Jedro

Stanovanjski zakon res kot najemodajalca pozna le lastnika stanovanja, vendar s tem ne derogira splošnih pravil obligacijskega prava. Po prenehanju najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, lahko najemodajalec zahteva od najemnika, naj mu vrne stanovanje, ta pa se ne more braniti, češ da najemodajalec ni lastnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj se izseli iz stanovanja št. 69 v desetem nadstropju hiše O. v kraju L. v izmeri 33,83 m2 ter ga praznega oseb in stvari izroči Stanovanjskemu skladu ljubljanskih občin, Zarnikova 3, Ljubljana, v 60 dneh pod izvršbo. Nadalje je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožečim strankam povrne njihove pravdne stroške v znesku 33.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, podrejeno pa, da zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen. Navaja, da se je ves čas postopka upirala aktivni legitimaciji prvotne tožeče stranke Občine Ljubljana Moste-Polje, kot pozneje njenih pravnih naslednikov. Tožena stranka meni, da navedeni pravni nasledniki v resnici niso vsi pravni nasledniki prvotne tožeče stranke. Po mnenju tožene stranke bi moral postopek mirovati toliko časa, dokler se ne razmeji premoženje prejšnjih občin in ne ugotovi, kaj se prenaša na posamezne novo nastale občine. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da Občina Ljubljana Moste-Polje ni pravni naslednik Podjetja za urejanje stavbnih zemljišč Bežigrad-Moste, zmotno pa je štelo, da sta sklep Skupščine Občine Ljubljana Moste-Polje, s katerim se ugotavlja lastništvo na družbenem premoženju, ter ugotovitev Javnega pravobranilstva Mesta Ljubljane javni listini v smislu 230. člena ZPP. Absurdno je, da bi nek državni organ v okviru javnih pooblastil brez strogo predpisanega postopka in ustreznih listin in dokazov ugotavljal, kaj sodi v njegovo last, in bi imeli taki sklepi pomen javnih listin. Tožeče stranke niso dokazale, da je stanovanje, ki je predmet pravde, v resnici njihova last oz. last njihovega pravnega prednika, kar pomeni, da v tej zadevi niso izkazale aktivne legitimacije, kar je procesna predpostavka za vodenje postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 113. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91 - 44/96) so občine z dnem uveljavitve tega zakona postale lastnice družbenih stanovanj, pridobljenih s solidarnostnimi in vzajemnostnimi sredstvi stanovanjskega gospodarstva. Z Odlokom o ustanovitvi Stanovanjskega sklada ljubljanskih občin (Ur. l. RS, št. 20/92) je bil v okviru Mesta Ljubljana za območje občin Ljubljana Bežigrad, Ljubljana Center, Ljubljana Moste-Polje, Ljubljana Šiška in Ljubljana Vič-Rudnik ustanovljen Stanovanjski sklad ljubljanskih občin, na katerega so ustanoviteljice z dnem konstituiranja prenesle vsa stanovanja, katerih lastnice so postale na podlagi SZ.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da sta prvotna tožeča stranka in tožena stranka sklenili pogodbo o začasni uporabi spornega stanovanja, ki je prenehala z dnem 1. 1. 1994. Tako tožena stranka odtlej uporablja stanovanje brez pravnega naslova. SZ sicer res kot najemodajalca pozna le lastnika stanovanja, vendar s tem ne derogira splošnih pravil obligacijskega prava. Zahtevek tožeče stranke na izročitev spornega stanovanja izvira iz pogodbenega razmerja. Tožena stranka je tako po prenehanju najemne pogodbe dolžna vrniti tožeči stranki stanovanje, ki ga ji je ta izročila v rabo.

V vsakem primeru pa so lastnice spornega stanovanja in pravne naslednice prvotne tožeče stranke na podlagi že navedenih določb SZ in Odloka o ustanovitvi stanovanjskega sklada ljubljanskih občin ter določbe 1. odstavka 100. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Ur.

l. RS, št. 72/93 - 14/95) ter Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij (Ur. l. RS, št. 60 in 69/94) vse občine, ki sedaj nastopajo v pravdi kot tožnice, ter Stanovanjski sklad ljubljanskih občin, ki je upravitelj stanovanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporno stanovanje kupila Soseska (Podjetje za urejanje stavb in zemljišč Bežigrad) po pooblastilu občin Bežigrad in Moste-Polje dne 11. 5. 1976, naslednica le-te pa je bila Občina Bežigrad. Kot že rečeno, pa so tedanje ljubljanske občine stanovanja prenesle na sklad, ki sedaj spada v premoženje občin njihovih naslednic. Tako v zadevi ni odločilno, ali je bila Občina Ljubljana Moste-Polje lastnica spornega stanovanja ali ne. Ni tudi utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče moralo z odločitvijo v zadevi počakati do razdelitve premoženja med občinami, naslednicami prvotne tožeče stranke. Vprašanje razdelitve premoženja sodi v njihovo notranje razmerje, saj določa 1. odstavek 100. člena ZLS, da morajo medsebojna premoženjska razmerja urediti občinski sveti. Medtem nastopajo občine v razmerjih do tretjih solidarno - bodisi kot upnice ali dolžnice.

Če sodišče druge stopnje katere od pritožbenih navedb ni posebej obravnavalo, je tako ravnalo, ker v zadevi niso odločilnega pomena.

Zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.