče druge stopnje pa ne dvomi, da tožnike vsakodnevna skrb za A. in prilagajanje svojega življenja A. obremenjuje, vendar mora pri prisoji odškodnine upoštevati vse okoliščine primera in ga primerjati z drugimi podobnimi primeri.

14. V zvezi s pritožbeno grajo stroškovne odločitve sodišče druge stopnje ugotavlja, da so stroški pravilno odmerjeni. Sodišče prve stopnje jih je tudi ustrezno obrazložilo, s tem ko je navedlo, katere stroške priznava kot potrebne in katere ne (kar je še posebej skrbno obrazložilo). Ker se odmero stroškov da preizkusiti, le-ta pa je tudi pravila, se pritožba toženke v tem delu izkaže za neutemeljeno.

15. Ob obrazloženem in ker sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi moralo zaradi neutemeljenosti zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških toženke je odpadla, ker jih le-ta ni priglasila.

17. Ker tožniki s pritožbo niso bili uspešni, nosijo sami svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), kot tudi stroške odgovora na pritožbo toženke, ker z odgovorom na pritožbo niso doprinesli k razrešitvi zadeve.